Osebni arhiv

Peter Janežič, Primož Burkat, Ana Janeva, Rok Štrubelj in Radenčanka Špela Berič so idejo za odpravo v Zambijo pobrali od starejših študentov, ki se podobnih humanitarnih projektov v sklopu Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani udeležujejo že vrsto let. Odločili so se za delo v bolnišnici slovenskega misijonarja Stanka Rozmana v Nangomi, kjer je vsakoletna rotacija slovenskih študentov medicine že dobro utečena. Poleg seveda očitnih filantropskih teženj je skupina slovenskih zdravnikov želela pridobiti tudi nove izkušnje in spoznavati svet.

Za odpravo so potrebovali kar 20 tisoč evrov, saj so si med tri mesece trajajočo odpravo morali sami priskrbeti zdravila in druge medicinske potrebščine. Veliko odprav pri zbiranju sredstev naleti na ogromne težave, njim pa je uspelo denar zbrati dokaj brezskrbno. »Številne odprave se odločijo organizirati neke dogodke za zbiranje sredstev, ki pa morda niso tako učinkoviti, kot bi lahko bili. Seveda so tu v prvi vrsti neka poznanstva, ki ti lahko pomagajo, poleg tega smo se mi odločili, da denar zbiramo po cerkvah,« so povedali in dodali, da jim je pri tem zelo pomagalo dejstvo, da je bolnišnica, v katero so se odpravljali, delo naporov slovenskega misijonarja.

Osebni arhiv

Nekaterim so se pred odpravo upravičeno porajali dvomi o izkušnjah, ki so jih kot študenti imeli zelo malo. »Imel sem pomisleke o etičnosti takšnih odprav. Vseeno smo študenti, ki smo komaj končali fakulteto in v življenju nismo predpisali terapije. Pri nas nam nikoli ne bi pustili, da delamo to, kar smo delali tam. Tam pa so od nas pričakovali, da delamo in se obnašamo kot specialisti. Kljub temu smo hitro opazili, da tam delamo velik plus,« je bil odkrit Rok.

Prihod v Zambijo

Medicinski kompleks, v katerem so delali, po njihovih besedah niti ni bil tako preprost, kot so pričakovali. Na voljo jim je bila kirurška klinika, pediatrični oddelek, porodnišnica, urgenca, interna klinika in celo osnoven laboratorij. So pa mlade zdravnike šokirale higienske razmere. »V stavbi, ki bi jo pri nas imenovali interni oddelek, smo že prvi dan videli kokoš, po pacientih z odprtimi ranami so občasno lezle ličinke in kakšen hrošč. Tudi prostorske stiske so neverjetne. V porodnišnici je bilo v eni sobi natlačenih po štirideset žensk. Vzmetnice so sicer pacientom bile na voljo, a so si vzglavnike in odeje morali prinesti sami.«

Osebni arhiv

Primož je dodal, da je sterilnost v bolnišničnih prostorih slaba, celo v kirurški dvorani. »Ampak, to je to, kar imaš na voljo, ni ravno veliko izbire,« je povedal. Njihov prihod je pošteno razbremenil tamkajšnje medicinsko osebje, kjer eden skrbi za dvajset hospitaliziranih pacientov poleg dnevnega ambulantnega dela in pokrivanja urgentnih primerov s svojega področja.

»Za primerjavo, v bolnišnici pri nas je glede na število postelj in zdravnikov v povprečju en zdravnik na tri paciente,« je pojasnila Špela. Z njihovim prihodom se je breme lokalnih zdravnikov občutno zmanjšalo.

Opekline in pljuvajoča kobra

Vsak izmed mladih zdravnikov je delal na svojem področju. Špela je denimo največ časa preživela na pediatričnem oddelku, kjer so največji delež pacientov tvorili otroci s hudo malarijo, podhranjenostjo, pljučnico, bronhitisom in opeklinami. »Toliko opeklin res nismo pričakovali, a če malo bolje pomislimo, je to popolnoma logično. Vse, kar tam kuhajo, kuhajo na tleh. Le malo nepazljivosti med otroško igro je potrebne, da pride do takšnih poškodb.« Med najbolj »zanimivimi« kliničnimi primeri je izpostavila fanta, ki mu je oči poškodovala pljuvajoča kobra.

Osebni arhiv

Primož je delal na internem oddelku. »Pri njih seveda ni bilo posebnih oddelkov za ledvice, srce ali pljuča, ampak se vsi pacienti obravnavajo na enem oddelku, ki je ločen zgolj po spolu. Velikokrat smo se spomnili kakega zelo specifičnega zdravila, ki bi gotovo pomagalo, a smo kmalu ugotovili, da ni na voljo. Tako smo mnogim le lajšali simptome in jim že s tem pomagali.«

Tudi pri odraslih pacientih je bilo ogromno dela z opeklinami, priznava, le da v primeru njihovih poškodb ni bila posredi igra, ampak alkohol. »Vse paciente, katerih bolezni so presegale zmožnosti naše bolnišnice, smo bili primorani poslati v Lusako, a tamkajšnja bolnišnica ne slovi ravno po najboljši učinkovitosti. Že ob prihodu so nas ravno zaradi tega posvarili, naj v prestolnico pošiljamo res samo najnujnejše primere,« je dodal Primož.

Osebni arhiv

Najmlajša porodnica stara enajst let

Peter je velikokrat sodeloval pri vnaprej znanih kirurških posegih v nadzorovanem okolju. »Operacijske sobe so bile res preproste, tudi anesteziološki aparati so bili zelo primitivni, a po drugi strani dovolj dobri, da smo z njimi lahko delali,« je dejal. Največ načrtovanih posegov je bilo carskih rezov, kar je smiselno glede na visoko rodnost v državi. Zaradi oddaljenosti so morale bodoče mame do zdravnikov pripotovati že dva tedna pred rokom poroda, je omenila Špela.

»Ko enkrat pride do popadkov, je prepozno. Poleg bolnišnice je zato bil postavljen nadstrešek, kjer so ženske med čakanjem na popadke skupaj spale, kuhale in se družile.« Najmlajša med porodnicami je štela komaj enajst let, je s cmokom v grlu priznala Špela. Dodaja, da so zakoni z mladoletnimi dokaj pogosti, a so v mestih velikokrat opazili plakate, ki so pozivali k preprečevanju takih porok. »Tudi zaposleni v bolnišnici se trudijo z ozaveščanjem in prijavljanjem takšnih primerov, kolikor je v njihovi moči.«

Osebni arhiv

Neljubo soočenje

Med najbolj nenavadnimi pripetljaji je Peter opisal »nesrečno« zgodbo moškega, ki je skakal čez plot. »Žena je ugotovila, da jo mož vara, in mu odgriznila bradavico. Človeški ugriz je lahko zelo nevaren, možu se je okužba razširila po celotnem podkožju trebuha, kjer se je nabirala gnojna vsebina. Gospoda smo kirurško oskrbeli in stanje se mu je izboljšalo.« Eden večjih problemov je tudi ta, da so ljudje po zdravniško pomoč (tako kot nezvesti moški) prihajali veliko prepozno, poudarja Peter. »Vsak primer je težji kot recimo doma, vsa bolezenska stanja so že močno napredovala, ko so prišla do nas.« Kljub temu je mladim zdravnikom uspelo rešiti veliko primerov.

Osebni arhiv

Veliko poškodovancev je prišlo tudi iz bližnjega nelegalnega rudnika zlata. Zaradi tega so se slovenski zdravniki odločili, da bodo rudnik obiskali. »Mislili smo, da je to neki čisto navaden rudnik, dokler do nas niso prišli tamkajšnji varnostniki. Povedali so nam, naj pridemo z njimi, da nam razkažejo še drugi del rudnika. Tam nas je obkolilo šest ali sedem močno oboroženih moških. Spraševali so nas, kdo smo in zakaj fotografiramo rudnik. Mislili so, da smo Rusi, ki hočejo razkrinkati njihov nelegalni rudnik. Skušali smo jih prepričati, da smo zgolj zdravniki, na srečo je naš šofer poklical nekoga, ki jim je potrdil, da smo zdravniki,« se je spominjal Peter. Dodal je, da zaradi izredno nevarnih razmer rudnik bolj spominja na pokopališče kot kar koli drugega.

Bili so tudi učitelji in animatorji

Poleg dela, za katero so bili najbolj usposobljeni, so zdravniki obiskali tudi lokalno šolo in otroke poučili o osnovah zobne higiene, opravili so tudi osnovne preglede in nujne primere napotili k zobozdravniku (na tej odpravi študentov dentalne medicine ni bilo). Obenem so vsaka dva tedna organizirali očesno kliniko. V Sloveniji so na predlog prejšnjih odprav zbrali očala različnih dioptrij in jih nato zastonj delili tistim, ki so jih potrebovali. »Očala je tam zelo težko dobiti, zato so jih bili zelo veseli, a zaloga nam je hitro kopnela,« je povedal Primož.

Osebni arhiv

Kmalu so ugotovili, da prihaja do nenavadnega naključja. Na očesno kliniko je prihajalo vse več mladih medicinskih sester. Da se dogaja nekaj čudnega, so zdravniki posumili, ko so bile (v primerjavi z drugimi pacienti) zelo izbirčne glede oblike in videza očal. »Naredili smo majhen test in jim dali sicer zelo lepa očala brez dioptrije. Takoj so jih pograbile in zatrdile, da z njimi veliko bolje vidijo. Kasneje smo izvedeli, da so očala med njimi nekakšen kazalec inteligence, ženske pa se z njimi počutijo bolj samozavestno. Po tem pripetljaju smo kljub njihovi vztrajnosti, da dobijo očala, postali bolj selektivni,« je anekdoto opisal Primož.

Osebni arhiv

Otroci so bili velik del njihove odprave v državi na jugu Afrike. Kljub napornemu delu so se odločili, da trikrat na teden namenijo nekaj časa igri z otroki. »Otroci so bili res navdušeni, največkrat smo risali, Rok jih je učil igrati kitaro, smo pa tudi telovadili in organizirali različne akcije. Vsakič, ko je bil dan za igro, so nas že veliko pred peto uro, ko smo bili dogovorjeni, gledali skozi okno in čakali, da pridemo. Zato smo se odločili, da najstarejšega med njimi naučimo gledati na uro, da je lahko drugim povedal, kdaj je čas za igro,« je povedala Špela. Otroci, ki so pri nas še brezskrbni, imajo v Zambiji odgovorno nalogo – paziti na sorojence, medtem ko so starši na delu. »Sedemletna deklica je na hrbtu vedno prinesla še mlajšo sestro, če se je hotela igrati, je to bil edini način,« je opisala Špela.

Osebni arhiv

Smrti se ne bojijo

Da Zambijci sovražijo kače, je morda celo premila trditev, pravijo sogovorniki. »Ko vidijo kačo, planejo nanjo z namenom, da jo ubijejo. Ne glede na to, ali uspe kači ali njim. Ko je med vožnjo po avtocesti, kjer so avti drveli 130 kilometrov na uro, naš voznik opazil kačo, se je ustavil, takoj prestavil vzvratno in jo nekajkrat povozil,« je povedal Rok. Neustrašnost je povezana z zambijskim (za zahodni svet) nenavadnim odnosom do smrti. Ne žalujejo tako, kot smo vajeni pri nas. Zdravniki so se denimo udeležili pogreba nekdanjega zdravstvenega delavca. »Z Ano sva mislila, da bo pogreb kratek, tako kot je to običaj pri nas, in se bova lahko hitro vrnila na delo. Po večurnem obredu in veliko plesa smo truplo komaj pripeljali do družine. Takšna je njihova realnost,« je dodal Rok. Zambijci z glasbo zelo oživijo. Prav tako evropsko uho ne razlikuje ravno med veselo in žalostno glasbo, so povedali udeleženci odprave.

Osebni arhiv

Mladi zdravniki so soglasno poudarili, da jih je najbolj presenetila neizmerna hvaležnost domačinov, saj njihove prisotnosti tam nikakor niso jemali za samoumevno. Tudi če so morali na pregled ali pomoč čakati zelo dolgo, se niso nikoli pritoževali. »Za najmanjše stvari so bili neizmerno hvaležni,« sklene Primož. Iz njihove potrpežljivosti in hvaležnosti bi se tudi doma lahko marsikaj naučili.