Starši danes postanejo sužnji otroka, otroke pa naredijo invalide
Dragica Bilić je rejnica, ki s skrbjo in trdim delom pomaga otrokom do lepše prihodnosti. Sprejela jih je že devet, enega je posvojil sin.
Dragica Bilić prihaja iz bližine Mostarja v Bosni in Hercegovini, leta 1989 se je z možem in prvim sinom preselila v Mursko Soboto. Tukaj je rodila še dva sinova, zato jim je stanovanje postalo premajhno in so se preselili v hišo. Kar hitro je ostala s sinovi sama, mož je umrl, kmalu po njegovi smrti je umrla še tašča, ki ji je pomagala pri opravilih. Tudi sinovi so kaj kmalu odšli študirat in Bilićeva je ostala sama v veliki hiši. »Res nisem bila vajena živeti sama. Samota me je ubijala,« pripoveduje sogovornica.
Nato pa je nekega dne po televiziji spremljala oddajo, v kateri so zbirali sredstva za otroke iz revnejših družin. Tudi sama je prispevala nekaj sredstev, hkrati pa ji je oddaja dala misliti. »Če sem sama vzgojila tri otroke, zakaj ne bi ponudila strehe nad glavo še kakšnemu, da bi živel normalno življenje,« se je spraševala. Svoja razmišljanja je zaupala prijateljici, ta pa ji je predlagala, da postane rejnica. Bilićeva o tem ni veliko vedela, zato se je z vsemi vprašanji odpravila na center za socialno delo.
Decembra 2012 je pridobila dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti. »Letos je minilo trinajst let od takrat, ko sem naredila ta korak, in žal mi je, da tega nisem naredila že prej,« pravi Bilićeva in doda, da ji je pri tej dejavnosti najpomembneje, da otrokom podari nekaj, s čimer gredo lažje v svet. To so predvsem vrednote in življenjski napotki. Bilićeva se ob tem spomni deklice, ki je k njej prišla vsa oslabela, a se je v treh mesecih, kolikor je ostala pri njej, lepo razvila.
»Kasneje mi je povedala, da je v teh kratkih treh mesecih pri meni pridobila ne samo potrebne kilograme, ampak je odnesla tudi moje besede in se jih večkrat spomnila.« Ob tem ji pride na misel še fant, ki je s težavo končal 5. razred, saj je imel slabe ocene. Po vrnitvi k mami so ga vprašali, kaj se je naučil pri teti Dragici. »Naučila me je, kako se učiti,« je odgovoril fant, kar je Bilićevi vlilo veliko ponosa in zagona za naprej.
Devet otrok v rejništvu
Bilićeva pojasni, da že pred prihodom novega otroka poskuša pridobiti čim več informacij o njem ter o težavah, s katerimi prihaja. Ne zaradi sebe, temveč zaradi otroka. Le tako mu lahko ponudi prijeten dom in odnos, na katerem potem skupaj gradijo. Rejnica je v svoj dom sprejela že devet otrok, ki jih je vzgajala, kot sama pove, strogo, konservativno in predvsem starokopitno. Drži pa se tudi načela, da v svojem domu ne tolerira laži in kraje. »Ko otroci pridejo k meni, lahko opazim, da nimajo dobrega občutka,« nadaljuje rejnica, ki pa poudari, da tako vzgaja za korist otroka. Velik poudarek daje komunikaciji, pogovoru, zaupanju in sprejemanju drugega.
»Danes opažam pri starših, da otrokom servirajo vse. Tako postanejo sužnji otroka, otroke pa naredijo invalide.« Sama tovrstne vzgoje ne podpira. V smehu pove, da če bi sama tako vzgajala, bi spala pod drevesom, sedaj pa je vzgojila tri sinove, ki danes živijo svoje življenje. »Svojih sinov nisem nikoli povzdigovala in jih ščitila, kot če bi bili samo oni na tem svetu,« je jasna sogovornica. Poudari, da jim je privzgajala spoštljiv odnos do učiteljev in starejših, enako počne pri vseh otrocih, ki so pri njej v rejništvu. Predvsem pa jih spodbuja pri učenju in jim pri tem pomaga. Če imajo otroci interes, jih spodbuja tudi v obšolskih dejavnostih. Ob tem ji je v največje veselje spremljati rezultate teh otrok. Pri delu jo podpirajo tudi sinovi, ki ji z veseljem priskočijo na pomoč.
Rejenec postal vnuk
Leta 2020 je Bilićeva v svoj dom prvič sprejela dojenčka, starega komaj tri mesece in pol. »Vsi sinovi so bili presenečeni, ko sem jim povedala to novico, saj je skrb za dojenčka vendarle drugačna kot skrb za večje otroke,« pojasni Bilićeva. A otrok je pri njej ostal tako dolgo, da je iz socialne službe dobila klic, ali ga je pripravljena posvojiti. Zaradi njene starosti in v dobrobit otroka, da v prihodnosti ne bi bil tarča posmeha, se je odločila, da ni primerna za posvojitev. »Doma smo se o tem pogovarjali in ob tem je najmlajši sin dejal, da ga bosta posvojila z ženo,« je nadaljevala Bilićeva in tako je fantek od lanskega oktobra tudi uradno njun sin.
Zelo ponosna je tudi na sestri, ki sta bili pri njej v rejništvu od njunega 14. in 15. leta, sedaj pa sta uspešno končali šolanje. Prva je opravila magisterij in se zaposlila, druga pa je tik pred zagovorom magisterija, služba pa jo tudi že čaka. »Nikoli nisem silila svojih sinov ali otrok v rejništvu, da morajo študirati ali biti odlični v šoli,« pove rejnica, a poudari, da je bila pri učenju vsem v oporo.
Po njenih izkušnjah rejništvo ni za vse. »Če želiš otroku pomagati do boljšega življenja, je potrebnega veliko truda, časa in volje,« pove in pristavi, da na vse težke trenutke pozabi, ko vidi rezultate. Poudari, da se mogoče rezultati ne bodo videli takoj, ampak šele čez nekaj let. In to je tisto, kar šteje.
Pomagajte oblikovati Vestnik!
Izpolnite kratko anketo in pomagajte izboljšati lokalne zgodbe.
