Sol za posipavanje je nujna za varnost, a veliko breme za okolje
Zagotavlja prevoznost cest, a pušča dolgoročne posledice, ki niso vidne takoj.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Letošnja zima je tudi na severovzhodu države precej izrazita. V Pomurju so nizke temperature in precejšnje snežne padavine pomenile stalno pripravljenost zimskih služb. Samo januarja so pristojni porabili približno 500 ton soli za zagotavljanje prevoznosti cest. Ob takšnih razmerah ni dvoma: sol je ključna za varnost. Brez nje bi bile številne regionalne in lokalne ceste nevarno poledenele, tveganje za prometne nesreče pa bistveno večje.
Sol torej nedvomno lajša težave v prometu. Prav je, da se ceste ob sneženju in poledici solijo. Vprašanje pa ni, ali sol uporabljati, temveč kako in koliko. Ker ima – poleg očitnih koristi – tudi manj vidne, dolgoročne posledice za okolje, infrastrukturo in javne finance.
Natrijev klorid znižuje ledišče vode. Ko ga posujemo po zasneženi ali poledeneli površini, se raztopi v tanki plasti vode in prepreči ponovno zmrzovanje. Sol je učinkovita približno do –7 °C, pri nižjih temperaturah pa je potrebna večja količina ali kombinacija z drugimi sredstvi. Prav zato poraba soli v hladnejših obdobjih hitro naraste – tudi do več sto ton mesečno, kot kaže primer Pomurja.
Skrite pasti: voda, tla in drevesa
Čeprav je sol nujna za zagotavljanje varnosti na zasneženih in poledenelih cestah, njena uporaba pušča dolgoročne sledi v okolju. Te posledice niso vedno vidne takoj, temveč se kopičijo.
Najbolj neposreden vpliv je povezan z zaslanjevanjem tal in voda. Ko se sneg stopi, se raztopljeni natrijev klorid izpira v tla, od tam pa v podtalnico, potoke in reke. Kloridi se v naravi ne razgrajujejo, kar pomeni, da ostajajo v vodnih sistemih in se s časom kopičijo. Evropska agencija za okolje (EEA) opozarja, da se v nekaterih evropskih urbanih in prometno obremenjenih območjih koncentracije kloridov v površinskih in podzemnih vodah povečujejo, kar vpliva na kakovost vodnih virov in sladkovodne ekosisteme.
Povišane koncentracije soli vplivajo na rastline in tla. Natrij spremeni strukturo tal, saj povzroča zlepljanje glinenih delcev, zmanjšuje prepustnost in zmanjšuje sposobnost tal, da zadržujejo vodo in hranila. Posledice so vidne ob cestah, kjer drevesa in grmi pogosto kažejo znake stresa – sušenje vej, ožige listov in zmanjšano vitalnost. Nemški urad za okolje v svojih poročilih poudarja, da dolgotrajna uporaba soli zahteva nadzor in optimizacijo količin, zlasti na občutljivih območjih, kot so vodovarstvena območja in mestna drevesa.
Vpliv na vodne ekosisteme
Sol ima tudi pomemben vpliv na vodne ekosisteme. Ko se kloridi znajdejo v rekah in jezerih, lahko spremenijo ravnovesje organizmov. Ribe, nevretenčarji in mikroorganizmi so občutljivi na nenadne spremembe slanosti, kar lahko vpliva na njihovo razmnoževanje in preživetje. Raziskave, ki jih navaja ameriški nacionalni geološki zavod (USGS), kažejo, da dolgotrajno povečane koncentracije kloridov v vodotokih predstavljajo merljiv in trajen okoljski pritisk.
Poleg vpliva na tla in vode sol pospešuje korozijo kovinskih konstrukcij in armiranega betona. Mostovi, varovalne ograje in cestna infrastruktura so zaradi stalnega stika s kloridi izpostavljeni hitrejšemu propadanju. Strokovnjaki ocenjujejo, da so stroški korozije, povezani z uporabo soli, zelo visoki in dolgoročno presegajo neposredne stroške samega zimskega posipanja. Tudi evropski upravljavci infrastrukture se soočajo z višjimi stroški vzdrževanja zaradi tega pojava.
Pomemben je tudi posreden vpliv na zrak in mestno okolje. Ko se posipana cesta posuši, se sol pomeša s prahom in prometnimi delci, kar prispeva k nastajanju drobnih delcev v zraku. Čeprav sol sama po sebi ni klasično onesnaževalo zraka, lahko povečuje skupno obremenitev z delci v urbanih območjih in s tem vpliva na kakovost zraka.
Kako se tega lotevajo drugje po Evropi
Večina evropskih držav se soli ni odpovedala, temveč jo uporablja bolj premišljeno. Na Norveškem poudarjajo preventivno škropljenje s slanico in natančno doziranje glede na vremensko napoved. S tem zmanjšujejo skupno porabo soli in vpliv na okolje.
Podoben pristop ima Švedska, kjer prilagajajo količine glede na prometno obremenitev in temperaturo. V severnih delih države, kjer so temperature prenizke za učinkovito taljenje s soljo, pogosteje uporabljajo pesek ali drobljenec.
Obstajajo tudi alternativna sredstva, kot je kalcijev magnezijev acetat, ki je manj koroziven, a precej dražji. V Severni Ameriki so razvili mešanice soli z organskimi dodatki, denimo melaso. Gre za gost, temen sirup, ki nastane kot stranski proizvod pri predelavi sladkorja iz sladkorne pese ali sladkornega trsa. Raziskave univerze v Wisconsinu kažejo, da takšni dodatki izboljšajo oprijem mešanice na asfalt in zmanjšajo spiranje soli. V Evropi pa ti pristopi ostajajo za zdaj v fazi poskusov.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
