Škofjeloški pasijon: zgodba, ki jo je spisalo 1500 prostovoljcev
Po enajstih letih se je uprizoritev najstarejšega dramskega besedila v slovenščini vrnila na ulice Škofje Loke
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
V Škofji Loki je v teh dneh okrog praznika velike noči še posebej slovesno. Od 21. marca naprej so konci tedna v znamenju Škofjeloškega pasijona, procesije skupine nastopajočih po ulicah in trgih starega mestnega jedra, ki v dramski obliki uprizarjajo posamezne prizore iz Svetega pisma ter razne alegorične motive.
Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo, zapisano v slovenskem jeziku z dodatki v latinskem in nemškem jeziku in z režijskimi opombami. Je eden največjih dosežkov slovenskega slovstva v dobi baroka, velja pa tudi za edino v celoti ohranjeno režijsko pasijonsko knjigo v Evropi iz začetka 18. stoletja. Besedilo Škofjeloškega pasijona je nastalo na podlagi tradicije uprizoritev slovenskih spokornih procesij. Sestavljeno je iz 865 verzov in 13 podob: Raj, Smrt, Gospodova večerja, Samson, Krvavi pot, Bičanje, Kronanje, Hieronim, Glej človek, Kristus na križu, Mati sedem žalosti, Skrinja zaveze in Božji grob. Ta rokopis, ki ga je leta 1721 napisal kapucin pater Romuald (Lovrenc Marušič), ki je v letih med 1715 in 1727 deloval v Škofji Loki kot pridigar in voditelj procesije, še danes hrani kapucinska knjižnica.
Tudi na Unescovem seznamu
Spokorne procesije so se razvile iz srednjeveških liturgičnih sprevodov in bile že v visokem srednjem veku znane po vsej Evropi. Njihov namen je bil svetopisemske zgodbe približati preprostemu človeku, mu s tem pomagati pri premagovanju vsakdanjih tegob in ga usmerjati k spreobrnjenju. V prejšnjem stoletju je uprizarjanje Škofjeloškega pasijona najprej prekinila druga svetovna vojna, po vojni pa politična ureditev ni bila naklonjena tovrstnim uprizoritvam. Kljub temu pa je bilo v 20. stoletju uprizorjenih nekaj odrskih priredb v slovenskih gledališčih in med slovenskimi narodnimi skupnostmi v Trstu, na avstrijskem Koroškem in v Argentini v Slovenski vasi v Buenos Airesu. Predvajali so ga tudi na Radiu Ljubljana. V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja se je v Škofji Loki začelo oživljanje besedila Škofjeloškega pasijona – najprej s posamezni prizori, nato pa kot uprizoritev v cerkvi sv. Ane v kapucinskem samostanu.
Po osamosvojitvi Slovenije je leta 1992 Muzejsko društvo Škofja Loka pripravilo diskusijski Blaznikov večer o Škofjeloškem pasijonu. Leta 1997 so se pod vodstvom režiserja Marjana Kokalja začele obsežne priprave na uprizoritev Škofjeloškega pasijona leta 1999 v starem mestnem jedru Škofje Loke, ponovno je bil uprizorjen že naslednje leto, nato pa še leta 2009 v režiji Boruta Gartnerja in leta 2015 v režiji Milana Goloba. Leta 2016 je bil vpisan na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva pri Unescu, uprizoritve v letošnjem letu pa so prve po tem vpisu, saj je načrtovano uprizoritev pasijona leta 2021 preprečila epidemija koronavirusne bolezni.
Skoraj 1500 prostovoljcev
Po enajstih letih je torej Škofjeloški pasijon skupaj z bogatim spremljajočim programom spet zavzel ulice mesta in glede na videno se lahko samo globoko priklonimo vsem sodelujočim. Še poseben čar so imele večerne uprizoritve, ko se je v mesto naselil duh davnih časov, kar so pričarale goreče bakle na mostovih čez Soro in sveče na oknih starega mesta. V pripravah je sodelovalo skoraj 1500 prostovoljcev, od tega jih 1200 nastopa v predstavi. Vsaka podrobnost je bila narejena s posebno pozornostjo in le predstavljamo si lahko, kakšen organizacijski in izvedbeni zalogaj je to. Naj zapišem le podatek, da je samo Kristusa upodobilo 15 različnih igralcev, sodelovalo je 19 šivilj in krojačev ter 30 maskerk in frizerk.
Uprizoritve Škofjeloškega pasijona povsem sledijo režijski knjigi patra Romualda, že režiser Marjan Kokalj pa je zaradi večje razumljivosti vsebine sodobnemu gledalcu izvornih 13 podob pasijona razdelil na več posameznih prizorov in predigro in tako napravil 20 prizorov Škofjeloškega pasijona. Temu je sledil tudi režiser letošnje uprizoritve, to je Marcelo Brula, Slovenec, ki se je rodil v Argentini in se nato z družino preselil v Slovenijo, da bi živeli bližje koreninam, jeziku in domovini, kot je zapisal v uvodnem pismu gledališkega lista. »Ko človek sprejme režijo Škofjeloškega pasijona, hitro ugotovi, da ni sprejel le 'projekta', ampak je sprejel skrivnost. Ne le zaradi veličine – ljudi, ulic, zgodovine –, temveč zaradi notranje teže, ki jo ta pot nosi. Pasijon ni predstava, ki jo 'postavimo' in potem odložimo. Je ogledalo in je molitev. Je spomin, ki postane navzoč. In je vprašanje, ki ga preprosto ne morem izreči drugače: 'Kdo sem jaz pred Bogom – in kdo postanem, ko se srečam z njegovo ljubeznijo?'« je še zapisal Brula. Ob bogati kostumografiji, maski in scenografiji ter na splošno in predvsem sporočilu pasijona velja izpostaviti zadnji, 20. prizor, ki vključuje tudi povabilo gledalcem k skupnemu petju. Kot je dejal režiser, ne zaradi učinka, pač pa zaradi teologije, saj je pasijon dogodek skupnosti. Je tudi sporočilo, da nismo sami.
Velja dodati še, da so z letošnjo izvedbo zaznamovali tudi 300-letnico izvirnega rokopisa Škofjeloškega pasijona, 350-letnico rojstva patra Romualda, 90. obletnico prve novodobne uprizoritve Tineta Debeljaka in poimenovanja Škofjeloški pasijon ter 10. obletnico vpisa pasijona na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Preostale letošnje izvedbe 6., 11. in 12. aprila so sicer uradno že razprodane, a če boste le našli še kakšno vstopnico, se predstave vsekakor udeležite. Naslednja priložnost bo namreč šele čez šest let.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
