Profimedia

V zadnjih nekaj letih se pogosto srečujem z učiteljicami, ki tarnajo, da so razmere nevzdržne. »Otroci so raztreseni, glasni, brez reda in spoštovanja,« pravijo. Ena, ki poučuje zgodovino že 16 let, mi je rekla, da je zadnji dve leti neznosno in da komaj čaka, da se bo nekaj zgodilo. Pravi, da je v takih razmerah vojna dobra rešitev, da se vse poruši in da se začne zopet pri temeljih. Grozljivo razmišljanje, ko si vsi želimo mir na vseh koncih sveta, obenem pa klic na pomoč.

Da je pedagoško delo postalo zelo naporno, se kaže tudi pri vpisu v prvi letnik pedagoške fakultete. Prijateljica, ki je asistentka, je vsako leto presegala 100-odstotno normo za 20 odstotkov, tokrat je zaradi majhnega vpisa pristala pri 90 odstotkih. V vseh letih, odkar dela na fakulteti, se kaj takega še ni pripetilo. Ob tem se spomnim nekaterih svojih učiteljev in filmov, ki so me navdihovali. Za učenje in raziskovanje. Eden takih je Društvo mrtvih pesnikov iz leta 1989. Gledala sem ga kot mlada študentka in za nekaj časa celo obžalovala, da ne bom profesorica, saj je Robin Williams v vlogi profesorja, ki navdušuje za poezijo, tako karizmatičen, da se ti zdi poučevanje najbolj plemenito delo. Žal tudi njega ni zajelo popolnoma, saj je trpel za depresijo in na veliko presenečenje vseh leta 2014, na vrhuncu slave, naredil samomor.

OŠ Cvetka Golarja

Učitelji so nase opozarjali s stavko in zahtevanjem boljših plač, sedaj pa se počasi umikajo v druge službe ali v tujino. Neka institucija, imena ne bom izdala, je trikrat ponavljala razpis za pedagoga, na koncu so zaposlili srčnega človeka s srednješolsko izobrazbo in opravljenim tečajem iz montessori pedagogike. Predvidevam, da imajo vsi srečo, saj se je že velikokrat pokazalo, da »srce zaleže več od papirja«.

Srečo pa imamo tudi mi, da lahko v Gledališču Park pogledamo kakšen dober film. Vedno spremljam spored Kinodvora in potem čakam, ali bo izbran in predvajan v Murski Soboti. Zadnji je bil odličen prikaz ciničnega in nezainteresiranega učitelja angleščine, ki pride leta 1976 v Argentino na prestižen internat poučevat razvajene dečke iz bogatih družin. Kaos v razredu mu ne pride do živega, saj sledi načelu, da »tako malo, kot lahko delam, me ne morejo plačati«.

Vse pa se spremeni, ko za konec tedna odpotuje v obmorsko letovišče in tam spozna žensko, s katero bi želel preživeti strastno noč brez obveznosti. Toda ko se sprehajata ob obali, najdeta pingvina, umazanega od razlite nafte. Vzameta ga v hotel, ga umijeta in nahranita. Ko se zbližujeta, ona prizna, da je poročena in da bo za oba bolje, če gre domov. Tako Tom ostane sam s pingvinom, ki ga pritihotapi v internat. Najbolj zanimivo od vsega je, da je film posnet po resničnih dogodkih in na koncu filma se pojavijo tudi arhivski posnetki Toma Michella.

Nataša Juhnov

Ker pingvina ne more pustiti samega v sobi, ga prinaša v učilnico in učenci ga lahko, v zameno za disciplino, hranijo z ribami. Vsi se spremenijo, saj živali, kot pravi Lazarev, pomagajo, da odpremo srce za nesebično ljubezen. Učenci so pripravljeni sodelovati, Tom pa iz malodušnega, ciničnega samca postane topel, humoren in hudomušen učitelj, ki ga vzljubita celo hišnica in njena vnukinja. Politično je to buren čas pred državljansko vojno, nasvet ravnatelja je: »Če imate mnenje, ga zadržite zase!« Seveda je Tomu na začetku filma vseeno, toda zaradi vezi s pingvinom in zaupnih pogovorov z vnukinjo hišnice se po njeni aretaciji zanjo zavzame. Lep prizor je, ko se v razredu vsi uležejo na tla, da jih lahko pingvin enkrat zviška opazuje in seveda da oni sami spremenijo perspektivo. »Saj v tem je poanta! Ko spremeniš perspektivo in gledaš stvari iz zornega kota drugega, drugi postane bližnji in z bližnjim ne moreš grdo ravnati! Postane ti mar!«

Unsplash

Konec filma je optimističen, čeprav pingvin umre in smo priča zelo čustvenemu pogrebu. Optimističen, ker pokaže, kako se lahko pasiven, ciničen, nekomunikativen in zagrenjen človek razcveti in kako inovativni pristopi še tako nezainteresirano mladino navdušijo za učenje in sodelovanje.

Upam, da ne potrebujemo vojne, da bi naši mladi rodovi odložili telefone in se zazrli stvarstvu v oči. Samo dober, mogoče malce nenavaden zgled jim moramo postati. Jih pozitivno šokirati. Jaz jih s tem, ko jih povabim, da zaprejo oči in so za trenutek pozorni na dihanje. Da začutijo življenje, ki se pretaka skozi njih. Kaj bodo z njim naredili, pa je njihova svoboda in pustolovščina. Mi smo planet že dodobra uničili, upam, da bodo oni modrejši.