Jure Kljajić

Milan Matiš se je rodil 22. maja 1962 v Kuzmi in v tem kraju preživel otroška in mladostniška leta. Odraščal je v skromni, a povezani družini, ki se je preživljala z manjšo kmetijo. Oče Mihael, ki je bil rojen v Otovcih, je bil sezonski delavec, sicer pa je delal na domači kmetiji, mama Gizela je bila gospodinja, obema pa so pomagali otroci. Poleg Milana, ki je bil najmlajši v družini, so to bili še njegova brata Albert in Franc ter sestra Danica, vsi so žal že pokojni. »Sam sem najdlje ostal doma in sem tudi največ pomagal materi, ki je bila bolehna, saj je imela multiplo sklerozo. Preostali moji sorojenci so takrat že odšli od doma, z materjo pa sva po očetovi smrti ostala sama,« pripoveduje Milan.

Jure Kljajić

Ker je bila pri hiši revščina, se njegova starejša brata in sestra po končani osnovni šoli niso izobraževali naprej, njemu je nadaljnje šolanje omogočila ravno mati s prihranki, del je prispeval tudi sam, saj je prejemal štipendijo.

Po končani osnovni šoli v Kuzmi se je leta 1976 vpisal na srednjo ekonomsko šolo v Murski Soboti, jo leta 1980 končal in si tako pridobil poklic ekonomski tehnik. Istega leta je začel služiti vojaški rok v Prizrenu na Kosovu. »Čeprav sem zemljepis dokaj dobro obvladal, sem šel gledat na zemljevid, kje sploh je ta kraj, saj sem zanj prvič slišal,« se spominja sogovornik.

Osebni arhiv.

Na Kosovu je ostal do zadnjega avgusta 1981, po prihodu domov pa se je vpisal na visoko komercialno šolo v Mariboru, kjer je leta 1984 diplomiral. »Skoraj eno leto sem bil nato brez službe, nakar se mi je proti koncu leta 1985 ponudila priložnost za zaposlitev v računovodski službi podjetja Agroservis Murska Sobota. Začel sem kot pripravnik, kot referent pa sem tam vse do leta 1990 opravljal splošna računovodska opravila.«

Med letoma 1990 in 1992 je bil računovodja na Osnovni šoli Kuzma in ob tem opravljal tudi druga dela v splošni službi. »Spomnim se, da je bilo takrat vse ročno. Imeli smo velike pole, s pomočjo katerih smo med drugim izračunavali plače. Vse se je moralo ujemati, s tem pa smo potem šli na službo družbenega knjigovodstva po denar, ki smo ga razdelili med zaposlene. Seveda to ni bilo najbolj varno, vendar je tako bilo,« obudi spomin na neke druge čase Matiš. Nato se je zaposlil v splošni računovodski službi Skupnosti osnovnošolskih vzgojno-izobraževalnih zavodov v Murski Soboti, kjer je ostal vse do leta 1995.

Ni ga bilo sram prositi za pomoč

Prelomno zanj je bilo leto 1994, ko se je po reorganizaciji lokalne samouprave v Sloveniji in po ustanovitvi občine Kuzma, ki je takrat delovala združeno z občino Grad, začel spogledovati s politiko. Ker je želel tudi sam biti politično aktiven, je kandidiral na listi Slovenskih krščanskih demokratov in bil izvoljen za svetnika v novonastali občini. »Po odhodu prvega tajnika občine na drugo delovno mesto sem se s 1. avgustom 1995 zaposlil kot tajnik v občinski upravi Občine Kuzma, kjer sem bil pozneje preimenovan v direktorja občinske uprave. V prvem mandatu je bil župan Ludvik Kočar, moram pa povedati, da sem vse od nastopa te službe zelo dobro sodeloval z vsemi svetniki. V osmih mandatih jih je bilo kar nekaj,« poudarja Matiš, ki se ob tem ni pozabil zahvaliti niti sedanjemu županu Jožefu Škaliču, s katerim je delal najdlje.

Damjana Nemeš

Kot pravi sogovornik, je večkrat slišal, da je bil predolgo na tem mestu, vendar se je vseskozi trudil, da je uresničil večino želja in potreb občanov. »Vse pa seveda ni šlo in verjamem, da sem se zaradi tega komu tudi zameril.«

Obveznosti, ki jih je zakonodaja nalagala občinam, so bile vedno večje, obseg nalog se je širil, zato so kdaj storili tudi kakšno napako, kljub temu je Matiš ponosen na večino stvari, ki so jih z županom in sodelavci ustvarili v domačem okolju. »Mentorjev na začetku nisem imel, vsega sem se moral priučiti sam, tudi ko sem takrat še v podjetju Agroservis Murska Sobota začel delati z računalnikom. Tudi kot direktor občinske uprave sem bil večkrat v dilemi, pa sem se moral znajti sam ali za nasvet poklicati kolege, druge strokovnjake z različnih področij, različna ministrstva,« razlaga. Delo, ki ga je opravljal, je bilo zelo specifično in razgibano, zato je bilo nemogoče, da bi zmogel vse sam. »Nikoli me ni bilo sram prositi za pomoč, pa tudi sam sem pomagal mnogim.«

Osebni arhiv.

Slovel po točnosti in organiziranosti

Milan Matiš si je vseskozi prizadeval, da bi občina na različnih razpisih pridobila čim več nepovratnih sredstev ter z njimi zagotovila čim več za svoje občane. »Spomnim se župana, ki mi je večkrat rekel, da me žene samo denar. Malce je bilo resnice v tem, saj sem res želel, da ga čim več pridobimo in z njim ustvarjamo boljše razmere za življenje naših prebivalcev,« pravi Matiš. Ko so zagotovili osnovno infrastrukturo, so lahko začeli razmišljati tudi o drugih pridobitvah v občini, sogovornik si ob tem šteje v veliko čast, da mu je v eni njegovih zadnjih nalog s sodelavci uspelo pridobiti sredstva ministrstva za vzgojo in izobraževanje za nov vrtec v Kuzmi. »Morda bi se v času, ko sem delal na občini, dalo storiti še kaj, vendar je napredek zelo viden. Ne le v naši občini, tudi drugod,« še pravi.

Občina Kuzma

S posebnim spoštovanjem opisuje tudi sodelovanje z županom in sodelavci. Kot je povedal, so vsi vseskozi spoštovali hierarhijo, zato nikoli ni prišlo do kakšnih nagajanj ali spletk. »Ne pravim, da smo vedno imeli ista stališča, včasih se je tudi pošteno zaiskrilo, vendar nas je vedno vodilo načelo, da se zaradi politike ne smemo skregati ali gojiti zamer. Včasih si moral zato sprejeti tudi mnenje drugače mislečih, predvsem pri investicijah in potrebah občanov. Veste, teh nikoli ne zmanjka.«

Nataša Juhnov

Kljub dolgim tridesetim letom, ki jih je do upokojitve novembra 2025 preživel v občinski upravi Kuzme, mu nikoli ni bilo težko vstati in zjutraj odhiteti na delovno mesto. Tam je bil rad pred drugimi, saj je vedno stremel k točnosti, disciplini in organiziranosti. Ne preseneča torej, da ves čas sledi svojemu življenjskemu motu, da za dosego življenjskih ciljev štejejo le vsakodnevna pozitivna dejanja.

Na vprašanje, ali je kdaj videl kot slabost, da na tako pomembni funkciji deluje v domačem okolju, je odgovoril nikalno. Kot je dodal, se je pred časom pogovarjal s kolegico, ki je bila nekoč direktorica občinske uprave še ene goričke občine, sicer pa je bivala na drugem bregu reke Mure. Dejala mu je, da je odlično, če nisi iz lokalnega okolja, saj po delovnem času zapreš vrata in te ni. »Jaz pa sem bil nenehno vpet v lokalno okolje, zaradi česar sem ljudi tudi kar malce razvadil. Moj telefon je tudi doma vedno zvonil, zato so mi domači govorili, naj se ne oglašam. Vseeno sem želel biti soliden do vseh. Če mi je uspevalo ali ne, ne vem, vem pa, da če bi še enkrat izbiral in imel to možnost, bi spet izbral lokalno okolje.«

Občina Kuzma

Da le ni ostal »star pojeb«

Kot je povedal Matiš, službe kljub temu ne pogreša, je pa sodelavcem še na voljo, če ga bodo potrebovali za kakšno pojasnilo ali pomoč. Sam namreč zelo dobro ve, kako pestro in raznoliko je to delo in kako iznajdljiv, predvsem pa odgovoren moraš biti, da lahko lokalnemu okolju zagotoviš čim več po pravi poti.

Med vsemi službenimi obveznostmi in izzivi pa mu je največji dosežek, pravi, uspel v zasebnem življenju. Leta 1989 se je poročil z Anito, ki jo je spoznal v času službovanja v Agroservisu. Kot je povedal, je Anita pripeljala tja avto na servis. Sam je sicer delal v zgornjem nadstropju, nato pa je tudi na priporočilo prijatelja pokukal v spodnje nadstropje, kjer so urejali dokumentacijo. »Sodelavec me je vprašal, ali morda poznam to dekle z Goričkega, saj tudi sam prihajam s tistih koncev. Rekel mi je, naj pogledam, ali jo poznam, pa sem res. In ni mi žal, saj mi je takoj postala všeč,« pripoveduje Milan.

Jure Kljajić

Šel je v spodnje nadstropje, Aniti pomagal z različnimi nasveti, kar je očitno obrodilo sadove. Kmalu sta se začela sestajati v Kuzmi, ker je bila naklonjenost obojestranska, je takrat še bodočo ženo začel obiskovati tudi na domu v Matjaševcih. »Najprej sva živela skupaj z ženinima staršema. V mansardnih prostorih sva si uredila stanovanje, tam sta odraščali tudi hčerki Katja in Anina, ki sta se nama rodili v zakonu. Nato pa smo leta 2005 poleg te hiše dobili taščino parcelo, kjer smo si zgradili novo hišo.« Tam si je kasneje družino ustvarila tudi mlajša hčerka, ki ima dva sinova, Nika in Lana, starejša hčerka, ki živi na Cankovi, pa ima sina Nejca in hčerko Pio.

Osebni arhiv.

Kot pravi Matiš, so mu vsi štirje vnuki v veliko zadovoljstvo in mu dajejo dodatno energijo. »Eden je bolj zanimiv kot drugi, neizmerno pa me veseli, da lahko sedaj, ko sem v pokoju, vnuka, ki živita doma, vozim v vrtec in hodim po njiju,« s posebnim čarom v očeh pripoveduje sogovornik.

Ob tem se je spomnil tudi na posebno prigodo iz časov, ko je še živel doma. Ko se je poročil in šel od hiše, je bilo to v veliko veselje tudi njegovi materi, ki je ob tem dejala, da se je njihov Milan končno poročil in ne bo ostal »star pojeb.« Vedno je namreč bil bolj zadržan, nikoli ni hodil po veselicah, temveč se je raje zadrževal doma.

Uživati želi v pokoju

V pokoju je sedaj že od konca novembra, v tem času je poprijel tudi za gospodinjska opravila. »Še ko sem živel doma, sem moral poprijeti za marsikatero delo, saj so sorojenci odšli, obveznosti na kmetiji pa nikoli ne zmanjka. Kuhal takrat resda nisem, se pa skušam tega priučiti sedaj,« pojasnjuje.

Žena Anita je še delovno aktivna, zato je prav, da je kosilo kuhano, ko pride domov. »Seveda še nisem noben kuharski mojster in se moram še marsičesa priučiti, vendar sem pokazal interes. Včasih tudi kaj posesam, zložim posodo iz pomivalnega stroja in podobno,« razlaga Matiš.

Jure Kljajić

Kakšnih posebnih del si sicer kot upokojenec ne namerava nalagati. Kot pravi, se mora zdaj najprej nekoliko umiriti in ustaliti ter si primerno razporediti čas, ki ga ima kot upokojenec. »To, da upokojenci nimajo časa, ne drži, samo vzeti si ga morajo. Vse je v organizaciji dela.«

Pove, da je v mladih letih igral tudi nogomet pri Nogometnem klubu Tromejnik iz Kuzme, vendar se je poškodoval, zato je aktivno igranje nogometa opustil. Vse od takrat je član upravnega odbora omenjenega kluba, prav tako je tajnik v Športno-rekreacijskem društvu Matjaševci. »Snubijo me tudi za predsednika društva upokojencev, vendar se vedno pošalim, da še nisem toliko star, da bi se s tem ukvarjal,« doda.

Osebni arhiv.

Pravi tudi, da se ne želi več ukvarjati s politiko, saj ga to več ne zanima, ne izključuje pa kakšne dodatne vloge v društvu čez nekaj let. »Sedaj želim biti le doma, opravljati kakšna lahka dela, se ukvarjati z vnuki, nato pa, ko bo tudi žena upokojena, z njo uživati skupne upokojenske dni,« o svojih načrtih za konec pove Milan Matiš.

Nataša Juhnov