Osebni arhiv

Sluh je eden od najpomembnejših človekovih čutov. Dokler slišimo, se ne zavedamo, kako je živeti, če nam ta čut ni dan, kaj nam kdo govori, kakšen je zvok v okolici ... Prav zato je zelo pomembno, da se družine, ki dobijo gluhega otroka, že na začetku v komunikaciji prilagodijo njemu. 

Krepitvi jezikovnih spretnosti, komunikacijskih kompetenc in odpornosti slišečih staršev gluhih otrok je namenjen tudi nedavno končani projekt Silent, v katerem je sodelovalo šest projektnih partnerjev. Prihajajo iz Avstrije, Severne Makedonije, Portugalske, Cipra, Nizozemske in Slovenije, od koder je sodelovalo Društvo učiteljev gluhih Slovenije (DUGS). Gre za nevladno organizacijo gluhih učiteljev, učiteljev gluhih in prostovoljcev, ki delajo z gluhimi otroki in učenci. 

V projektu je bilo izvedenih več aktivnosti, predvsem so pripravljali uporabno gradivo v vseh šestih jezikih sodelujočih partnerjev in v angleščini. Gluha učiteljica Petra Rezar nam je pojasnila, da so gradiva pripravili usposobljeni ljudje v sodelovanju z gluhimi, ki so bili modeli in demonstratorji. Glavni koordinator projekta je bila avstrijska organizacija Interaktion, v kateri delujejo tudi Slovenci. Sodelujoči so se ukvarjali s predstavitvijo gluhote, vzpostavitvijo komunikacije med slišečimi starši in gluhim otrokom, polžkovim vsadkom, znakovnim jezikom. »V okviru projekta so nastale pravljice s pozitivnimi modeli gluhih za otroke. Avtorica pravljic je Katja Lenič Šalamun, ki je mati gluhega otroka in je napisala ta projekt iz osebne izkušnje in potrebe, da opolnomoči druge starše. Starši so ob rojstvu gluhega otroka v stiski, iščejo odgovore, ki jih ne najdejo ali pa so enostranski s strani zdravnikov,« pravi. Dodala je, da je bil cilj projekta omogočiti nabor ključnih informacij na enem mestu in s tem hitrejše povezovanje z gluhim otrokom. 

Osebni arhiv

Od začetka

Družine, ki se morajo spoprijeti z diagnozo gluhote, sprva iščejo odgovore in pomoč pri zdravniku. Naša sogovornica pravi, da jim ta navadno ponudi rešitev v obliki polžkovega vsadka, a se je pri tem treba zavedati, da nekateri otroci zanj niso primerni kandidati, morda pa ga niti sami ne bi izbrali, če bi imeli možnost izbire. Poudarila je, da je življenjska pot lahko enostavna, če starši z otrokom takoj vzpostavijo stik s kretnjami v slovenskem znakovnem jeziku. »Otrok lahko že v starosti devetega meseca ali pri enem letu prej spregovori v znakovnem jeziku in tako hitreje zadovolji svoje potrebe. To so preproste kretnje, kot so hrana, voda, mleko, še, igračka itd.« In po njenih besedah je pomembno, da starši poiščejo uspešne gluhe modele, se seznanijo z njihovimi zgodbami ter sledijo njihovim priporočilom.

Komunikacija znotraj družine se potem vzpostavlja prek osnovnih kretenj, telesne govorice in mimike ter predvsem prek osredotočenosti. Petra Rezar je poudarila, da je ključno pri tem, da je otrok sprejet tak, kot je, in da je tak tudi popoln. »Gluhi imajo znakovni jezik, uspešne gluhe modele, kulturo in zgodovino, ki jo poznajo le redki,« je poudarila. Staršem je lahko v pomoč nekdo, ki jim odgovarja na vprašanja. »Medicina obravnava gluhoto kot medicinski problem, ki ga je treba pozdraviti. Ključen je pristop, da gluhota pomeni drugačno pot v komunikaciji in da je taka, kot je, lahko enakovredna in popolna,« je jasna. Sogovornica za primerjavo navede, da se na Norveškem starši takoj vključujejo v izobraževanje in se vsako leto do otrokove polnoletnosti srečujejo. »Njihov pristop do gluhih otrok je bistveno lažji, saj imajo sistemsko podporo in zagotovljeno odsotnost z delovnega mesta za namen izobraževanja za komunikacijo z gluhim otrokom.«

Pravi, da je ključna prilagoditev otroku v komunikaciji. Staršem svetuje, naj se naučijo znakovnega jezika, brezplačno lahko to storijo v Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana, berejo naj skupaj z otroki in jim v nedogled ponavljajo besede. »Zagotovijo naj mu tehnične pripomočke, kot sta budilka in zvonec na luč, podnapise na televiziji in mu dopovedo, da je gluhota naravna raznolikost, ki bogati družbo.« Po njenih besedah so raziskave potrdile, da znakovni jezik krepi razvoj možganov in spodbuja razvoj jezika in govora. Tako se morajo starši gluhih otrok zavedati, da razvoj jezika poteka počasneje in je treba intenzivno delati tudi doma in v vsakdanjem življenju. »Pri tem je ključna ambientalna komunikacija, kar pomeni, da otrok lahko spremlja dogajanje in se po želji vključi v pogovor. Zato je znakovni jezik idealna priložnost.«  

Sodelovanje Damjana Šebjana

V Sloveniji po mnenju sogovornice obstajajo dobri zgledi, ko so gluhi večinoma uspeli ob veliki podpori staršev in družine. »V Sloveniji imamo tudi nekaj uspešnih gluhih modelov, ki z veseljem nosijo svojo podobo gluhe osebe in imajo zdrav odnos do gluhote in okolja. Stvari jemljejo kot izziv in priložnost za doprinos družbi.« Staršem zato svetuje, da se zavedajo pravilne rabe slovenskega jezika, lepo izgovarjajo besede in nikoli v temi. Obraz mora biti namreč vedno osvetljen in usmerjen proti otroku. Za otroke pa je, kot pripoveduje, pomembno, da čim več berejo in prepisujejo, četudi ne razumejo, ponavljajo in uporabljajo besede. »Za gluhega človeka je pismenost eno največjih orodij, ki ga lahko ima,« je jasna.

Ko se je sama po študiju brez tolmača prvič udeležila strokovnega predavanja s tolmačem v slovenskem znakovnem jeziku, je bila zelo navdušena, ker je prvič v življenju lahko spremljala nekaj, kar ji je bilo prej onemogočeno. »Ne predstavljam si več, da bi izgubljala čas za razne predstavitve, dogodke brez tolmačenja v slovenski znakovni jezik, saj je to edina pot, da dobim informacije v živo, prav tako je pomembno, da so vse oddaje na televiziji opremljene s podnapisi, ki omogočajo učenje slovenskega jezika.«

Gluhi pomurski igralec Damjan Šebjan je v sklopu projekta Silent posnel videoposnetek, v katerem je s slovenskim znakovnim jezikom povedal nekaj najbolj enostavnih stavkov, kar je tudi v pomoč družinam. Rezarjeva pri tem opozarja, da ima vsaka država lasten znakovni jezik, in da se gluhi pri nas srečujejo z dvema povsem različnima jezikoma, to sta slovenščina v kretnji in slovenski znakovni jezik, pri čemer marsikdo ne prepozna razlik. Pojasnila je, da je to posledica starega izobraževalnega sistema, ki je otroke učil kretenj dobesedno v slovenščini, ne v slovenskem znakovnem jeziku. »Vloga Šebjana je izjemno pomembna, saj nastopa v vlogi gluhega modela, gluhega demonstratorja in učitelja ter ustvarja pozitivno predstavo o gluhoti in slovenskem znakovnem jeziku, ki je bil v preteklosti prepovedan, diskriminiran zaradi sklepa na mednarodni konferenci o izobraževanju gluhih v Milanu leta 1880. Gradivo je Damjan Šebjan priredil v slovenski znakovni jezik in mu dal pomembno mesto v projektu,« je opisala. Posneta pa je bila tudi knjiga s pravljicami v slovenskem znakovnem jeziku. 

Boljše možnosti kot nekoč

Sogovornica na podlagi lastnih izkušenj opaža, da imajo današnje generacije boljše možnosti za učenje in krmarjenje skozi vsakdanje izzive, čuti pa se tudi vpliv normalizacije, ki na neki način spodbuja rojstvo novega oralizma (govorni trening, branje z ustnic). »Z uvedbo polžkovega vsadka se je na neki način vrnil oralizem. Po drugi strani je znakovni jezik v večini držav vse bolje sprejet in prepoznaven. Obenem je tudi vse manj gluhih, ki se opredeljujejo kot kulturno gluhi in uporabniki znakovnega jezika, vse več pa je gluhih, ki imajo polžkov vsadek in identiteto slišeče osebe,« je dejala. 

Partnerji projekta Silent so v Bruslju pripravili tudi tako imenovano svetovno kavo, ki so se je med drugim udeležili gostje iz Evropske organizacije gluhih. Spoznali so ljudi s podobnimi razmišljanji in izkušnjami, pridobili ideje za uresničevanje ciljev projekta. Strokovno podporo jim je zagotavljala tudi dolgoletna učiteljica angleškega jezika in surdopedagoginja Andreja Trtnik, ki že vrsto let spremlja izobraževanje gluhih otrok, piko na i po njenem pa so dali gluhi v vlogi modelov in demonstratorjev znakovnega jezika. Petri Rezar pa je v spominu ostala izjava udeleženke tečaja za znakovni jezik, ki se je spraševala, zakaj se v Sloveniji ob slovenskem jeziku ne učimo še slovenskega znakovnega jezika. Pri tem je spomnila, da je svetovna organizacija gluhih pred dvema letoma z uradnim dokumentom pozvala, naj gluhi dobijo priložnost kot učitelji nacionalnih znakovnih jezikov, saj se ugotavlja porast števila tečajev in šol, ki jih vodijo slišeči ljudje, s čimer jemljejo priložnost gluhim učiteljem, ki so naravni govorci znakovnega jezika. »Posledice so lahko vidne tudi na področju storitev tolmačenja, saj se tolmači učijo znakovnega jezika od slišečih oseb in ne od gluhih. Pomembno je zagotoviti avtonomijo gluhim na vseh področjih, ki se dotikajo njihovega izobraževanja, dela in življenja ter zdravja,« sklene sogovornica.