Ruanda – država najbolj zadovoljnih Afričanov
Afrika je še vedno moja najljubša destinacija. Kmalu bom lahko rekel, da sem obiskal polovico od 54 afriških držav, in vse so zanimive, ker so še vedno precej drugačne od našega, zahodnega sveta, pa tudi od azijskih držav, tudi tistih manj razvitih. Ritem življenja je v Afriki drugačen, dojemanje problemov sveta bolj lahkotno, čeprav je življenje trše kot pri nas.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za vstop v Ruando je potreben vizum, ki si ga lahko urediš prek spleta in velja za vstop v Ruando, Ugando in Kenijo. Pri izpolnjevanju vloge je treba navesti samo osebne podatke, podatke potnega lista in podatke o hotelu za začetek bivanja v državi. Čas odobritve je do pet delovnih dni. Sumljivo preprosto. Ko je preteklo deset dni in še ni bilo nobenega obvestila o odobritvi najine vloge, sva s sopotnikom Jožetom začela spraševati, kako je z najino vlogo, in dobila odgovor, da dobiva vizum na meji, samo pokaževa naj potrdilo, da je bila taksa že plačana. Dobrodošla v Afriki, že sprva nekaj ne poteka tako, kot so obljubljali na spletu.
Pri vkrcanju v letalo ni bilo problemov, saj upoštevajo, da vizum lahko pridobiš na meji. Ob pristanku v glavnem mestu Ruande Kigaliju naju je čakalo urejeno in čisto letališče. Sumljivo. Kontrola dokumentov ob vstopu v državo je potekala hitro, ko sva bila na vrsti in sva pokazala potrdilo o plačilu takse in povedala, da sva si vizum urejala prek spleta, je uradnica vzela nalepko, jo zalepila v potni list, jo izpolnila in nama zaželela lepo bivanje v Ruandi. Zelo sumljivo.
Za bivanje v Kigaliju sva rezervirala hotel, ki je v ceni ponujal tudi prevoz z letališča. Kot poznavalca afriških razmer sva pričakovala dolgo čakanje voznika in celo možnost, da ne bo prišel po naju. Pa je pri izhodu stal možakar z mojim imenom na listu papirja in naju odvedel do avtomobila. Zelo, zelo sumljivo, čisto nič afriško. Še bolj brez besed sva ostala med vožnjo po mestu. Čiste, zelo lepo urejene ulice, promet precej umirjen, povsod zelenje, predvsem pa nikjer kupov smeti kot v večini afriških mest. Nekako sem bil v dvomih, da sva pristala v pravi državi. V skladu s pričakovanji je bila edino receptorka v hotelu, ki je svoje delo opravljala brez prave volje, zelo počasi, vse, kar se je dalo, smo preložili na jutri, mogoče bo uredil tisti, ki bo takrat v službi.
Najprej so bili klani, nato kraljestva
Za afriške razmere je Ruanda majhna država, meri 26.798 kvadratnih kilometrov in ima približno 14 milijonov prebivalcev. Prve poselitve segajo 10.000 let nazaj, v zgodnji železni dobi je sledila večja populacija naseljencev, to so bili domorodni pigmejski lovci in nabiralci Batwa, ki še danes živijo v Ruandi in Ugandi. Med letoma 800 pr. n. št. in 1500 n. št. so se priselile številne skupine Bantujcev. Po eni teoriji naj bi bili prvi naseljenci Hutujci, pozneje pa naj bi prišli še Tutsiji. Po drugi teoriji naj bi bilo priseljevanje počasno in stalno ob integraciji v obstoječo družbo, razlike med Hutujci in Tutsiji naj bi bile razredne in ne rasne.
Najzgodnejša oblika družbene organizacije na tem območju je bil klan (ubwoko). Od 15. stoletja so se klani združevali v kraljestva. Eno od teh, Kraljevina Ruanda, je od 18. stoletja postajalo prevladujoče in v 19. stoletju doseglo vrhunec.
Kolonialisti pridejo na to ozemlje v drugi polovici 19. stoletja. Po sporazumu na Berlinski konferenci leta 1885 preide Ruanda s sosednjim Burundijem leta 1890 pod upravo Nemške vzhodne Afrike, ki obvladuje območje prek ruandskega kralja.
Leta 1916 pridejo v deželo belgijske sile in leta 1922 začnejo vladati Ruandi in Burundiju pod mandatom Društva narodov. Po drugi svetovni vojni so se stopnjevale napetosti med Hutujci in Tutsiji, vrhunec so dosegle v revoluciji leta 1959, ko so Hutujci začeli pobijati Tutsije, veliko jih je zato pobegnilo v tujino. Leta 1961 so izvedli referendum, na katerem so se izrekli za odpravo monarhije in odcepitev od Burundija, 1. 7. 1962 so razglasili neodvisnost. Diskriminacija se je nadaljevala, a je bilo manj nasilja nad Tutsiji, začeli pa so izganjati pripadnike ljudstva Batwa iz gozdov, kar je povzročilo propad njihovega načina življenja in so ostali potisnjeni na rob družbe.
Genocid
Leta 1990 je Ruandska patriotska fronta (RPF) tutsijskih beguncev vdrla iz Ugande in začela državljansko vojno. Oslabili so vladavino predsednika Habyarimanova, ki je v Aruši podpisal sporazum o sestavi koalicijske vlade. 6. aprila 1994 so hutujski generali sestrelili letalo s predsednikom in za njegovo smrt obdolžili Tutsije. V 100 dneh je bilo z mačetami in drugim hladnim orožjem pobitih okrog milijon Tutsijev, zmernih Hutujcev in pripadnikov ljudstva Batwa. RPF znova začne ofenzivo in do sredine julija zavzame celotno državo. Več kot dva milijona Hutujcev v strahu pred posledicami grozodejstev, ki so jih storili, pobegne v tujino.
Mednarodno kazensko sodišče za Ruando je obsodilo več kot 90 oseb zaradi genocidnih dejanj in vojnih zločinov. Nova vlada, ki jo je vzpostavila RPF, je kaznovanje zločincev prepustila vaškim skupnostim, ki so dogajanje v svoji okolici najbolj poznale, a so jih pozvali, naj pretrgajo krog nasilja in ne kaznujejo prestrogo ljudi, zavedenih od oblastnikov, ki so se hoteli za vsako ceno obdržati na oblasti.
Glavno mesto Kigali je bilo ustanovljeno leta 1907 in danes šteje več kot milijon prebivalcev. To je najčistejše in najvarnejše mesto na afriški celini. Ima urejene ceste in vrtove, na ulicah ni smeti, saj prebivalci vsako zadnjo soboto v mesecu sodelujejo pri čiščenju mesta.
Hotel des Mille Collines je leta 1973 zgradila belgijska letalska družba Sabena in ga imela v lasti tudi v času genocida. Vanj se je zateklo 1268 ljudi in zgodba o hotelu in njegovem upravitelju Paulu Rusesabaginiju je bila uporabljena za film Hotel Ruanda iz leta 2004. Danes je to štirizvezdični hotel, ki je bil odlično okolje za moj jubilejni dogodek, Ruanda je bila stota država, ki sem jo obiskal.
V Ruandi je precej spomenikov, posvečenih žrtvam genocida, a največji je spomenik genocida v Kigaliju. Tam so pokopani ostanki 250.000 ljudi. Center je bil dokončan leta 2004, poleg človeških ostankov je tam orodje in orožje, uporabljeno pri uničenju teh ljudi. Center je urejen kot nekakšen park in šele ko skozi steklo vidiš krste, dojameš, da si na kraju, ki ga prevevajo groza in mračni spomini. V muzeju sva si ogledala kratek film o teh 100 dneh, ko so ljudje padli v nekakšen trans in slepo izpolnjevali ukaze vojaških elit. Groza te je ob tem, kar se je dogajalo, še bolj pa ob misli, da se te stvari dogajajo znova in znova. Pa ne samo v Afriki, tudi v delih sveta, kjer si mislijo, da so bolj civilizirani.
Muzej kampanje proti genocidu je drug takšen kraj, postavljen v spomin in opomin na dogodke, ki naj se ne bi nikoli več zgodili. Ob sestrelitvi letala predsednika je bila v Kigaliju delegacija 600 predstavnikov in borcev RPF, ki je prišla sestavit začasno vlado. Nastanjeni so bili v takratnem parlamentu, ki ga je ruandska vojska takoj obkolila in začela obstreljevati. Borci RPF so se srdito branili in ob tem se je k njim zateklo še veliko Tutsijev. Eden od priljubljenih spomenikov je mitraljez na strehi parlamenta, s katerim so se uspešno branili pred napadalci. Stavba je delno ostala takšna, kot je bila, prerešetana od krogel in granat. V njej je tudi muzej, ki ima ogromno slikovnega gradiva in precej dobro prikaže ozadje genocida, potek pobojev in grozodejstev, ki so jih počeli Hutujci. Ob vsem videnem ostaneš brez besed in dejala sva si, da imava spomenikov v spomin na žrtve genocida dovolj, da si več nobenega ne pogledava, saj nisva hotela, da nama država ostane v tako morbidnem spominu.
Želijo se odkupiti za kruto zgodovino
Kigali je precej razvlečeno mesto na štirih gričih, za prevoze po mestu sva uporabljala taksi mopede, ki čakajo na vsakem vogalu, dosegljivi pa so tudi prek mobilne aplikacije in jih lahko naročiš kar v hotel. Da je Ruanda nekoliko drugačna afriška država, se je pokazalo tudi po tem, da je uporaba čelade obvezna in jih vozniki mopedov ponudijo tudi potnikom.
Iz Kigalija sva se odpeljala proti jugu Ruande, do kraja Nyanza. Nyanza je bila prestolnica kraljestva Ruanda v letih 1899–1962. V mestu si je vsekakor vredno ogledati kraljevo palačo, ki je rekonstrukcija tradicionalne kraljeve rezidence. Stavba ima čudovito izdelano slamnato streho v obliki čebeljega panja. V ozadju živi nekaj primerkov dolgorogega goveda pasme ankole, v Ruandi imenovane inyambo, potomcev kraljeve črede, s katero je dokazoval svoje bogastvo. Zanje skrbijo posebni skrbniki, pojejo jim celo pesmi, ki zvenijo kot uspavanke. V tradicionalni ruandski monarhiji so bile krave inyambo udeleženke pomembnih slovesnosti v čast kralju. Ko so krave stare eno leto, jih čuvaji začnejo trenirati. Naučijo se poslušati trenerjevo pesem »amahamba« in slediti njegovim gibom. Na kraljevih slovesnostih so bile okrašene z bogatim nakitom in so ob čuvajevem petju uprizarjale veličastno parado.
V bližini je nova kraljeva palača, ki so jo kot darilo zgradili Belgijci leta 1932, navdušeni nad kraljevim dvorom. Palača je še deloma opremljena z originalnim pohištvom, deloma pa so ga pokradli in uničili med genocidom.
Še nekoliko južneje je večje mesto Butare, znano tudi kot Huye, še prej pa Astrid. Ustanovili so ga Belgijci in poimenovali v čast belgijske kraljice Astrid. Danes ima večina mest v Ruandi dve imeni, eno starejše in eno novejše, saj so po genocidu mesta preimenovali, da bi s tem nekako zabrisali spomin na dogodke leta 1994. Nemalokrat to povzroči probleme pri turistih, ki uporabljamo vodnike in zemljevide, na katerih ni označenih starih in novih imen, ampak samo eno, in potem zaman iščeš na avtobusni ime nekega kraja, ker je sedaj novo in ne tisto, ki ga imaš ti na zemljevidu. Belgijski kralj, ki je bil lastnik Konga in pozneje tudi Ruande, se je brutalno obnašal do prebivalcev svoje kolonije. Sedanji kralj se zaveda te nečastne zgodovine svojih prednikov in poskuša to popraviti tudi v obliki raznih daril državi. Eno takšnih je etnografski muzej Huye, ki ga je dal zgraditi kralj Baudouin I. v začetku devetdesetih let. V muzeju je ena najboljših etnografskih zbirk v Afriki. Sedem galerij prikazuje zgodovinske, etnografske, umetniške in arheološke artefakte in obiskovalcem omogoča bogat vpogled v ruandsko kulturo. Muzej razkriva tradicionalne običaje in verovanja, kulturo, poezijo in ustno izročilo ter kozmologijo. Kraj je znan tudi kot kraj umora kraljice vdove Rosalie Giacande med genocidom v Ruandi.
Šimpanzi vladarji džungle
Ruanda ima štiri narodne parke, Nyungwe Forest National Park se razteza na površini 1019 kvadratnih kilometrov in zajema enega najstarejših deževnih gozdov v Afriki. V parku je več kot 1000 rastlinskih vrst, 13 primatov in 75 vrst drugih sesalcev, 275 vrst ptic in 120 vrst metuljev. Najbolj znani prebivalci parka pa so šimpanzi. Odločila sva se za ogled šimpanzov in v ta namen prespala kar v parku, kjer imajo urejena šotorišča, tako da sva bila naslednje jutro že ob pol petih pripravljena za prevoz do izhodiščne točke za obisk šimpanzje družine. Deževni gozd ne bi bil deževni gozd, če zvečer ne bi krepko deževalo, in spanje v šotoru v mrzli in vlažni noči ti da občutek, kako je ljudstvom, ki živijo v osrčju džungle. Z izkušenim vodnikom smo se odpravili v džunglo in že po kakšnih petnajstih minutah prebijanja skozi popolnoma zarasli gozd smo prišli do družine, ki se je prebujala. Glavni samec je sedel visoko v krošnji drevesa, se počasi praskal in blebetal neumnosti, kot je bilo videti. Kmalu so se začeli oglašati drugi samci iz okolice in kričanje je postajalo vedno glasnejše. Kmalu so po strmini pridrveli štirje drugi samci in nas skoraj podrli, se pognali na drevo, na katerem je bil samec, ki smo ga prvega opazovali. Ta je elegantno pobegnil na krošnjo drugega drevesa in še nekoliko naprej, preostali štirje pa so ga zadovoljni s svojo zmago prenehali preganjati. Nato je celotna družina, kakšnih 20 članov, počasi odšla iskat hrano. V živalskem vrtu lahko šimpanze veliko lepše opazuješ, je pa občutek srečanja z njimi sredi džungle čisto drugačen. Čeprav so manjši od človeka, so oni vladarji džungle, mi pa smo samo nemočni obiskovalci.
Jezero Kivu na meji med Ruando in Kongom meri 2700 kvadratnih kilometrov in je globoko do 480 metrov. Jezero je posebno, saj vsebuje plasti raztopljenega ogljikovega dioksida, na dnu pa je metan. Približno vsakih tisoč let se pojavijo limniški izbruhi, ki premešajo plasti v jezeru in metan pomori vse živo v okolici jezera. Nekoč so reke iz jezera tekle na sever in so tvorile pritoke Nila, z izbruhi ognjenikov pa so nastala gorovja na severu jezera in reke so se usmerile na jug.
Mogoče Ruanda ni takšna država, kot si predstavljamo afriške, a je ravno zaradi tega zanimiva, saj je dokaz, da se s pravim vodstvom da oblikovati sodobno državo, ki je v gospodarskem vzponu. V času genocida popolnoma uničena je sedaj ena od afriških držav z najbolj zadovoljnimi prebivalci. To opazimo tudi turisti, ni beračenja, ni goljufanja pri cenah, ni korupcije, samo nasmešek in veselje, saj se zavedajo, da so turisti prihodek, ki jim povečuje standard. Mi pa dobimo še eno prijetno izkušnjo v življenju.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
