Jure Kljajić

V Sloveniji je kar 83 odstotkov podjetij v družinski lasti in predstavljajo pomemben sestavni del gospodarstva. Pomenljiva sta tudi podatka, da zaposlujejo 70 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva v Sloveniji in prispevajo 67 odstotkov dodane vrednosti slovenskih podjetij. Javna agencija za spodbujanje investicij, podjetništva in internacionalizacije Spirit Slovenija ocenjuje, da je delež družinskih podjetij v Pomurju še višji od slovenskega povprečja in presega 85 odstotkov. »To je povezano z dejstvom, da je v Pomurju več mikro in malih podjetij, kjer je družinski značaj še izrazitejši,« so nam povedali.

V družinski lasti je tudi pekarna Omar iz Rankovec, ki sta jo pred slabimi tridesetimi leti ustanovila zakonca Anton in Marija. Njuna prvotna ideja je bila, da bi imeli dopolnilno dejavnost na kmetiji, a ker zakonodaja takrat v tej obliki ni omogočala peke kruha, so na domačem naslovu registrirali pekarno. Marija je takrat dokončala izobraževanje za peko, njihovo delovanje pa je zaživelo, se dobro prijelo in kar hitro so postali ena najbolj poznanih pekarn v regiji. »Prehodili smo precej trnove poti, ampak na svojem področju smo se dokazali, kljub konkurenci in nizkim udarcem, ter obstali na trgu,« tako Anton Omar.

Jure Kljajić

V zadnjih tednih so se v javnosti pojavile določene govorice o usodi njihove pekarne, in ko smo o tem poizvedovali, nas je sogovornik takoj popravil in jasno zatrdil, da pekarne ne zapirajo. So se pa odločili, da bodo v letošnjem letu začeli opuščati del proizvodnje, zaprli bodo tudi prodajalno v Murski Soboti.

»Odločitve ni bilo težko sprejeti, ker je bila zavestna. Že na začetku podjetniške poti smo vedeli, da se bo naša zgodba enkrat končala in ne bo večna. Za ta korak se nismo odločili na vrat na nos,« je dejal. Del proizvodnje tako ostaja, zaprli pa bodo tisti kruti, kot pravi, pekovski del. Za svoje stranke bodo domač ržen kruh in vrtanke pekli še dvakrat na teden, rdeča nit pekarne pa se ne bo spremenila. Z njo je namreč opisan slaščičarski oziroma sladki del proizvodnje, v kateri nastajajo njihove znane slaščice.

Jure Kljajić

Težave s kadrom

Omarjevi so se za preusmeritev in delno opustitev dela odločili iz več razlogov. Anton pove, da je na to vplivala starost – sam se bo upokojil, veliko do tega koraka ne manjka niti ženi –, določene zdravstvene tegobe, pa tudi smernice in stanje na tržišču. Slaščičarska proizvodnja namreč prinaša več dodane vrednosti. »Ob kruhu v naši ponudbi ostajajo še prekmurska gibanica, s katero smo v vrhu Slovenije, prleška gibanica, posolanke, idinjače, potice, torej naš program tradicionalnih izdelkov, ki ga imenujemo Dobro kak inda.« Napovedal pa je tudi že novo blagovno znamko, ki jo bodo predstavili čez nekaj mesecev. S sladkimi izdelki se pekarni odpirajo tudi priložnosti za prodor v druge slovenske regije.

Ne gre pa pozabiti na dejstvo, da je eden od razlogov, ki je botroval poslovni odločitvi, tudi zagotavljanje kadra. V zadnjem obdobju so morali najemati tujo delovno silo, saj je na slovenskem trgu težko dobiti primerno kvalificirane delavce. »Mladi se več ne odločajo za pekovski poklic, sicer pa pomanjkanje kadra traja že kar nekaj let. Nekateri počasi začenjajo prihajati nazaj iz Avstrije, ampak kvalificiranih delavcev je še vseeno premalo. Mi pa potrebujemo peka z znanjem,« priznava Omar.

Jure Kljajić

»Ne bomo še ugasnili«

Uradnih statističnih podatkov o tem, v katerih dejavnostih je družinskih podjetij v Sloveniji največ, sicer ni, ampak največ mikro, malih ali srednje velikih podjetij je v dejavnostih trgovine na drobno in veleprodaje, gostinstva in turizma, gradbeništva, predelovalnih dejavnosti in kmetijstva ter prehrambene industrije. Velja poudariti, da so te dejavnosti pogosto tradicionalno vezane na družino, zato je prenos znanja med generacijami tudi bolj naraven, pravijo v Spirit Slovenija. Postregli so tudi s podatkom, da je za prenos lastništva zainteresiranih zgolj devet odstotkov potomcev, zato si skupaj z ministrstvom za gospodarstvo, turizem in šport prizadevajo, da bi se ta delež dvignil.

So o prenosu lastništva na mlajše generacije pri Omarjevih razmišljali? Naš sogovornik pravi, da ne. Vsi otroci, ki so skozi leta pri delu seveda pomagali, so se izobraževali v drugih smereh in imeli svoje poklicne cilje. Predvsem pa je poudaril, da podjetja pred slabimi tremi desetletji niso ustanavljali, da bi ga morali otroci prevzeti.

Jože Gabor

Pekarna Omar zaposluje dvanajst oseb, nekaterim bo kmalu potekla pogodba, nekaterim pa bodo izplačali odpravnine. Proizvodnja bo v normalnem obsegu delovala do konca junija, do takrat so sklenjene tudi pogodbe s poslovnimi partnerji. Vse stalne odjemalce so o svojih načrtih že obvestili, stranke pa obveščajo, da bodo delali še naprej.

»Nekateri so mislili, da bo pekarna ugasnila, ampak ne, le preusmerili se bomo. Malo nam bo bolj sladko,« se je pošalil Anton. Prodaja njihovih izdelkov bo še naprej potekala v prodajalni na domačem naslovu in po terenu, našli pa jih boste tudi v lokalih, s katerimi sodelujejo.

Jure Kljajić

Zaposleni so del družine

Spirit Slovenija je poudaril, da so družinska podjetja hrbtenica slovenskega gospodarstva, ki so pogosto premalo cenjena in podprta. Prav zato menijo, da jim naj na poti rasti, razvoja in prestrukturiranja pomaga država. »Prenos lastništva podjetja je ena od faz v življenjskem ciklu podjetja. Vsako podjetje, ki preživi prenos med generacijami, prispeva k stabilnosti lokalnega okolja, ohranjanju delovnih mest in kontinuiteti znanja.«

Takšen prenos je preživelo majhno podjetje z obrobja Goričkega z dejavnostjo trgovine na drobno in gostinstva, ki pa želi ostati anonimno. Kot nam je povedala sedanja lastnica podjetja, sta podjetje leta 1982 ustanovila starša, takrat še pod okriljem Potrošnika. Oče je skrbel za trgovino, mama za gostinski lokal. Ob prvi priložnosti sta se od Potrošnika osamosvojila. Zaradi nenadne bolezni očeta, ki je bil nosilec podjetja, je podjetje prevzela starejša hči, čeprav je bila takrat redno zaposlena drugje in v drugi stroki. Zdaj ga že več kot deset let uspešno vodi. Čeprav je mama ob upokojitvi dejala, da bi podjetje zaprli, saj sta obe hčerki našli svoji poklicni poti, so podjetje obdržali, in tako letos praznujejo 35 let samostojne dejavnosti.

Niko Časar

»Pri družinskih podjetjih nikoli ne gre samo za posel, to je tudi neko središče lokalnega družabnega življenja in motor okolja. Imeli smo srečo in verjetno tudi nekaj delali prav, da pri nas že desetletja ostajata isti natakarici. Ena dela že 34 let, druga se bo po 40 letih dela pri nas letos upokojila in obe sta del družine,« pojasni ena od sester, ki si v vodenju podjetja pomagata. Pri tem pojasnita, da je nov kader izredno težko najti, saj ljudje ne želijo delati ob vikendih in praznikih, ko je v lokalih največ dela, nekateri že tudi popoldan ne bi.

»Upamo, da bomo uspeli najti kader, saj bi zaprtje edinega lokala v vasi, edinega s tako dolgo tradicijo v širši okolici, bila izguba tudi za kraj in občino,« doda sogovornica.