Prva prekmurska knjiga je stara 310 let. Kako se je jezik oblikoval?
Izšel je prvi katalog, ki prinaša celovit pregled prekmurskih evangeličanskih tiskov od leta 1715 do danes.
V Evangeličanskem centru Murska Sobota so odprli razstavo in predstavili spremljevalni katalog o prekmurski protestantiki oziroma o prekmurskih evangeličanskih tiskih. Ti so pomemben in dragocen del slovenske kulturne dediščine in zgodovine, saj izpričujejo procese oblikovanja prekmurskega knjižnega jezika, verske misli in identitetnih značilnosti regije. V katalogu so zbrani tiski od začetka 18. stoletja do današnjih dni, vključeni so nabožne knjige, prevodi Svetega pisma, pesmarice, šolski priročniki ter druga leposlovna in posvetna besedila.
Kot je ob predstavitvi dejala avtorica razstave in kataloga Klaudija Sedar, je namen kataloga omogočiti celovit vpogled v bibliografsko in vsebinsko pestrost prekmurske evangeličanske produkcije ter spodbuditi nadaljnje raziskave na tem področju. Katalog prinaša pregled prekmurskih evangeličanskih tiskov – pričevanj o znanju, ustvarjalnosti in vztrajnosti evangeličanskih piscev, duhovnikov in učiteljev. Zajeta so dela od prve tiskane knjige leta 1715, Malega katekizma, do leta 2019, Evangeličanske pesmarice, torej dela, ki so bila in so še danes namenjena predvsem prekmurskim evangeličanom in so jih pripravljali pisci evangeličanske veroizpovedi.
Razstava in katalog sta nastala ob 310. obletnici izdaje Malega katekizma Franca Temlina in 300. obletnici izida prvega abecednika v prekmurščini, ki sta hkrati prva in druga knjiga v prekmurščini in prva evangeličanska tiska.
Za duhovno preživetje skupnosti
Knjige prekmurskih protestantskih piscev v 18. stoletju so nastale po istem vzorcu kot knjige osrednjeslovenskih v 16. stoletju – najprej sta nastala katekizem in abecednik, nato pa ob drugih verskih priročnikih še prevod Svetega pisma, vendar obstaja med prekmurskim in osrednjeslovenskim protestantizmom pomembna razlika, kar se tiče knjig.
Če so Trubarjeve, Dalmatinove, Kreljeve in Bohoričeve knjige služile širitvi in utrjevanju takrat nove veroizpovedi, so prekmurske protestantske knjige služile duhovnemu preživetju protestantske skupnosti. Nastale so namreč v času protireformacije, ko so bile prekmurskim protestantom odvzete cerkve, ko jim je bilo prepovedano javno izpovedovati svojo vero in ko so smeli svojo versko in izobraževalno dejavnost izvajati le v artikularnih krajih, ki so bili vsi zunaj Prekmurja, najbližji na primer v Čobinu. Do leta 1781 so izšle vse potrebne temeljne knjige: dva katekizma, dva abecednika, dva verska priročnika s svetopisemskimi besedili, molitvami in pesmimi ter prevod Nove zaveze Svetega pisma.
Po letu 1781 so se razmere za prekmurske evangeličane izboljšale. Z izdajo tolerančnega patenta Jožefa II. so lahko gradili svoje cerkve in vzpostavili svoje cerkvene občine ter izvajali versko in izobraževalno dejavnost.
Zavedali so se slovenske identitete
Prvi evangeličanski tiski so bili natisnjeni v Nemčiji v mestu Halle in v Bratislavi na Slovaškem, kjer so se nekateri prekmurski evangeličani tudi izobraževali. Prvi abecednik v nizu prekmurskih evangeličanskih tiskov je Abecedarium Szlowenszko iz leta 1725. Gre za drobno knjižico na 16 straneh z abecedo, zlogovanimi besedili, h katerim je dodanih deset božjih zapovedi, Gospodova molitev, apostolska veroizpoved, nekaj molitev in trije psalmi. Avtor tega abecednika je najverjetneje Mihael Kerčmar. Kraj izida bi lahko bil Leipzig na Saškem, kažejo nekateri viri. Istega leta, kot je izšel abecednik, je Kerčmar začel delovati v Gornjih Petrovcih kot duhovnik, od koder je bil zaradi protireformacije primoran oditi. Ta knjiga med vsemi drugimi zaseda malo bolj posebno mesto, ker je prvi abecednik v prekmurščini, ki nam tudi približa način, kako so ljudi učili brati.
Ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja se je nabor prekmurskih evangeličanskih tiskov povečal. Dotedanjim knjigam so bile dodane pesmarice za različne potrebe, molitveniki, šolski učbeniki in berila ter posvetno gradivo. Ob koncu 19. stoletja je bilo tiskanje knjige lažje, saj so si pisci ustvarili gmotno podlago, poleg tega so tedaj imeli že širok nabor knjig v prekmurskem knjižnem jeziku, kar nikakor ni bilo zanemarljivo. V prvih desetletjih 19. stoletja so se knjige tiskale zlasti v Sopronu, Sombotelu, Budimpešti in Kisegu. Od zadnje tretjine 19. stoletja pa so tudi v Prekmurju delovali tiskarji in knjigovezi in tako so se pogosteje odločali za domače tiskarje. V 20. letih 20. stoletja so nato prekmurski evangeličani dobili še svoje periodične tiske, med njimi koledar Evangeličanski kalendari in tednik Düševni list.
Zgodovinski pomen prekmurskih evangeličanskih tiskov je verskoizobraževalni, jezikovnokulturni in narodnostni. Zaradi zgodovinsko pogojenih šibkih stikov z osrednjeslovenskim prostorom so se prekmurski Slovenci v 18. stoletju odločili za svoj knjižni jezik, s čimer pa niso zanikali slovenske identitete svoje skupnosti. O tem se lahko prepričamo že v podnaslovih in predgovorih prvih prekmurskih protestantskih knjig. S prilastkom slovenski so avtorji deklarativno izpovedovali slovensko identiteto svoje skupnosti, praktično pa so jo utrjevali prav s svojimi knjigami.
Verski pomen prekmurske protestantske literature ni samo v zgodovinskem vplivu, ki ga je ta imela v času svojega nastanka, ampak je njen pomen tudi v trajnih vrednotah, ki jih prinaša. To so silna vera, svoboda vesti, spoštovanje jezika, spoštovanje kulture, izobrazba, etika, odprtost ter spoštovanje različnosti.
Vöra, vüpanje, lübezen
Tiske, ki so na ogled v evangeličanskem centru, hranijo Narodna univerzitetna knjižnica, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota ter Evangeličanska cerkev. Na ogled so skoraj vsi, ki so zbrani v katalogu.
Po Malem katekizmu in Abecedariumu Szlowenszko je leta 1747 izšel verski učbenik Red zvelicsansztva, ki ima tudi nekaj elementov katekizma, četrto delo pa je Mali katekizem Števana Küzmiča, ki danes ni v razvidu. Imamo pa v razvidu Küzmičev abecednik iz leta 1753, ta knjižica obsega skupaj 20 strani, pri čemer je prvih sedem abecednik, drugih 13 pa katekizem. Od katekizma Franca Temlina se razlikuje po besedišču. Tudi sicer je bil v tem obdobju najbolj dejaven pisec prav Küzmič, ki je pripravil vse druge knjige, potrebne za to, da ljudje začnejo pisati in brati.
V katalogu je zbranih 79 izvirnih del, od teh je bilo 21 tiskov ponatisnjenih – najpogosteje so bili ponatisnjeni Nouvi zakon (1771), štirikrat, nazadnje leta 1928, potem molitvenik Molitvi iz leta 1797, prav tako štirikrat, največkrat ponatisnjena knjiga, petkrat, pa je bilo Starisinsztvo i zvacsinsztvo iz začetka 19. stoletja.
Če gledamo po stoletjih, je bilo v 18. stoletju izdanih 12 knjig (ponatisi niso všteti), v 19. stoletju 34, v 20. 27 in še pet iz periodike, pri čemer so zajeti tudi izseljenski tiski, v 21. stoletju pa je izšla Evangeličanska pesmarica (2019).
Glede na tematiko so izhajali katekizmi, molitveniki (v tem času jih je izšlo pet, zadnji leta 1969), svetopisemska besedila, veroučni učbeniki (ti so pogosteje začeli izhajati v 20. stoletju) in pesmarice (teh je kar precej, kar kaže, da so bile zelo v uporabi, poleg tega so jih vedno znova posodabljali in prilagajali potrebam). Izdajali so tudi druga cerkvena besedila (različne pridige, knjižice, prevod augsburške veroizpovedi iz leta 1930, kratka zgodovina Cerkve iz leta 1932 in bogoslužni red iz leta 1936, pripravljen za izseljence v Ameriki), abecednike, ki so bili namenjeni opismenjevanju, pa šolske učbenike, berila, slovnice in slovarje, ki so začeli nastajati v 19. stoletju (veliko knjig je za šolske potrebe prevedel Janoš Kardoš), biografije (o Martinu Luthru iz let 1900 in 1934, 1926 pa je izšla majhna knjižica, v kateri so zbrana vsa imena od Küzmiča do Temlina in drugih, ki so pustili velike sledi v prekmurski protestantiki, kakor tudi drugi posvetni možje, ki so kakor koli prispevali k razvoju Evangeličanske cerkve in širjenju vere).
Izhajala so še leposlovna besedila, koledar in časopisi (med njimi Amerikanszki Szlovencov glasz, Luther kalendari kot prvi koledar, katerega naslednik izhaja še danes kot Evangeličanski koledar, prav tako ima kar lepo tradicijo Düševni list (od leta 1922) in še Evangeličanski list) in druga besedila, med katerimi je recimo madžarska zakonodaja, pa tudi zdravstveni priročnik, ki ni v razvidu.
Ob Klaudiji Sedar, ki je predstavila prekmursko protestantiko, je na dogodku predaval tudi Matjaž Lulik, vodja oddelka knjižničnih zbirk in skrbnik zbirke starih tiskov v NUK-u, o tiskih in o tem, kakšna je bila njihova pot, preden so prišli v NUK. Na koncu je sledil še ogled kratkega filma z naslovom Vöra, vüpanje, lübezen: ob 300. obletnici izida prvega abecednika v prekmurščini v režiji Jožeta Glažarja.
E-novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
