Terezija Zamuda, ravnateljica, ki je majhno šolo naredila veliko
Na osnovni šoli v Srednji Bistrici, ki nosi ime po znanem pisatelju s Koroškega, bo zagotovo ostalo z veliko zapisano tudi ime Terezije Zamuda, ki je kot učiteljica in ravnateljica na tej šoli opravila svoje življenjsko delo. In bila za to tudi nagrajena.
Terezija Zamuda je bila rojena leta 1961 v družini Rous v Črenšovcih očetu Marku in mami Mariji, ima še dve sestri, med katerimi so kar velike starostne razlike, Katica je šest let starejša, Marinka pa devet let mlajša. Po domače so jim rekli Markojevi, kakor se je imenovala domačija, na katero je Terezijin oče prišel kot majhen otrok v posvojitev. Bili so delavsko-kmečka družina, zato Tereziji trdo delo od malega ni bilo tuje. Ko se danes spominja otroštva ob porumenelih fotografijah iz tistih let, podrobno opisuje kmečka opravila, pri katerih so pomagali otroci, dobro se spomni, kako so bile porazdeljene vloge med njimi in kakšne zanimive razprave so potekale med delavci, ki so jim otroška in kasneje mladostniška ušesa rada prisluhnila. In čeprav ji je odraščanje na kmetiji veliko dalo, je mala Terezija od življenja hotela še kaj več. To je, zanimivo, prvič začutila prav na svojih vsakodnevnih šolskih poteh.
»Ko sem hodila v šolo v Črenšovce, me je pot vodila mimo učiteljskega bloka. Včasih so pred njim posedali tam stanujoči učitelji in meni se je zdelo to tako imenitno, da jim po službi ni treba delati na polju. Morda se je takrat v meni prebudila želja, da si izberem učiteljski poklic,« pripoveduje. Malo pa je k odločitvi prispevala tudi mama, ki je prav tako želela postati učiteljica, a se ji ta želja ni nikoli uresničila.
Sprva se je Terezija navduševala nad poklicem vzgojiteljice, zato se je vpisala tudi na glasbeno šolo, kar je bil pogoj, da se je sploh lahko vpisala na vzgojiteljsko šolo. Sprejemne izpite je opravila in se dve leti v Mariboru izobraževala za vzgojiteljico, a med obiskovanjem vrtcev in spoznavanjem terena je ugotovila, da se bolj vidi v delu z večjimi otroki kot z malčki. Po dveh letih se je prepisala v tretji letnik pedagoške gimnazije, prav tako v Mariboru. »Prehod ni bil tako enostaven, na vzgojiteljski šoli smo imeli bolj poudarek na psihologiji, umetnostnih predmetih, na pedagoški gimnaziji me je pričakala fizika in drugi naravoslovni predmeti, a nekako je šlo,« se spominja Terezija, ki je bila seveda vseskozi prizadevna učenka. In tudi znanje, ki ga je pridobila med šolanjem za vzgojiteljico, ji je kasneje v življenju še koristilo.
Prvi stanovanjski problem hitro rešen
Pred 45 leti, leta 1980 je maturirala na pedagoški gimnaziji in šla nato študirat zgodovino in geografijo na pedagoško akademijo. »Ta predmeta sta me od nekdaj zanimala, rada sem prebirala literaturo s tega področja, sploh zgodovinsko. Poznavanje zgodovine se mi zdi zelo pomembno, ker samo če poznaš preteklost, lahko razumeš, zakaj se stvari v sedanjosti odvijajo, kot se. Pravijo, da se moramo iz zgodovine učiti, da ne bi ponavljali istih napak, se mi pa zdi, da tudi če se kaj naučimo, nam to ostane prekratek čas,« razmišlja.
V študentskem domu je spoznala tudi bodočega moža. Dušan Zamuda je stanoval v sosednji sobi »in si je večkrat prišel kaj izposodit«, hudomušno pove Terezija o tem, kako je preskočila iskrica med njo in tedanjim študentom agronomije, doma s Kapele. Poročila sta se maja 1984, nekaj mesecev pozneje se jima je rodila hčerka Valentina, medtem ko sta sina Jureta dobila sedem let pozneje, junija 1991. »Sin je vojni otrok,« se pošali, a kot pravi, ji je bilo takrat zelo težko z dojenčkom v bloku, kjer so stanovali, zato se je za nekaj časa vrnila na domačijo v Črenšovcih, kjer je ostala sestra.
Z možem in otrokoma je prvih deset let živela v učiteljskem bloku v bližini bistriške šole, kjer je kot mlada učiteljica dobila stanovanje, kakor hitro so jo zaposlili. Kot se spominja, je bila tedaj situacija do mladih veliko bolj prijazna kot danes. »S stanovanji so nam šli na roko, učitelj je v vasi veliko pomenil in tako so zame izpraznili stanovanje, v katerem je že živela ena družina.« Kasneje sta z možem sezidala hišo, prav tako v bližini šole, kjer je delala Terezija.
V pisarni in za katedrom
Službo učiteljice na Osnovni šoli Prežihovega Voranca Bistrica je nastopila s šolskim letom 1983/84, nadaljnjih trinajst let je delala na šoli kot učiteljica geografije in zgodovine, s 1. oktobrom 1996 pa je prevzela funkcijo ravnateljice, ki jo je opravljala nadaljnjih pet mandatov oziroma 29 let, vse do letošnje upokojitve. Vso delovno kariero je torej preživela na isti ustanovi. »Ko sem prevzela ravnateljevanje leta 1996, je bila šola še samostojni zavod, ločena od vrtca, a že čez nekaj mesecev, 1. januarja 1997, sem prejela dopis takratnega črenšovskega župana, da se vrtec združuje s šolo in da prevzemam še vodenje tega. In takrat sem spet priklicala v spomin znanje, ki sem ga pridobila na vzgojiteljski šoli, kajti pedagoško vodenje vrtca se zelo razlikuje od vodenja šole,« se naveže na svojo prejšnjo izjavo, da dve leti obiskovanja vzgojiteljske šole nista bili zaman.
Čeprav je bila odgovorna za dva zavoda, se je Terezija Zamuda tudi kot ravnateljica vračala za kateder. Ne samo na bistriški šoli, nekaj časa je hodila poučevat tudi na Kobilje. »Najprej je bila to zakonska obveza, da je ravnatelj še poučeval ob ravnateljskem delu, ker smo bili majhna enooddelčna šola, a tudi zadnja leta, ko te obveze več ni bilo, sem še poučevala nekaj ur na teden svoja predmeta.« To se ji je zdelo koristno z več vidikov. »Na ta način sem ohranila stik z učenci, da sem lažje razumela, kaj mi sporočajo sodelavci o tem, kar se dogaja v razredih, kaj je možno narediti in kar ni. Pa tudi iz prve roke sem videla, kaj mi sporočajo učenci in kako vse to sprejemajo njihovi starši. To mi je dostikrat pomagalo reševati neke situacije, ker zadnja leta so se stvari v šolah spremenile, drugačni so otroci, tudi odrasli smo drugačni, marsikdaj bi te odrasli speljali na svojo stran, a če si sam v razredu kot učitelj, dobiš neko širšo sliko in boljši vpogled, kot pa če sprejemaš odločitve samo iz svoje ravnateljske pisarne.«
Kako pa so nanjo gledali učenci kot na ravnateljico v razredu? Se ji je zdelo, da so jo zaradi tega kaj bolj spoštovali? »Kaj pa vem, morda malo,« odgovarja, »ampak vse je odvisno od tega, kakšen red si vzpostaviš v razredu. Jaz sem vedno želela imeti red, ker se v neredu niti ne znajdem in me moti, pa naj gre za pospravljenost prostora, mir v razredu ali red v zbornici. Pri nas nikoli ni bilo tako, kot je morda kje drugje, da bi govorili vsi vsevprek, tu sem bila dosledna, da se spoštuje osnovno pravilo komunikacije, da ko eden govori, drugi poslušajo. Enako sem pričakovala tudi od učencev, in ko so to sprejeli, je bilo v razredu delati lepo,« opisuje načela, ki se jih je držala kot učiteljica in kot vodja šole. »Sem pa menda veljala za strogo učiteljico,« doda in se zasmeje, potem pa nadaljuje z resnim glasom. »Ampak bila sem stroga tudi do sebe. Če sem nekaj obljubila, da bom naredila, oziroma sem imela obveznosti, sem tisto izpolnila. Včasih sem za šolo delala tudi doma sredi noči, da je bilo narejeno pravočasno. Za šolo sem si vzela čas,« poudari.
Nikoli se ni nehala izobraževati
Ker so ji službene obveznosti pogosto kradle popoldanske, večerne ali celo nočne ure, je razumljivo kdaj trpelo delo doma. Zato se v pogovoru ne pozabi zahvaliti možu, da ji je bil ob tem v veliko oporo. »On je od nekdaj skrbel za okolico hiše, ne samo za zelenico in sadovnjak, tudi za vrt in rože. Jaz sem mu to kar z veseljem prepustila, ker je iz te stroke, pa naj se izkaže,« se zasmeje.
Kot ravnateljica, ki je bila na čelu šole skoraj tri desetletja, je v ustanovi pustila dolgo, pa tudi neizbrisno sled. O svoji zapuščini pravi: »Zelo pomembno se mi zdi, da smo znali dobro sodelovati, in k temu sem vseskozi težila. Ko smo znali stopiti skupaj, nam je nekaj uspelo. Marsikdo se je čudil, kako lahko ena vaška šola, za katero marsikdo niti ni vedel, da obstaja, naenkrat tako zacveti, dobi pomen v širšem okolju. Za tem je bilo veliko skupinskega, timskega dela, tudi vizionarskega. Da znaš pogledati tudi malo naprej, pogledati na stvari širše in dolgoročno. Mislim, da mi je to nekako uspevalo v letih ravnateljevanja.«
Da je znala vzpostaviti dobro ravnovesje med pedagoškim in organizacijskim vidikom svojega dela, deloma izvira iz tega, kot je dejala, da je vsa leta ohranila pristen stik z razredom, s pravim pristopom je znala vzpostaviti timskega duha v kolektivu, pri čemer je vedno vključevala vse zaposlene, ne samo vzgojiteljsko-učiteljski zbor, inovativnost pri razvoju šole pa je pridobila tudi z dodatnim izobraževanjem.
»Ob delu sem se vpisala na magistrski študij menedžmenta, ko je bila to v Sloveniji še povsem neznana smer, sama pa sem menila, da ima tak študij zelo koristne poglede za razvoj celotne družbe,« pove o tem, da se nikoli ni nehala izobraževati. Kot pravi, ji je tudi študijska literatura prinašala nova spoznanja in takrat so se ji začele rojevati vedno nove ideje, ki jih je vnašala v svoje delovno okolje. Med študijem je spoznala tudi precej takih ljudi, ki so delovali v različnih sferah vzgoje in izobraževanja, tudi na odločevalskih položajih, in tudi stiki z njimi so ji pozneje pomagali pri izvajanju kakšnih večjih projektov na bistriški šoli.
Veliko je potovala, imela priložnost spoznavati šolske sisteme v tujini, od ZDA, Finske, Irske do Singapurja, s tistih potovanj je prinašala primere dobre prakse, veliko novega pa so uvedli tudi sami na bistriški šoli in so se drugi prihajali učit od njih. »Veliko smo pridobili s programom Erasmus, z vključenostjo v verigo Prežihovih šol in s projektom inovativna pedagogika. Naši učitelji so imeli številne priložnosti pokazati, kaj delajo. Rada sem jim govorila: 'Če delaš za štirimi stenami, tvoje delo opazijo samo učenci, če pa si pripravljen odpreti vrata tega prostora javnosti, bo ta videla, kaj je tisto, kar delaš drugače, kot je bilo nekoč. In drugače mora biti,« poudari svojo zavezanost k inovativnosti in odprtosti v šolstvu.
Čas zase in za druge
Za svoje uspešno in izstopajoče delo je prejela tudi dve ugledni priznanji. Leta 2012 priznanje Blaža Kumerdeja za izjemno delo pri uvajajanju novosti v vzgoji in izobraževanju na pobudo takratne predstojnice soboške enote Zavoda za šolstvo Irene Kumer, kar ji je še posebej drago, letos jeseni pa prestižno nagrado za življenjsko delo na področju osnovnega šolstva, pri čemer je lahko posebej ponosna, da je ena redkih prejemnikov te nagrade iz Pomurja.
Nagrada za življenjsko delo je sovpadla prav z njeno upokojitvijo. S prvim septembrom letošnjega leta je vstopila v tretje življenjsko obdobje, leto dni pred iztekom zadnjega ravnateljskega mandata, s tem da šolskemu delu še ni dokončno rekla zbogom. Do konca želi pripeljati projekt inovativne pegagogike, ki se izteka, svojim sodelavcem pa je pred odhodom položila na srce, naj razmišljajo tudi o pripravah na praznovanje 60-letnice obstoja šole v Srednji Bistrici, ki bo prihodnje leto novembra.
Sveža upokojenka pa tudi zase kuje različne načrte. Med njimi so potovanja z možem, pa s svakinjo in njenim soprogom, s katerima jo radi mahnejo na krajše ali daljše ture, veseli jo, da bo lahko več skupaj s svojimi domačimi, vnuki Piko, Brino in Viktorjem, ki komaj čakajo, da lahko obiščejo babico, da bo lahko v miru popila kavo s sosedo Dragico, s katero se tako rekoč dnevno srečata, in da si bo lahko vzela čas za vse, ki bodo to želeli. Kot dodaja, ji po upokojitvi prija tudi psihična razbremenjenost, sproščenost, ki jo je pridobila zdaj, ko ni več vsakodnevnih obveznosti in pritiskov, če pa bi se ji kdaj vseeno preveč tožilo po šoli, v kateri je pustila več kot 40 let svojega življenja, mora samo stopiti iz hiše. »V jasnem vremenu se od nas bistriška šola dobro vidi,« pove.
Pomagajte oblikovati Vestnik!
Izpolnite kratko anketo in pomagajte izboljšati lokalne zgodbe.
