Jure Kljajić

V dobi, ko so preverljive informacije, tudi o tako kompleksnih zadevah, kot je meteorologija, na dosegu roke, in to z razlagami na najbolj poljuden način, se na družbenih omrežjih ob vsakem pojavu nevihtnih celic ali bolj nenavadnih oblakov še vedno usujejo komentarji, kot so: »To ni naravno«, »Zasipavajo nas«, »HAARP«. Razlaga za to je preprosta. Teorije zarote so lažje razumljive, intuitivne in čustveno bolj hranljive od zapletenih dejstev. Obenem večina ljudi ni dovolj izurjena ali izobražena, da bi preverljive informacije znala poiskati sama, kritično razmišljanje pa je itak povsem na psu. In če pustimo ob strani še vsakodnevno posiljevanje z alarmi, rumenimi, oranžnimi in rdečimi, s katerimi mediji poneumljajo in hipnotizirajo že tako izmučeno populacijo, ostane predvsem občutek intelektualne izpraznjenosti.

N. A.

Slabo mi je od histerije, ki jo povzroča običajna vremenska napoved. Res je, ljudje smo bili od nekdaj fascinirani nad naravo in njenimi silami. Problem nastane, ko ta fascinacija ostane v predcivilizacijski dobi, v jamarski fazi razlage sveta. Ko že najmanjši vremenski pojav sproži panične odzive, in to po navadi najbolj pri tistih, ki nimajo niti pridelkov, ki bi bili zaradi morebitne toče ogroženi.

In tukaj pride z vso brutalnostjo do izraza sistemska ironija. V Sloveniji še vedno nimamo računalništva kot obveznega predmeta v osnovnih šolah. V času, ko sosednje države in najbolj napredni narodi že vrsto let izobražujejo bodoče odrasle v kodiranju, digitalni pismenosti in umetni inteligenci, se pri nas še vedno prepiramo, ali to sploh potrebujemo, kako bi predmet vključili v učni načrt in celo, kako bi ga poimenovali. Tudi učiteljski kader je produkt istega sistema, istih učbenikov, istih mentalnih vzorcev in pogosto z istimi omejitvami v razmišljanju. V resnici ni presenetljivo, da ljudje verjamejo v HAARP in umetno uravnavanje vremena, če jih že kot otroke ne naučimo, kako delujejo svet, vreme, računalniki in algoritmi. Ko vsi vodilni strokovnjaki s področja umetne inteligence opozarjajo, da bo uporaba tovrstnih orodij postala temeljna veščina, podobno kot branje in pisanje, imamo mi do njih odklonilen odnos. V njih vidimo grožnjo, ne priložnosti. Tipična reakcija.

Pixabay

Ko česa ne razumeš ali nočeš razumeti, se tega bojiš in zavračaš. Ko je Henry Ford sestavil prvi avtomobil, so mu govorili, da nikoli ne bo zamenjal konj. Danes se nihče več ne vozi v službo, na morje ali po nakupih s konjsko vprego. Tisti, ki se danes upirajo razvoju umetne inteligence, so novodobni konji. Lahko razumemo, da se sprememb bojijo, a razvoj ne čaka. Res je, nacionalna in evropska birokracija lahko začasno ustvarjata ovire. Pod pritiskom kapitalsko ogroženih lobijev in v strahu pred socialno katastrofo uvajata hiperregulacijo, a to ne spremeni dejstva, da razvoja ne moreš povsem ustaviti. Lahko ga samo zamudiš. In ceno za to vedno plača družba. Najprej z zamujenimi priložnostmi, nato z izgubljenimi delovnimi mesti, nazadnje z izgubljenim dostojanstvom zaradi nižje kakovosti življenja. To bomo morali sprejeti. Prej bomo to naredili, več bomo od tega imeli. Če ne, nas bo čas povozil. No, saj se pravzaprav že pelje čez nas, čeprav povsem povoženi kadavri še nismo.

Andraž Purg

Če smo že pri kadavrih, ocenjujem, da je ključna težava pri naših odločevalcih. Vladajoči nas že leta, če ne desetletja, posiljujejo s sprevrženo obliko strategije mrtve mačke. To je tisti znameniti politični trik preusmerjanja pozornosti, ko se razvojne debate prekinejo, ker je nekdo na mizo vrgel mrtvo mačko in ta postane središče debate. V slovenski različici ne gre za samo eno truplo na mizi. Gre za serijsko oživljanje istih tem vsakih nekaj mesecev.

Ukvarjamo se s Palestino, pravicami živali, konopljo, prostovoljnim končanjem življenja, antifašizmom, splavom, pravicami istospolnih ... Naj še naštevam? Gre za družbene teme, o katerih ima vsak nekaj povedati, ampak roko na srce to niso niti približno naši poglavitni razvojni izzivi. Prometni kaos, zdravstvo, dolgotrajna oskrba, demografija in depopulacija podeželja, skoraj milijardni primanjkljaj v državni blagajni po prvi polovici leta, zastoj regionalnega razvoja ... To so teme, ki ne prodajajo naslovnic in ne mobilizirajo volivcev, žal.

Jure Klobčar

Ministra za kohezijo in regionalni razvoj rušijo zaradi črne gradnje vikenda, ki bi moral biti garaža, ne zaradi poraznega črpanja evropskih sredstev in regionalne stagnacije. Ironično je, da ima skoraj vsak drugi državljan nekaj zgrajeno »na črno« zaradi absurdne prostorske politike, nerazumnih birokratskih postopkov ter zgodovinskih napak in površnosti pri umeščanju v prostor.

Naveličan sem spremljanja dnevnega utripa, neskončnih naslovnic, političnih piarovskih izjav za javnost in pompoznih Tarč, ki bolj kot odgovore servirajo nove zmedene čustvene razpoke. Rekli boste: »No, potem pa sam odpri teme, opozarjaj, postavljaj vprašanja, spodbujaj razpravo.« Pa saj poskušam, toda nepresenetljivo se ne prime. Eni zamahnejo z roko: »Ta Šavel spet naklada in se dela pametnega.« Drugi morda prikimajo, a le potihoma. Navzven ostanejo tiho. Tretji bi se strinjali, a so, tako kot jaz, že predolgo utrujeni. Izčrpani od vsega tega. Brez moči, da bi prižgali iskrico za spremembe, kaj šele postali njihovo gonilo. Ne gre za to, da ne bi bilo vredno. Gre za to, da ne vemo več, kje začeti in s kom.

Težko je biti odkrito kritičen v tako majhnem okolju. V državi, kjer smo si vsi malo v sorodu, malo sosedje, malo sodelavci, malo politični nasprotniki, malo kupci, malo dolžniki. Kjer vsak pozna koga, ki pozna koga, ki pozna tebe, in kjer se kritika ne sliši kot misel ali mnenje, ampak kot grožnja. Vsak, ki vrže kamen, lahko računa, da mu bodo v zameno za neke druge grehe vrgli nazaj še kakšnega večjega. Mimogrede, kaj za danes napovedujejo vremenoslovci?