Maja Hajdinjak

Nedavno je pri založbi Volosov hram izšla zbirka pesmi Štefana Žibrika Tudi to sem jaz/Tüdi tou san ges. Štefan Žibrik prihaja iz Markišavec in se že vrsto let ljubiteljsko ukvarja s pisanjem pesmi. Po poklicu strojni tehnik je v življenju, pravi, delal marsikaj. Ob službi je bil še nogometni in rokometni sodnik, sodil je tudi v motokrosu, vozil reli, najbolj pa ga ljudje poznajo po njegovi avtošoli Modri dirkač, ki jo je imel 12 let.

»Vse to sem počel, pesmi pa, no – tudi to sem jaz,« je pojasnil izbiro naslova pesniške zbirke. V njej je kar 90 pesmi, zapisane so v knjižni slovenščini in v prekmurščini. Prekmurski »prevodi« so nastali za namen izdaje zbirke, saj je Žibrik menil, da mora biti v njej tudi nekaj prekmurskega. »Sem imel pa z iskanjem ustreznih izrazov ali približkov več dela kot s pisanjem pesmi,« se je zasmejal. Pesmi so nastajale spontano in po navdihu, po vsebini pa so večinoma vedre, povezane z naravo, življenjem, ljubeznijo, otroki, mamo, fantazijo in še čim. »Sicer pa naj pesmi spregovorijo same, vsak naj najde zase tisto, ki mu je všeč,« doda.

V zbirko je vključil tudi nekaj pesmi svoje matere, po njej je očitno podedoval žilico za pisanje stihov. Pred tem je pesmi kdaj pa kdaj objavil tudi v Vestniku in Porabskem koledarju. K pesmim je dodal nekaj fotografij iz svojega arhiva s starejšo letnico, najdemo pa tudi njegovo fotografijo s štirinožnim prijateljem Tačkom. Pa tudi fotografijo njegovih ciklam – te rože so mu še posebej pri srcu, nam zaupa.

Z izidom zbirke se je razbremenil pisanja, pravi, če mu bo služilo zdravje, bo v prihodnosti morda nastalo še kaj. Sicer pa pesmi ni pisal, da bi z njimi zaslovel, temveč za svojo dušo. »Pa malo hrabrosti je potrebne. Marsikdo kaj napiše, pa ne želi izdati v knjigi,« še koga drugega spodbudi Štefan Žibrik.