Profimedia

Vsak kratek videoposnetek na družabnih omrežjih drobi zbranost in pozornost ljudi. Še posebej je to težava pri mladih, katerih možgani se šele razvijajo. Nacionalni inštitut za javno zdravje pri tej problematiki ne govori več le o navadi, ampak o pretirani in kompulzivni rabi, pri kateri mladostniki uporabo težko nadzorujejo in zaradi nje doživljajo negativne posledice. Po njihovem povzetku izsledkov raziskave HBSC se je problematična uporaba spletnih socialnih medijev v Evropi med letoma 2018 in 2022 povečala s sedem na enajst odstotkov, kar pomeni, da se težave kažejo pri več kot enem od desetih mladostnikov.

O tem, kako kratki sunki dopamina ob prekomerni uporabi družabnih omrežij vplivajo na mlade, njihovo pozornost in morebiten razvoj odvisnosti, je za Vestnik spregovoril Rok Gumzej iz Centra za pomoč pri prekomerni rabi interneta Logout. Konkretna opažanja v šolskem sistemu pa je dodal dolgoletni profesor fizike na Gimnaziji Murska Sobota Renato Lukač.

Mateja Jordovic Potocnik

Kako delujejo mehanizmi kratkih videoposnetkov na družabnih omrežjih, da so tako zanimivi?

Gumzej: »Če vzamemo specifično kratke videoposnetke na družabnih omrežjih (tiktok, youtube shorts, instagram reels, op. a.), je njihova funkcija zelo podobna igralnim avtomatom v igralnicah. Uporabnik nekaj naredi, njegova akcija pa je nagrajena z nečim novim. Nepredvidljivost je našim možganom zelo všeč. Če vemo, kaj se bo zgodilo, nam po drugi strani postane dolgčas. Mehanika nepredvidljivosti je za naše možgane izjemno zasvojljiva, ne vemo, kaj bomo dobili, in to nas omreži.

Ko uporabnik podrsa na nov posnetek in dobi nekaj zanimivega, se njegovi možgani nagradijo tako, da sami sebi dovedejo malo dopamina. Možgani se začnejo navajati, da pri teh kratkih videoposnetkih dobijo nagrado. Več nagrad dobimo, tem bolj se zvišuje toleranca za dopamin. Mehanika je zelo podobna konvencionalnim odvisnostim (droge, alkohol, igre na srečo, op. a.).«

Večina uporabnikov družabnih omrežij se ob teh kratkih videoposnetkih na spletu zabava. Kdaj lahko začnemo govoriti, da ima nekdo s tem težavo?

Gumzej: »Problem nastane, ko mi te vsebine začnemo uporabljati za to, da se zamotimo pred nekimi čustvi. Telo se hitro nauči, da ob stresu in nelagodju lahko gre v digitalni svet, namesto da čustva predela. Ljudje se odklopijo od resničnega sveta in jim ni treba čutiti tistega, kar pač čutijo. Dlje časa preživimo v digitalnem svetu, bolj težave v resničnem življenju rastejo, povzročajo vedno večjo stisko in dobimo ta začarani krog.«

Jure Kljajić

Kaj so najpogostejši znaki tega, da mladim uporaba družabnih omrežij krni pozornost in zbranost?

Gumzej: »Zelo se poveča število mikro preverjanj. Uporabniki samo na hitro preverijo, ali se je kaj novega zgodilo na njihovih telefonih. To so interakcije, krajše od tridesetih sekund, ki zelo motijo pozornost. Recimo da učenec za neko nalogo potrebuje dvajset minut neprekinjene zbranosti, da 'pade not'. Vedno ko pogleda na telefon, to zbranost prekine. Delanje neke naloge je seveda neprijetno, dolgočasno in gre učencem na živce. Telo začne iskati način, da se ima lepo, išče dopamin.

Niti ni nujno, da se telefon uporablja, lahko je samo na mizi in je že moteč dejavnik. Mladi niso neumni, ravno nasprotno. Ne vidim ravno težave v akademskih prizadevanjih, bolj je problematično, da mladi ne vedo, kaj narediti s čustvi. Veliko dela v šoli je ravno dela s čustvi: kako sprejeti slabo oceno, kako prenašati učitelja, ki mi gre na živce, težave s sošolci, ljubezenski problemi, identitetna vprašanja …«

Kako se motnje pozornosti zaradi družabnih omrežij konkretno opažajo v šolskem procesu?

Lukač: »Učenci vsekakor nimajo več takšne zbranosti, kot so jo imeli nekoč. Kar se tiče vprašanja, koliko znanja učenci dejansko odnesejo iz učilnice, pa je težko oceniti. Na razpolago imajo ogromno kvalitetnih e-gradiv in različnih virov, ki popularizirajo znanost. Rezultati pri pisnih nalogah so dokaj podobni, kot so bili pred leti. Raven znanja in razumevanja se po mojem mnenju ne razlikuje od tiste v preteklosti. Gotovo pa učencem hitreje upada zbranost. To se vidi predvsem tako, da so v razredu nemirni. Težko zdržijo brez telefona, raje tvegajo opomin, kot da bi bili brez.«

Nataša Juhnov

Kako se vplivi družabnih omrežij dolgoročno kažejo pri usvajanju znanja med mladimi?

Gumzej: »Odraščanje je čustveno zelo intenzivno obdobje. Če nekdo ne more sedeti pet minut na stranišču brez telefona, ker je dolgočasenje pač grozna stvar, se bo zelo težko spoprijel z nekimi večjimi izzivi. Če je toleranca do dolgočasenja ali nečesa neprijetnega med ljudmi tako nizka, so kasneje težave lahko zelo velike. Vprašanje, ali družabna omrežja vplivajo na sposobnost branja, reševanja matematičnih problemov ali česa drugega, niti ni tako pomembno. Če mladi niso sposobni prenesti malo nelagodja, se prej omenjenih sposobnosti sploh ne morejo naučiti. Vse, kar nas obdaja, je namreč nelagodje.

Kratkotrajne zabavne vsebine, pa naj so to videoigre ali videoposnetki na socialnih omrežjih, so zelo zmanjšale našo potrpežljivost od takrat, ko nekaj naredimo, do takrat, ko smo za to nagrajeni. Kaj se zgodi, ko učenec reši nalogo na listu papirja? Takoj seveda nič. Ko pa na spletu nekaj naredimo, je nagrada veliko hitrejša. Zato so spletne igre na srečo, recimo, toliko hujše od običajnih, vse se dogaja tako hitro. Imamo primere, ko otroci v skritih igrah na srečo v videoigrah zapravijo tudi po nekaj tisoč in vse do deset tisoč evrov. Pri mladih je velika težava, če hitro osvojijo neki zanje velik dobitek, recimo 100 evrov. Za štirinajstletnika je to veliko denarja. Možgani v tistem trenutku telesu povedo: 'Ej, saj pa se da zaslužiti.'«

Jure Kljajić

Nelagodju se torej na vse kriplje izogibamo. Upravičeno domnevam, da je situacija podobna tudi pri želji po novem znanju? Je med dijaki sploh še prisotna ta želja?

Lukač: »Seveda še vedno obstaja ogromno dijakov, ki snov želijo razumeti in jo razumejo intuitivno, se pravi, da se ne oklepajo zgolj formul, če se dotaknemo konkretno fizike. Opazil pa sem, da ni radovednosti. Učenci več nimajo razloga, da bi spraševali učitelje, če imajo vse informacije, ki jih zanimajo, na dosegu roke na pametnih telefonih. Radovednost je verjetno med učenci še prisotna, a je pedagogi ne začutimo. In ne, učenci ne lovijo zgolj pozitivnih ocen, še vedno je veliko takšnih, ki imajo ambicije po znanju in boljših ocenah.«

Gotovo pa je tudi veliko takšnih, ki želijo do rezultatov priti v hipu, tudi zaradi pomanjkanja zmožnosti, da so pozorni dlje časa. Opažate porast uporabe umetne inteligence pri reševanju testov?

Lukač: »Brez dvoma se to dogaja. Tisti učenec ali učenka, ki ima recimo negativno, nima ničesar izgubiti. Jasno je, da se odloči za to tveganje. Pri nekaterih nalogah je to zelo težko, še posebej tistih, ki zahtevajo utemeljitev. Če so odgovori besedilni, se seveda takoj opazi, ali je uporabljena umetna inteligenca.«

Profimedia

So se mladi sploh še sposobni dolgočasiti?

Gumzej: »Ne, nikakor. Ne samo mladina, kot družba smo postali zelo slabi v tem, kako se spopadamo z dolgčasom. Niti na semaforju ne moremo počakati, ne da bi v roke vzeli telefon. Vsako vrzel v življenju, ki bi lahko postala dolgočasna, takoj zapolnimo. Te luknje, ko bi naši možgani morali opravljati neko samorefleksijo, ne obstajajo več. Ljudje še pred spanjem tistih dvajset minut ne zdržijo več brez tehnologije. V samem jedru uporaba pametnih telefonov in vseh teh aplikacij ni slaba in se lahko uporabljajo, ne smejo pa preprečiti doživljanja tistega, kar bi morali doživljati. Zelo hitro se lahko sami preverimo. Lahko opazujemo, kaj se zgodi z nami, če recimo gremo na stranišče brez telefona, in kako se s tem spopadamo, če nam je uporaba telefona na stranišču v navadi.«

Obstajajo tudi odtegnitveni simptomi, kot so denimo značilni za droge, alkohol in nikotin?

Gumzej: »Absolutno. Pride lahko do razdražljivosti in nejevolje. Ljudi je prav strah tega, kaj se bo zgodilo, če se v nekem trenutku ne zamotijo. Če smo takšnega načina soočanja s svetom navajeni dolgo časa, se stiske iz resničnega življenja tako naberejo, da je izjemno težko takšno soočanje opustiti. Če že govorimo o problematiki uporabe tehnologije, bi bilo nujno odgovoriti tudi na vprašanje, ki ni tako preprosto: Kako procesiramo stres, čustva in življenje okoli nas?«

Marko Vavpotič/M24.si

Se nervoza in nejevolja opazita tudi v 45 minutah učne ure, ko učenci telefonov načeloma nimajo na voljo?

Lukač: »To se seveda vidi tudi v nervozi in obnašanju med učenci. Razumljivo je, da mlade v teh letih adolescence malo 'trga', ampak je v zadnjih letih nivo obnašanja občutno padel. Mladi težje obvladujejo razne impulze.«

Pričakovati je, da se zaradi prekomerne uporabe družabnih omrežij razvije tudi odvisnost. Kako pogosto se s tem spopada slovenska mladina?

Gumzej: »V Sloveniji je nekje desetina mladostnikov, ki izpolnjujejo pogoje za odvisnost od videoiger, in okoli desetina takšnih, za katere lahko povemo, da so odvisni od družabnih omrežij. Odvisnosti sta zelo podobni, podobni so odtegnitveni simptomi, prikrivanje, nezmožnost zaključevanja in vpliv na druga področja v življenju. Okoli 14 odstotkov fantov in 10 odstotkov deklet v srednjih šolah pa se identificira kot odvisniki od pornografije. To ne pomeni, da so odvisni, ampak sami sebe dojemajo kot take.

Veliko je tudi mladostnikov, pri katerih zaznavamo problematično uporabo denimo družabnih omrežij. To pomeni, da stanja še ne klasificiramo kot odvisnost, ampak je uporaba naprav prekomerna. Ti mladostniki recimo izpolnjujejo svoje obveznosti, a jim je splet ali videoigre edini način sprostitve. To ni nujno zasvojenost, je pa definitivno problematično. Veliko je tudi čustvenega reguliranja z napravami. To pomeni, da mladi uporabljajo naprave, ko so slabe volje ali ko so srečni. V katerem koli čustvenem stanju se že znajdejo, je to način, kako neka čustvena stanja predelujejo. Beseda predelujejo je seveda v narekovajih, ker teh čustvenih stanj dejansko ne predelajo.«

Jure Kljajić

Tudi generacije pred desetletjem so bile vpete v splet in družabna omrežja. Zakaj pri njih ni bilo takšnih težav s pozornostjo in odvisnostjo od naprav? Kaj je v tem trenutku drugače, da je stanje skrb vzbujajoče?

Gumzej: »Pred leti je bila tehnologija drugačna in tudi vsebina na spletu ni bila enaka današnji. Ko so bile prejšnje generacije v fazi odraščanja, je splet (in z njim družabna omrežja, op. a.) sicer že bil, pa tudi uporabljalo se ga je, a ni bilo recimo kratkih videoformatov. Razvijalci aplikacij še niso natančno vedeli, kako uporabnika pripraviti do tega, da jo čim dlje uporablja. Danes v spletni prostor hodimo brez cilja.

Sedemdeset odstotkov videoposnetkov na youtubu, ki jih pogledamo, je predlaganih, niso bili namensko iskani. Se pravi uporabnik obišče youtube in gleda to, kar mu platforma servira. Na tiktoku je ta odstotek še višji, okoli 97 odstotkov. Uporabniki so podvrženi tistemu, kar jim platforma da. Internet ni več prostor, kjer bi se nekaj delalo namensko. Je samo prostor, kamor vstopiš in konzumiraš tiste vsebine, ki ti jih platforma ponuja.«

Je odvisnost od digitalnega sveta problem zgolj med mladimi?

Gumzej: »Odvisnost gre čez vse populacije, ampak mi imamo z mladimi največ stika.«