Družina z majhnima otrokoma več kot 10 ur na dan posluša poke s karbidom
Pokanje ob veliki noči ima predkrščanski pomen in je povezano z verovanjem, da hrup preganja zle sile.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
V času pred in med veliko nočjo je v marsikaterem podeželskem kraju značilen običaj pokanja s karbidom. Pokanje ob veliki noči ima predkrščanski pomen in je povezano z verovanjem, da hrup preganja zle sile. »S pojavom krščanstva je pokanje dobilo krščansko vsebino z ljudsko razlago, da je pokanje veselje in radost, ker je Kristus od mrtvih vstal,« razlaga Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota, ki dodaja, da je po celotni Sloveniji razširjeno pokanje z možnarji ali z drugimi sredstvi. Ponekod imajo celo društva, vezana na pokanje z možnarji.
Po drugi svetovni vojni je možnarje (nabite s smodnikom) zamenjalo pokanje s karbidom. Spremenila so se orodja oziroma posodje oziroma kakšne posebnosti, značilne za posamezne kraje. »Veselje, druženje, radost pa ostajajo enaki,« poudari Pšajdova, ki dodaja, da gre pri pokanju za ohranjanje tradicije ter vaško druženje, saj je to družabni dogodek. Tudi posamezni moški ali fantje v nekaterih vaseh Pomurja še vedno pokajo in to ohranjajo kot tradicijo, ki so jo prevzeli od prednikov z razlago, da je bil takšen običaj, da je bilo to že prej, sami pa to ohranjajo. Pšajdova dodaja, da kot etnologinja ne vidi konflikta med ohranjanjem krščanske tradicije in kakovostjo življenja, ki naj bi se zmanjšala na račun hrupa.
»To, da se poka, delajo izkušeni in odrasli ljudje, otroci naj varno stran opazujejo ali poslušajo. Tako kot drugi, ki niso tega vešči,« pravi. Po njenem mnenju se kakovost življenja na podeželju meri ali bi se morala meriti tudi v intenzivnosti ohranjanja lokalne tradicije, preteklih šeg, ki bogatijo življenje na podeželju. Več je ohranjenega, večjo vrednost ima podeželje za prihodnost. »Če bomo to izgubili zaradi hrupa, potem pa res ne vem, kam gre ta svet,« kritično razmišlja Pšajdova. Zanjo prav tradicija velikonočnega pokanja pomeni kakovost bivanja v velikonočnem času. Brez tega ni velikonočnih praznikov.
Skoraj 50 let
Pokanja s karbidom se vsako leto organizirano lotijo v Prlekiji, v Babincih in Šalincih. Pobudniki in glavni organizatorji te posebnosti so fantje in dekleta iz tamkajšnjih vasi, ki z veliko mero entuziazma in odgovornosti skrbijo, da pokanje poteka varno in hkrati ponuja pravi spektakel za obiskovalce. Šalinsko skupino smo obiskali lani in takrat nam je Jani Božič, eden od dolgoletnih sodelujočih, dejal, da gre za tradicijo, ki traja že skoraj 50 let. Pokajo običajno dva dni – v soboto in nedeljo, včasih pa začnejo že v petek.
Uporabljajo posebne bojlerje s prostornino od 80 do kar 800 litrov. V notranjost posode dajo karbid, nanj nalijejo vodo, vse skupaj zaprejo z lesenim pokrovom in zatesnijo z glino, da plin ne uhaja. Po približno 20 minutah je vse pripravljeno za pok. Postopek je na prvi pogled preprost, a zahteva veliko previdnosti. Na palico privežejo gorečo krpo, nato pa se za bojlerjem sproži eksplozija, ki ustvari značilen močan pok.
Kljub temu da delajo s potencialno nevarnimi materiali, v vseh teh desetletjih ni bilo večjih poškodb. »Srečo imamo, da smo vedno pazili na varnost. Ko poči, so ljudje na varnem – pri tem smo zelo dosledni,« je poudaril sogoovrnik ter dodal, da za organizacijo skrbi skupina od 10 do 20 ljudi, večinoma mladih, ki tradicijo prenašajo iz roda v rod. »Mi smo že četrta runda. Začeli smo kot otroci, zdaj pa smo tisti, ki bolj pomagamo kot vodimo. Mladina je to vzela za svoje in tradicija gre naprej,« je ponosno dejal Božič.
V neposredni bližini doma
Za pokanje s karbidom pa vsi nimajo razumevanja, zlasti če se to izvaja poleg njihovih domov. Pred letošnjimi prazniki se je v zvezi s tem oglasil Satja Etashi, ki živi na meji Občine Sveti Jurij ob Ščavnici in Občine Cerkvenjak. V pismu je zapisal, da v njegovem kraju pokajo s karbidom v neposredni bližini njegovega doma. V hiši živi s partnerico in dvema majhnima otrokoma – triletnim sinom in enoletno hčerko.
»Na razdalji manj kot sto metrov pokajo z dvestolitrskimi sodi na karbid, več kot deset ur na dan in tudi več kot 20-krat na uro,« opisuje in dodaja, da se s sosedi ni mogoče dogovoriti, saj naj bi ob njegovih prošnjah za dogovor reagirali tudi nasilno. Primer je prijavil tudi policiji. Ker živi na mejnem območju, sta za obravnavo pristojni Policijska postaja Gornja Radgona in Policijska postaja Lenart. »Pohvalim lahko policiste iz Gornje Radgone, pri policijski postaji Lenart pa se je zapletlo, saj imajo akterji poznanstva in sorodnike,« pojasni Etashi ter ob tem dodaja, da je prejel tudi grožnje, če bo dogajanje prijavil.
V pismu izpostavlja otroke, nosečnice, starejše, bolne in ne nazadnje tudi živali, ki zaradi pokanja najbolj trpijo. Opozarja na nevarnosti početja – poleg poškodb sluha so možne tudi telesne poškodbe. »Žal to tradicijo pogosto spremlja tudi prekomerno pitje alkohola, kar lahko ob zmanjšani prištevnosti vodi do dodatnih nesreč,« pravi in dodaja še, da je tradicija marsikje postala izgovor za druženje in prekomerno uživanje alkohola. »Smo v letu 2026, v civilizirani družbi – imejmo širino in razumevanje za vse, tudi za živali. Nihče ne bi smel biti žrtev tradicije in vznemirjanja. Če so prazniki, naj bodo prazniki za vse. Vsak si zasluži mir in ima pravico do miru,« je zapisal Etashi.
Podobno kot pirotehnika
Tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) pravi, da je pokanje s karbidom zelo nevarno, saj lahko povzroči resne poškodbe sluha, podobno kot pirotehnika v času novoletnih praznikov. Opozarjajo tudi na stres, ki ga takšni dogodki povzročajo, ter svetujejo, naj se otroci in druge ranljive skupine izogibajo območjem, kjer poteka pokanje, oziroma naj bodo v spremstvu staršev na varni razdalji.
»Najpogostejše poškodbe so opekline prstov, razcefrani ali odtrgani udi, poškodbe obraza, oči ter okvare sluha. Največkrat so žrtve otroci in mladostniki, ki lahko utrpijo hude in trajne posledice za vse življenje,« poudarjajo na NIJZ in dodajajo, da zaradi pogostih nesreč, trajnih poškodb, škodljivega hrupa, onesnaževanja okolja ter vznemirjanja ljudi in živali priporočajo opustitev pokanja s karbidom. Dodajajo še, da policija in nujna medicinska pomoč vsako leto znova poročata o nezgodah, povezanih s tem običajem.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
