Gibalna učinkovitost otrok je upadla, v porastu pa so zdravniška opravičila
Številne osnovne šole so pred zaključkom šolskega leta prejele povratne informacije o rezultatih športnovzgojnega kartona, sistema za spremljanje telesnih zmogljivosti otrok. Izsledki na nacionalni ravni niso ravno spodbudni, pri otrocih je zaznan opazen upad telesne zmogljivosti.
Šport ni zgolj oblika zabave ali tekmovanja, temveč tudi ključen element otrokovega celostnega razvoja. Pomembno prispeva k oblikovanju zdravih, samozavestnih in čustveno stabilnih posameznikov, hkrati pa krepi telesno zdravje in zmogljivost. Kljub številnim pozitivnim učinkom rednega gibanja pa podatki o telesni pripravljenosti otrok kažejo vse bolj skrb vzbujajočo sliko.
Vsako leto aprila slovenske šole izvajajo testiranja po športnovzgojnem kartonu (ŠVK), katerega namen je spremljanje telesnega in gibalnega razvoja otrok. Učencem izmerijo višino, telesno maso, kožno gubo in opravijo osem različnih gibalnih testov.
Letošnji rezultati nakazujejo, da so trendi po pandemiji v upadanju in niso na ravni predkoronskih časov. Gregor Starc, vodja nacionalnega sistema ŠVK in redni profesor na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, je tako na novinarski konferenci opozoril na poslabšanje telesne pripravljenosti otrok.
»Prišlo je do upada gibalne učinkovitosti otrok. Indeks gibalne učinkovitosti je bolj upadel pri fantih, pri dekletih smo skoraj na istem kot leto prej.« Največji upadi so na nacionalni ravni zaznani na področjih gibljivosti, hitrosti izmeničnih gibov in eksplozivne moči. V analizo je bilo vključenih 60 odstotkov obdelanih rezultatov iz osnovnih in srednjih šol.
Na Osnovni šoli I Murska Sobota so še v pričakovanju rezultatov obdelave podatkov, a tamkajšnji učitelj športne vzgoje Davorin Čeleš ocenjuje, da bodo ti primerljivi s prejšnjimi leti. Ob pregledu podatkov zadnjih 15 let opaža, da so učenci njihove šole praviloma nekoliko pod državnim povprečjem, a brez izrazitih nihanj skozi leta.
Zlate sredine ni več
A v zadnjem času postaja vse bolj jasno, da zlate sredine pri učencih skoraj ni več. »V povprečju se znajde le še peščica učencev, nekaj jih izstopa z odličnimi dosežki, medtem ko jih veliko dosega slabe rezultate. Dobre rezultate predvsem dosegajo tisti, ki redno trenirajo, medtem ko otroci, ki se zunaj šole ne ukvarjajo z nobeno telesno dejavnostjo, zaostajajo,« pravi Čeleš.
Razlika med aktivnimi in neaktivnimi otroki se tako veča. Tisti, ki so nekoč sodili v povprečje, zdaj vse pogosteje drsijo v spodnji razred telesne zmogljivosti. To kaže na širši problem pomanjkanja redne telesne aktivnosti, zmanjšanega zanimanja za šport in tudi na spremenjen življenjski slog otrok.
Čeprav je šport še vedno pomembna vrednota v slovenski kulturi, se odnos do gibanja močno spreminja. »Včasih smo šli vsi ven, se igrali in gibali. Danes pa se veliko otrok, ki niso vključeni v klube, raje zadržuje doma in igrajo igrice. Gibanje zunaj jim ni več tako domače, kot je bilo nam,« dodaja Čeleš. Poleg tega se iz leta v leto povečuje število otrok z zdravniškimi opravičili, ki jih popolnoma izvzemajo iz pouka športne vzgoje. V posameznem oddelku je takih primerov lahko nekje od tri do štiri, v nekaterih razredih pa lahko celo tretjina otrok ne sodeluje pri telesni vadbi.
Ta trend je še posebej izrazit pri dekletih, zlasti v obdobju pubertete. »Včasih iščejo opravičila, ker jim je kaj težko ali imajo nizko samopodobo. Tudi kadar imajo določena zdravstvena stanja, ki omejujejo njihovo gibanje, to ne bi smel biti razlog, da se otroci popolnoma izključijo iz vseh oblik gibanja. Tudi tisti s poškodbo, denimo noge, lahko še vedno krepijo preostale dele telesa ali izvajajo vaje, ki ne obremenjujejo poškodovanega dela. Namesto tega pa so dlje časa povsem telesno neaktivni,« opozarja Čeleš.
Na OŠ I Murska Sobota se pri otrocih najbolj kažejo težave z vzdržljivostjo. Prav tako se slabše odrežejo pri spretnostih, kot je dotikanje plošč. Opazne so tudi razlike med spoloma, dekleta imajo več težav pri teku, medtem ko fantje izstopajo s slabšo gibljivostjo, predvsem pri predklonu.
Ujeti v coni udobja
Športni pedagog opaža, da se učenci pogosto premalo trudijo pri dejavnostih, ki zahtevajo vzdržljivost. Pri tem naredi primerjavo s preteklimi generacijami, ko so otroci vseeno vztrajali in prenašali neko stopnjo nelagodja. Ko pa danes otroci naletijo na večji napor, hitro odnehajo. To se kaže pri vajah, kot je vesa v zgibi, kjer je treba vztrajati v enem (neprijetnem) položaju dlje časa, opaža, da današnji otroci veliko hitreje popustijo kot nekoč.
»Pri teku na 600 metrov športnikom, kot so nogometaši in košarkarji, napor ni tuj. Po moji oceni tisti, ki se doma redno gibljejo, lažje vzdržijo, medtem ko tisti, ki se večinoma ukvarjajo s telefoni in igranjem iger, precej hitro odnehajo. Ko začutijo napor, nelagodje, povišan srčni utrip ali bolečino in so zadihani, se kar ustavijo ter preidejo na hojo,« svoje izkušnja navede Čeleš.
Učenci na tej šoli imajo tudi nadpovprečen indeks telesne mase, ki je v vseh starostnih skupinah od 1. do 9. razreda občutno višji od slovenskega povprečja. To ni presenečenje, saj se Pomurje že nekaj časa spoprijema z visoko stopnjo prekomerne teže in debelosti.
Zdi se, da se otroci danes vse pogosteje zatekajo v cono udobja, vendar je koristno, poudarja učitelj, da se včasih preseže občutek napora. Ampak sodobna družba nas vedno bolj vodi v iskanje enostavnosti in lagodnosti. Tradicionalna kolesa in skiroje so tako recimo nadomestila električna kolesa in električni skiroji, kar spet, kot vidimo, zmanjšuje obseg gibanja. Moderni način življenja in materializem narekujeta hitrejši, a bistveno manj aktiven življenjski slog.
Potencial obstaja, a ga je treba prepoznati
Kljub temu pa niso vse številke slabe. Na prvi soboški šoli imajo denimo državnega prvaka v sprintu na 60 metrov. Učitelj Čeleš poudari, da pomurski otroci na splošno na tem področju dosegajo zavidljive rezultate. To jasno kaže, da potencial med otroki obstaja, vendar ga je treba pravočasno prepoznati, usmerjati in razvijati.
O spremembah telesne pripravljenosti skozi generacije in možnih vzrokih smo se pogovarjali še z upokojenim učiteljem športne vzgoje Andrejem Perhavcem, ki je 42 let opravljal vlogo športnega pedagoga na pomurskih osnovnih šolah. Tako kot Čeleš tudi Perhavec poudarja, da so otroci v preteklosti veliko več časa preživeli zunaj in se igrali na prostem ter s tem spontano zadovoljili potrebo po gibanju. »Večina otrok je bila športu naklonjena, danes pa žal ni več tako,« pravi.
Perhavec opaža, da so se motorične sposobnosti otrok že na začetku tisočletja počasi, a vztrajno slabšale. Do zloma pa je nato prišlo v času pandemije, pojasnjuje in dodaja, da so se prvi resni opozorilni znaki pojavljali že okoli leta 2010 in celo prej. »Upad telesnih zmogljivosti ni nastopil čez noč, to je bil postopen proces,« je jasen Perhavec. Na srečanjih športnih pedagogov so že takrat opozarjali, da bo situacija postala zelo resna. »Že ob prelomu tisočletja smo opazili upad motoričnih sposobnosti, ki se je s približevanjem covidnemu obdobju samo še pospešil. Med epidemijo in po njej pa je upad postal še bolj izrazit,« poudarja.
Strokovnjaki tako že lep čas osvetljujejo pomen športne dejavnosti pri otrocih in dejstvo, da telesna zmogljivost upada, obdobje pandemije pa je to težavo še dodatno poglobilo.
Športno aktivni otroci imajo prednost
Tudi Gregor Starc je v pogovoru v oddaji Vroči mikrofon na Valu 202 podrobneje osvetlil resnost situacije. Pojasnil je, kako je pandemija vplivala na telesno pripravljenost otrok, in opozoril, da je zaradi ukrepov zamejitve postalo veliko otrok ogroženih. »To je prizadelo na tisoče otrok. Približno 30 odstotkov otrok ima še vedno zelo hude težave, ki jih bodo spremljale tudi v odraslost,« je povedal.
Čeleš prav tako meni, da je covidno obdobje pustilo močan pečat na otrocih, sploh pri tistih, pri katerih je bila šolska športna vzgoja edina oblika rekreacije. »Otroci, ki so že trenirali, so se po zaprtju klubov lažje vrnili v ritem. Tisti, ki pa niso imeli drugih možnosti gibanja, so obstali,« opozarja.
Pomen športa v odraščanju je jasen. Redna telesna aktivnost ne koristi le telesu, ampak je tudi odlično orodje za lajšanje stresa in izboljšanje razpoloženja. Vprašanje je, kakšne bodo posledice pomanjkanja gibanja za družbo v prihodnosti. Število primerov vrstniškega nasilja in duševnih težav, kot je tesnoba, namreč narašča.
Skozi šport pa se lahko otroci naučijo marsičesa, od reševanja konfliktov, discipline do spopadanja s težavami. Čeleš tukaj še posebej navaja učenje prenašanja porazov, po njegovih besedah prav neuspehi otroke naučijo vztrajnosti, samorefleksije in prilagajanja strategij. Tako pridobijo osnovne veščine, ki jim bodo v življenju koristile tudi kasneje, v odraslosti.
Ključna vloga družine
Do vključno 6. razreda imajo učenci osnovnih šol na urniku tri ure športne vzgoje tedensko, od 7. do 9. razreda pa le dve uri in možnost izbire dodatne ure. Mnogi otroci, ki se doma ne gibljejo, tako ostajajo brez zadostne telesne aktivnosti. Po drugi strani pa se, kot pravi Davorin Čeleš, kar precej učencev odloči za dodatno uro športa, kar je v luči negativnih trendov spodbudno.
Zaradi majhnega števila ur športne vzgoje nekateri športni pedagogi opozarjajo, da bi bilo za optimalen razvoj otrok treba uvesti več ur, po mnenju nekaterih bi bilo idealno imeti uro športne vzgoje na dan. Vendar je trenutna situacija taka, da je veliko breme preloženo na starše. Družina tako igra ključno vlogo pri spodbujanju gibanja, a ker so si družine med seboj zelo različne, prihaja do velikih razlik tudi med otroci. V prednosti so torej učenci, katerih starši so naklonjeni športu in jih spodbujajo k telesni dejavnosti.
Učitelj Osnovne šole I v Murski Soboti priznava, da je otrokov odnos do gibanja v veliki meri odvisen od vedenja staršev. Perhavec je podobnega mnenja in poudarja, da je zgled staršev, tako kot marsikje drugje, odločilen. Na njihovi šoli se zato trudijo, da otroke vsaj nekoliko motivirajo h gibanju in jim približajo šport tako, da ga vzljubijo. Pri otrocih, ki niso navajeni športne dejavnosti, je smiselno, da se jih ne obremenjuje preveč, saj lahko pretirana obremenitev povzroči še večje izogibanje športu. Cilj je, kot nam je povedal soboški učitelj, da vsak učenec najde šport, v katerem se počuti dobro in vidi korist zase.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
