Jure Kljajić

Vstopili smo v mesec april, s tem pa tudi v vikend po premiku ure na poletni čas. Poletnega časa se sama zelo veselim, premika ure pa – podobno kot 85 odstotkov Evropejcev, kot kažejo raziskave – nekoliko manj. Z vstopom v april so pred nami tudi velikonočni prazniki. Mnogi se že sprašujejo, kakšne remenke bodo letos pripravili.

Pri tem se mi zdi zanimivo, da danes pred skoraj vsakim praznikom najprej razmišljamo o tem, kako bo vse skupaj estetsko videti. Nekoč so poznali predvsem naravne metode barvanja remenk, na primer barvanje s čebulnimi olupki. Danes pa poznamo že številne tehnike, materiale, barve in nalepke. Tudi namen je bil nekoč drugačen, kot je danes – kot otroci smo komaj čakali, da po žegnanju izmenjamo remenke, ki so bile pogosto bogato okrašene z nalepkami, ki smo jih otroci neestetsko zalepili. Danes pa jih velikokrat vidimo le še na družbenih omrežjih, podobno kot za božič spremljamo fotografije smrečic iz različnih družin.

Jure Kljajić

V mesecu marcu smo zaznamovali tudi dan žena in materinski dan. Tudi pri teh praznikih opažam, kako se je z leti razmahnilo objavljanje na družbenih omrežjih. Sploh na materinski dan smo bili skoraj preplavljeni s fotografijami z mamami, pri čemer so se mnoge družine odločile tudi za profesionalna fotografiranja. Proti temu seveda nimam nič – nenazadnje sem tudi sama fotografinja –, vendar se mi je ob vseh teh objavah porajalo vprašanje: zakaj pravzaprav beležimo in delimo toliko trenutkov? Ali res vse, kar naredimo oziroma doživimo, ustvarjamo predvsem z mislijo na objavo na družbenih omrežjih? Zakaj ti spomini ne ostanejo le na steni naših domov?

pixabay

Hkrati pa nas trgovci spodbujajo k vedno novim nakupom. V trgovinah je ob vsakem prazniku na voljo vse več izdelkov – od različnih čokoladnih jajčk do potic in številnih dekoracij. Ob tem se mi zdi, da smo nekoliko pozabili, kaj prazniki sploh pomenijo – to je čas, preživet z družino. Vse skupaj namreč vse bolj postaja tržna niša, kjer se sprašujemo, kaj bomo kupili in kakšno fotografijo bomo ob tem ustvarili.

Vanesa Jaušovec

Vsako leto opažam tudi porast iskanja »velikonočnih zakladov« za otroke, torej igre, pri kateri na dvorišču ali v hiši skrijemo darila, otroci pa jih nato iščejo. Takšna igra je seveda lahko lepa in zabavna, vendar se ob tem sprašujem, zakaj namesto plastičnih in pogosto dragih igrač ne bi skrili česa drugega, morda bolj preprostega ali poučnega. Nekoč so bila to le majhna čokoladna jajčka – in to je bilo dovolj.