Aleš Cipot

Življenje radi merimo v jubilejih. Osemdeset let konca druge svetovne vojne, petdeset let punk rocka, trideset let nekega festivala. In vendar, ko gre za festival Oko besede, številka trideset ni samo okrogla. Je simbol. Trideset let pomeni tri desetletja srečevanj otrok in mladostnikov s pisatelji, pomeni generacije, odraščajoče ob knjigah, ki so bile nekoč nominirane za večernico. Trideset let pomeni, da se je v Murski Soboti od leta 1995 vsako leto dogajalo nekaj, kar presega lokalni kulturni dogodek: nastajala je tradicija.

Ko sta Feri Lainšček in Franci Just leta 1995 zasejala seme festivala, nato pa k sodelovanju povabila ekipo, ki je po vseh teh letih še vedno tukaj, verjetno nista vedela, da bo iz tega zrastlo eno najpomembnejših stičišč slovenske otroške in mladinske literature. Festival je preživel vse tranzicijske turbulence, gospodarske krize in digitalne revolucije. Danes, ko vstopamo v četrto desetletje, se zdi, da je Oko besede še vedno ostrega pogleda. V teh tridesetih letih se je na festivalu zvrstilo več kot 50.000 obiskovalcev: otrok, dijakov, učiteljev, knjižničarjev, pisateljev, urednikov. Številka, ki sama zase govori o tem, da je branje v tem prostoru še vedno sposobno zbrati množico. In ne le to: festival vsako leto pisatelje pripelje neposredno v šole in vrtce. Otroci tako ne srečujejo literature samo med platnicami, temveč tudi v živi obliki – v avtorjevem glasu, mimiki, duhovitosti.

Program jubilejnega leta je, kot se spodobi, veličasten: literarne in kritiške delavnice, razstave ilustracij, slavnostna podelitev večernice, simpozij Otroška in mladinska književnost – 30 let pozneje, bralni maraton tridesetih avtorjev in Panonska pisateljska pot. A najlepši prizori festivala niso nujno na odru Gledališča Park ali v hotelu Zvezda, temveč v trenutku, ko otrok pogleda pisatelja na gostovanju in reče: »Tudi jaz bi rad napisal knjigo.« Večernica – literarna oskarjevka za mlade – se podeljuje že od leta 1997. Med njenimi dobitniki so danes imena, ki jih učenci srečujejo na seznamih za Cankarjevo tekmovanje. A bolj kot književna zgodovina je pomemben občutek, ki ga nagrada prinaša: da je otroška in mladinska literatura resna stvar. Da so knjige, napisane za mlade, vredne kritiške obravnave, nominacij in zmag. Letošnji seznam nominirancev priča o raznolikosti sodobne mladinske literature: od pravljic do urbanih zgodb, od filozofskih razmišljanj do igrivih domišljijskih svetov. Zmagovalna knjiga pogosto pristane na knjižnih policah osnovnih šol, kot darilo ob rojstnem dnevu, pogosto pa tudi v bralnih dnevnikih otrok, morebitnih bodočih pisateljev.

A prav tu se zgodi paradoks: medtem ko v Murski Soboti proslavljamo trideset let festivala, statistike bralne pismenosti bijejo plat zvona. Članek v Delu nas trezni s podatkom, da je raven bralne pismenosti med slovenskimi osnovnošolci in srednješolci v upadu. Otroci berejo manj, berejo površno, berejo predvsem zaslone. Glasno branje, ki je temelj zgodnje pismenosti, pogosto ostaja v domeni redkih učiteljic in redkih staršev, ki še vztrajajo pri večernih pravljicah.

Imamo torej festival, ki povezuje tisoče bralcev, a hkrati populacijo, ki se branju vse bolj izmika. Po podatkih nacionalnih in mednarodnih raziskav so slovenski učenci pri razumevanju prebranega besedila pod povprečjem OECD. In čeprav se o tem piše in govori, kot da bi šlo za vremensko napoved, posledice niso nič manj dramatične: družba, ki ne bere, je družba, ki se težje brani pred manipulacijo. Bralna pismenost se začne v okolju primarne socializacije, v družini. Če otrok teh izkušenj nima, bo kasneje v šoli besedilo razumel kot oviro, ne kot užitek. In tu se festival Oko besede pokaže kot tisti dragoceni most: med knjigo in bralcem, med avtorjem in otrokom, med zgodbo in življenjem. Seveda je dopusten tudi cinizem: festival bo trajal tri dni, medtem ko bo tiktok na voljo vse leto. Kaj pa je torej moč literarnega dogodka v primerjavi z algoritmi globalnih platform? In vendar se v tej nemoči skriva moč: otrok, ki v živo sliši, kako pisatelj bere odlomek iz svoje knjige, bo morda ta večer odprl knjigo sam. To ni statistika, to je kemija odnosa. Branje ni zgolj samotno dejanje, srečevanje s samim seboj, je tudi skupnostna izkušnja. Bralni maraton tridesetih avtorjev ob tridesetletnici festivala ni zgolj dogodek, je manifest: obstajamo, ker beremo, in beremo, ker obstajamo.

Maja Hajdinjak

Če poskusim v mislih povezati oba pola – veličastni festival in klavrno statistiko –, dobim naslednjo sliko: na eni strani gala večer z literarnimi nagrajenci, na drugi pa osnovnošolec, ki doma nima niti ene knjige. Na eni strani Slon v Murski republiki, kjer potekajo simpoziji, na drugi pa družina, ki se odloča med položnicami in nakupom bralnega gradiva. Danska, recimo, uvaja ničelno obdavčitev knjig. Ob tridesetletnici Očesa besede bi si želela, da bi besede imele še več oči. Da bi videli, kaj pomeni družba brez bralne pismenosti. Da bi videli, kako krhka je prihodnost demokracije, če ljudje ne razumejo prebranega besedila. Da bi videli, da knjiga ni nostalgija, ampak naložba v prihodnost. Morda bo kdo rekel, da je to preveč patetično. Naj bo. Bolje patetika ob knjigi kot apatija ob ekranu. Trideset let festivala Oko besede dokazuje, da se da. Da je mogoče povezati pisatelje, bralce, šole, knjižnice, strokovnjake, lokalno skupnost, tudi nekaj sponzorjev, ki v festivalu vidijo svojo družbeno odgovornost. A hkrati nas opominja, da je to le začetek. Ko bo letos oktobra v Gledališču Park zmagovalec večernice stopil na oder, bo v dvorani zaploskalo nekaj sto ljudi, srčno upam, da tudi župan. A v resnici bo treba misliti na tiste, ki jih ne bo tam. Na otroke, ki jih knjige še niso našle. Na družine, kjer je branje nerazumljen luksuz. Na učence, ki bodo naslednjič na mednarodnem testu bralne pismenosti padli pod povprečje.

Festival je praznik. Statistika pa je streznitev. Med obema je prostor, ki mu pravimo prihodnost. In v tem prostoru ima beseda še vedno moč, čeprav jo obkroža digitalni šum.