Tomislav Krnač

Leon Marič iz Odranec je plesalec, plesni koreograf in pedagog. Prve plesne korake je naredil kot osnovnošolec v plesni delavnici, ki jo je takrat v Murski Soboti vodil idejni oče festivala sodobnega plesa Fronta, plesalec, koreograf in režiser Matjaž Farič. Kot se spominja Marič, je do ukvarjanja s plesom prišlo spontano. »Nekje v 4. ali 5. razredu sem začel obiskovati omenjeno delavnico, učila sta me Darko Vrebac in Svetlana Krstić. Bili smo majhna skupina, mislim, da nas je bilo okrog deset. Zame je bil to hobi, ki sem ga obiskoval vse do konca osnovne šole, nisem razmišljal o tem, da bi to počel profesionalno,« nadaljuje pripoved Marič in doda, da je bilo v tistem času to nekaj novega v Murski Soboti in v Pomurju na splošno.

Ko se je odločal, kje nadaljevati šolanje, se mu je zdela odlična kombinacija plesa in gimnazije, ki je bila hkrati nekaj drugačnega in je še vedno zagotavljala odprte možnosti po koncu šolanja. Tako se je vpisal na umetniško gimnazijo v Ljubljani, ki ima edina v Sloveniji oddelek za sodobni ples. A bolj ko je šolanje šlo h koncu, bolj se mu je zdelo, da je v plesu nekaj zanimivega, da lahko to počne tudi profesionalno. Zato je šolanje nadaljeval v Linzu v Avstriji, kjer je diplomiral iz plesa kot takega in poučevanja. Za plesno akademijo v Linzu se je odločil na podlagi programa, ki ga je ta ponujala, in dobrih izkušenj, saj so s sošolci že v času srednješolskega izobraževanja obiskovali različne plesne akademije, pa tudi Linz kot mesto mu je bilo všeč.

Kar se tiče dela na področju sodobnega plesa, so bistvena razlika med Slovenijo in Avstrijo razmere za delo, pravi Marič. »Pri nas imamo vrhunske plesalce, ampak so razmere za ustvarjanje bistveno slabše kot v Avstriji. Tam ima kultura drugačno mesto in vrednost, ustvarjalci imajo boljše finančne pogoje, pa tudi obiski tovrstnih dogodkov so večji. V Sloveniji imamo veliko potenciala in veliko dobrih vsebin, jih je pa težko 'pripeljati ven',« pravi.

Marijo Zupanov

Poučevanje mu je prineslo več stabilnosti

Po koncu študija je kot samostojni ustvarjalec delal v različnih krajih Evrope, veliko z italijanskim koreografom in režiserjem Alessandrom Sciarronijem, prejemnikom beneškega zlatega leva za življenjsko delo v plesu, pa tudi s številnimi drugimi umetniki. V Slovenijo se je vrnil leta 2019 in se zaposlil na svoji nekdanji srednji šoli v Ljubljani. »V nekem obdobju je bilo tega 'svobodnjaškega' dela preveč, vedno si 'na kufru', kot pravim, malo si tu, malo tam. To je bilo obdobje v mojem življenju, ko sem potreboval malo več stabilnosti in tega, da si več na enem mestu, kot pa da ves čas potuješ in iščeš neke projekte. Tako da se mi je zdelo super, da lahko kombiniram svoje plesno znanje in ga na neki drug način uporabim, hkrati pa imam še zmeraj to možnost umetniškega izražanja, da ustvarjam in delam z drugimi,« je pojasnil to svojo odločitev. Tako projekti kot poučevanje zahtevajo veliko časa in usklajevanja, vendar se, kot pravi sogovornik, vedno najde način, če nekaj hočeš. Bistvena razlika, ki jo opaža pri delu z mladimi v primerjavi s časom, ko je še sam odraščal, je občutljivost za skupnost. »Precej več je individualizma, precej več je tega hitrega prihajanja in tudi odhajanja informacij – tu se mi zdi bistvena razlika. Živimo pač v času socialnih omrežij. Profili ljudi pa ostajajo isti. Seveda se najde kdo, ki se mu ne ljubi, na drugi strani pa imaš spet posameznike, ki so zelo motivirani. Ta omenjeni individualizem pa še najbolj izstopa, ker je zelo prisoten, vendar lahko to celo nekako razumem. Gre namreč za 'covid generacije', ki so bile prisiljene biti same doma, se same organizirati, učiti … V bistvu je bilo veliko neke odgovornosti naložene nanje. Jih je pa zato treba naučiti, da so del neke skupnosti, ker si delimo nekatere stvari.«

Osebni arhiv

Pozvačin in kvir imata veliko skupnega

Leon Marič je od leta 2020 tudi član kolektiva The Feminalz, ki ustvarja tehnoburlesko Tatovi podob. Gre za nemo komedijo telesa, ki parodira okorelost družbenih vlog. Ne gre za tipičen sodobni ples, ampak poseben, zelo drugačen žanr plesa, združuje pa različne umetnike z različnih koncev. »Predstave so večinoma razprodane, kar ni tako značilno za sceno sodobnega plesa. Zdi se mi, da publika zna oceniti in vidi ta primanjkljaj, ki obstaja na področju sodobnega plesa pri nas,« pravi. Dodaja, da s predstavo nastopajo po več krajih, prejeli pa so tudi več nagrad, denimo za žlahtno komedijo v Celju.

Pri svojem ustvarjanju sogovornik prisega na lastni, osebni vtis. »Zelo pomembno mi je, da imam za izhodišče ustvarjanja nekaj osebnega. Lahko je politično ali nepolitično, mora pa biti neka referenca name, pa ne zato, ker bi se zdel sam sebi zelo pomemben ali ker bi bilo moje mnenje pomembno, ampak je pomemben neki odnos do tega, kar se dogaja v svetu, torej kako se jaz umestim v to.«

Novembra je s svojim avtorskim koreografskim prvencem nastopil na festivalu Drugajanje v Ljutomeru. Premiera predstave Küšni me je bila 30. maja 2024 v Ljubljani, med drugim je bila na Borštnikovem srečanju del spremljevalnega programa, uprizorjena je bila tudi na Platformi malih umetnosti. Uprizoritev v Ljutomeru je bila deseta, kar je po besedah sogovornika kar veliko za neodvisno sceno v tako kratkem času. Pri ustvarjanju predstave je izhajal iz tradicije domačega okolja – običaja pozavanja. »Če ne poznaš pozvačina, če ne poznaš tega običaja in ga samo pogledaš kot lik, kaj predstavlja, gre v bistvu za našemljenega moškega. Če nimaš nekega odnosa do tega, ga lahko zelo hitro umestiš v neko kvirovsko situacijo. Tudi sam sem bil enkrat pozvačin in tako sem imel izkušnjo tega procesa, ki ga morda v tistem trenutku nisem znal tako ceniti kot danes, saj gre v resnici za kar naporno vlogo. Izhajal sem torej iz te tradicije in mojega odnosa do nje, poleg tega sem sam del kvirovske skupnosti in zdelo se mi je, da ima pozvačin veliko podobnega, veliko je sovpadanja v iskanju identitete in dopuščanja, kaj vse je dovoljeno. Predstava preizprašuje tudi vlogo pozvačina – je res samo tisti, ki animira, ki ustvarja dobro vzdušje, ali pa se za njegovo preobleko skriva še kaj drugega.«

Kot še dodaja, imata tako pozvačin kot predstavnik kvirovske skupnosti enako sporočilo, če ga hoče kdo tako razumeti. Tako znotraj predstave predstavi običaj pozavanja ne samo kot neko tradicijo, ampak večplastno – govori tudi o nekih osebnih izkušnjah, ki so ga definirale in bile prelomne. »Predstava ne vsiljuje nekega mnenja, temveč skozi njo zgolj delim neke svoje izkušnje, ki so lahko univerzalne. Morda lahko skozi mojo izkušnjo nekdo od zunaj reflektira svojo,« razmišlja Leon Marič, ki dodaja še, da se mu je kot Prekmurcu zdelo pomembno, da pripelje ta lik v gledališče. Prav zato je tudi besedilo predstave, ki ni tipično plesna, ampak ima veliko gledaliških elementov, v prekmurščini.

Marijo Zupanov

Vleče ga v koreografske vode

Predstavo Küšni me želi Leon Marič predstaviti na karseda veliko odrih, pravi, rad bi jo pripeljal tudi v tujino. In medtem ko njegovo sodelovanje v različnih projektih ostaja stalnica tudi v prihodnje, ga vse bolj mikajo koreografske vode. »Menim, da je spet čas, da naredim neki preobrat, zato že imam nekaj novih načrtov za to leto,« pravi sogovornik, ki se je na koncu pogovora dotaknil še sodobnega plesa v Pomurju. Meni, da potreba po tej vrsti umetnosti je, kar potrjuje tudi publika, ki se množično udeležuje festivala Fronta. »Treba bi bilo narediti konkreten korak v tej smeri, je pa res, da ko stvari postajajo realne, se šele vidi, koliko vsega je treba v resnici postoriti – s tem mislim na ustrezne prostore, birokracijo, mentorstvo … Pomembno se mi namreč zdi, da se to dela na neki profesionalni ravni. Veliko je dejavnikov, ki se morajo ujeti, da se nekaj vzpostavi. Se mi pa zdi, da imamo v regiji mlade, ki imajo veliko idej – morda bodo pa oni tisti, ki bodo začeli to zgodbo.«