Osebni arhiv

Čemu služijo šokantne objave zlorab, žalostnih zgodb in resnic na socialnih omrežjih s sto odzivi, komentarji, delitvami?

Kaj rešijo TV-zgodbe, pretresljivi videoposnetki iz domov ostarelih, na katerih so evidentna kazniva dejanja, posnetki vrstniškega nasilja in ne nazadnje posnetek neznanca na ulici, ki pade, mimoidoči pa brezbrižno hitijo mimo po svojih opravkih, ker to ni njihov problem?

Dolgotrajna oskrba

Računi decembra nižji, a vprašanje je, kdo bo v prihodnje še upravičen

Razen redkih izjem, ki jih po uradni dolžnosti procesira kak represivni organ, se večinoma ne zgodi nič, pa še tiste redke izjeme se v veliki večini končajo brez resnih ali bolečih posledic za povzročitelja in vsi pozabimo nanje. Ne dotakne se nas niti neposredni prenos ubijanja, dokler ne gre za nam ljubo osebo.

Za mano je desetletje bolečih osebnih izkušenj brezbrižnosti, za katero sem neutrudno in optimistično iskala rešitve, na koncu pa bolj kot ne vedno znova nemočna ugotovila, da nisem ničesar spremenila.

Andrej Petelinšek

Stiska ob tem se je stopnjevala tako daleč in do takšne mere, da sem poiskala psihološko pomoč. Izkušnje so tako boleče, da o nekaterih še vedno ne morem govoriti. Pridno in po otroško sem jih pospravljala v podzavest, ker je bilo prehudo in preveč boleče soočiti se z vsakdanom, ki sem ga sodoživljala v domu starejših, kamor smo bili po večletni oskrbi doma prisiljeni preseliti našo mamo, ko se je demenci pridružila še nepokretnost.

Mama si je kolk prvič zlomila na božični večer, umrla je na praznični novoletni dan. Mineva leto, v meni pa je še vedno toliko jeze, bolečine, slabe vesti in nemoči. Otrok v meni jo tako zelo pogreša. Včasih skrivaj zakopljem glavo v edino njeno oblačilo, ki ga nisem oprala, in iščem sledi vonja po njej, da me objame in potolaži.

Odrasla realna ženska v meni pa je neskončno hvaležna, da se je poslovila, ker je bilo to zanjo konec bolečin, trpljenja in razvrednotenja človečnosti. Verjetno bolj zame kot zanjo.

Pixabay

Mama se je znala umakniti v svoj svet demence, obrambni mehanizem, ki ga je neverjetno pozitivno uporabljala.

Ko sem prišla na obisk in je žejna, lačna, neurejena brezmočno ležala v postelji, me je skoraj vedno brez izjeme pričakala z nasmehom in neskončnim otroškim veseljem. Mojega imena ni vedela, je pa vedela, da spadava skupaj, se imava radi in se je ob meni počutila varno. Začela mi je pripovedovati: »Ravnokar sem prišla noter, ves dan smo obračali in sušili seno na njivi. Pa drva sem pripravila. Tako sem utrujena. Vsi smo delali.«

In mi je naštela ljube prijateljice, mamo in druge ljudi iz svojega otroštva. Meni se je to zdel blagoslov, prav tako sem neskončno hvaležna, da jo je demenca iz realne, gospodovalne in od življenja otrdele ženske spremenila v otroka.

Pixabay

Ne spomnim se, da bi me kot otroka kaj dosti objemala in božala. Pa saj je včasih bilo tudi dosti manj izkazovanja nežnosti na splošno. Bolezen pa jo je spremenila v otroka z iskricami v očeh. Če je bila preslaba za v voziček in sprehod, sem se sezula, potisnila noge pod blazino v njeno naročje, ona pa me je božala in ščegetala. Je potrebno več?

Povedala sem ji, da sem njena hčerka, in tega se je vedno neskončno razveselila: »Eh, res? Kak je to fajn!« Ob tem je bil njen nasmeh ena sama radost.

Čas v domu, ki sem ga preživljala ob njej, je bil del bolj kakovostno preživetega časa v mojem življenju, ker se je tam čas ustavil in ni bilo na tisoče mašil, ki bi zaposlila moje čute. Le bližina in ljubezen. In upanje, da je ona dobro tudi, ko nas domačih ni ob njej.

Andrej Petelinšek

Prihajali smo vsak dan, razen ob četrtkih, ki jih je velikokrat prespala, ker jo je kopanje, ki je bilo na sporedu ta dan, preveč utrudilo. Izdelan smo imeli urnik za vsak dan v letu, hčere, sorodniki, znanci, naša fizioterapevtka, gospa, ki smo ji plačevali simbolično vsoto, da je prihajala en dan v tednu in jo peljala na sprehod ali ji delala družbo ob postelji.

Jure Zauneker

Lagala bi, če bi trdila, da so bili vsi zaposleni slabi. Veliko jih je bilo čudovitih. A ko je en sam skrbel za 20 stanovalcev, ki jih je bilo treba nahraniti, previti, izmeriti vitalne funkcije, preobleči, razdeliti zdravila ..., je bila to rutina, ker le tako so tudi oni lahko preživeli dan. Veliko smo jih komaj spoznali, pa jih že ni bilo več, menjavali so jih med oddelki, varovancev niso poznali … Kako naj bi pričakovala, da bo zaposleni vedel, da z mamo nekaj ni v redu, če jo je prvič videl.

Seznanjena sem bila s tem, kar se dogaja v domu, z varovanci in zaposlenimi, vedela več kot njihovi vodje, ki si jih redko srečal na oddelku ali v sobi kakšnega varovanca. Nasmeh in vprašanje »Kako ste?« sta bila dovolj, da so mi zaupali svojo stisko, občutke. Poznam življenjske zgodbe večine, ki sem jih srečala in si vzela čas, da sem jih poslušala.

Profimedia

Sistem domskega varstva, dom z več sto varovanci, slabi delovni pogoji, še slabša plača so veliko zaposlenih spremenili v otrdele, rutinirane posameznike, ki bi izgoreli še prej, če se ne bi ogradili z brezbrižnostjo.

»Kako to spremeniti? Kako biti slišan, kako zaščititi svojca?« sem se spraševala.

Mamo sem našla z izpahnjenim kolkom, česar nihče v domu ni opazil. Ker zaradi bolečin ni dovolila izvajanja nege, je dobila močna pomirjevala, po katerih je videla bele miši. Klicali so me, da je agresivna in moteča za okolico, izpahnjenega kolka ni opazil nihče. Sama nisem zdravstveni delavec, ampak noga je bila v tako nenaravnem položaju, da je bilo to nemogoče spregledati. Nato si je ob padcu iz postelje zlomila drugi kolk. Pol leta je ležala z zlomljenim kolkom, medtem ko smo iskali travmatologa, ki bi jo hotel operirati, ker da operacije ne bo preživela. Preživela je tudi zdravnika, ki jo je obravnaval in zavrnil operacijo.

Drugič sem jo našla z oteklo in podpluto zlomljeno dlanjo. Točno vem, da je ob dvigovanju iz postelje z dvigalom prijela na nepravem mestu, in če nisi dovolj pazil, si ji roko lahko stisnil med okovje dvigala. V domu niso opazili, da je roka zlomljena. Niso znali pojasniti, kako se je to zgodilo, niti kako je jedla ali pila, saj je bil zlom star vsaj dva dni, ko smo ga opazili svojci. »Verjetno si jo je sama zlomila,« je bil odgovor glavne medicinske sestre – brez opravičila, brez kančka sočutja.

Jure Zauneker

Naše pripombe so bile osebju vedno prenesene splošno, kot »Slabo skrbite za gospo Jasmino«, kar je pričakovano povzročilo slabo voljo tudi pri tistih zaposlenih, ki so bili skrbni, in so nas nato nejevoljno spraševali: »Kaj bi spet radi, pa itak vam nič ni prav.«

Ko je medikamentozna terapija psihiatra, ki je mamo videl enkrat na pol leta, postala stvar pogajanj in jo je po mojih protestih brez problema spremenil, smo psihiatra zamenjali. In tudi dom. Pogovarjala sem se z njim ob mamini postelji. Ob koncu pogovora mi je dal roko in odšel, mama pa je zaklicala za njim: »A meni pa ne boste dali roke?« Dementni ljudje niso nori, so otroci v odraslem telesu, ki nimajo občutka varnosti in potrebujejo pomoč pri vsakdanjih opravilih, ker jih ne zmorejo več sami.

Pixabay

Po mojih izkušnjah so si vsi domovi starejših podobni, razlikujejo se po ceni in dražji so boljši za nianse, vidne le tistim, ki niso tam vsak dan, in po empatiji posameznikov, ki še niso izgoreli, otrdeli. Dom, ki ga opisujem, je bil med dražjimi. V domu dobiš za svojca, ki je v postelji, nego in hrano. Fizioterapijo, delovno terapijo lahko prešteješ na prste ene roke v celem desetletju. Številnih družabnih dogodkov, s katerimi se domovi hvalijo na socialnih omrežjih ali v drugih medijih, se največkrat lahko udeležujejo le mobilni stanovalci, ki niso vezani na svoje sobe in postelje. Takih je v domovih okrog 10 odstotkov, popravite me, če sem se dosti zmotila.

Vanesa Jaušovec

V »našem prvem domu« so se takšni družabni dogodki na koncu spremenili v interno zabavo zaposlenih, medtem ko so stanovalci v sobah čakali na nego. Vem, ker sem bila tam in sem v sobi čakala, da bo kdo prišel, medtem ko je bila spodaj žurka.

Podobno je tudi z raznimi dobrodelnimi donacijami, namenjenimi stanovalcem. Desetine podarjenih toplih nogavic je ostalo neoznačenih v omarah ali kje drugje (vsak stanovalec ima na oblačilih številko, da se po pranju oblačilo vrne k njemu), več sto rol papirnatih toaletnih brisač, namenjenih stanovalcem (ker včasih težko najdeš čisto brisačo v sobi), je vodstvo doma čez nekaj časa nastavilo v avlo doma – za zaposlene, češ vzemite, kolikor potrebujete, vodstvo časti.

Telefonov in tablic za pogovore s svojci v času covida nisem nikoli videla v uporabi. Prostovoljci v sobah niso bili zaželeni, ker ko si tam, vidiš vse: dobre in slabe stvari.

Hvalila sem, prosila, se zahvaljevala, plačala, preklinjala, rotila, grozila, ovadila policiji, jokala …, vse sem poskusila. Nič se ni spremenilo ali pa vsaj ne za dolgo. Nato je nov dan znova prinesel vsakdanjo rutino.

Imeli smo dobro domsko zdravnico, ampak kaj ko smo na predpisano zdravilo čakali več dni. Nekoč mi je tudi sama v obupu povedala, da bo raje pometala cesto kot prevzemala odgovornost, da se ne izvajajo njena navodila.

Pixabay

Velikokrat sem si, ko sem odhajala od mame in ni bila v redu, želela, da bi mama umrla. Nekoč, ko sem jo našla skoraj popolnoma neodzivno in sem mislila, da jo je zadela možganska kap, sem urgentnega zdravnika prosila, naj je ne pošilja v bolnišnico, da bomo lahko ob njej, ko se bo poslovila. Povedal mi je: »Gospa, znaki dehidracije so lahko zelo podobni.« In res je mama po 24 urah popolnoma okrevala. V bolnišnici so komentirali: »Malo smo jo nahranili.« Skoraj do konca je jedla in pila sama, če je le lahko dosegla lonček s pijačo in če ta ni bil prazen, kljub temu da smo vedno prinašali svoje napitke.

Po več letih bivanja mame v domu mi je glavna medicinska sestra povedala: »Če vam tu ni všeč, jo peljite drugam.« In to po tem, ko smo tej ustanovi za domsko oskrbo plačali že pribl. 130.000 evrov.

"Manj papati, nič papati, Jasmina, boste še bolj shujšali, bomo lažje previjali."

Bilo je malo pred mamino smrtjo. V nekem trenutku nemoči in strahu zanjo sem v sobi nastavila kamero, ki je snemala mamino posteljo in se je sprožila le, ko je zaznala gibanje ali zvok

Jure Zauneker

Hujše kazni, kot je bilo gledanje teh posnetkov, mi ne more naložiti noben sodnik. Bili so kot nož v srce. Nobene komunikacije v 24 urah razen: »Tukaj imate hrano. Dober tek. Ste pojedli?«

Pet stavkov v 24 urah! Jaz se s svojim psom in mačko pogovarjam veliko več. Drug dan izvajanje nege in osebni medsebojni pogovor dveh zaposlenih, kot da postiljata prazno posteljo. Niti besede nista namenila mami.

Tretji dan pogovor ob izvajanju nege: »Ta (mama) ima pa vedno manjšo številko plenic, nič dosti je več ni.« Ena od zaposlenih jo pogleda in ji pravi s posmehom: »Manj papati, nič papati, Jasmina, boste še bolj shujšali, bomo lažje previjali.«

Mama je molčala, v njenih očeh sem videla strah.

Mama, komu sem te zaupala v varstvo?!

Prijatelji so mi govorili, da se mučim zaman, da itak ne morem ničesar spremeniti, da kaj sploh delam toliko v domu, ker je mama itak dementna. Meni pa se je zdelo, da ta dementna oseba premore več razsodnosti in zdrave kmečke pameti kot večina ljudi, s katerimi se družim.

Primož Lavre

Sprožila sem postopek skrbništva na sodišču, da bi jo zaščitila po pravni poti. Kljub temu da sem sodišče seznanila, da prihaja do hudih telesnih poškodb v domu in da prosim za takojšnje skrbništvo, je mama šest mesecev po tem umrla, postopek dodelitve skrbnika pa še ni bil zaključen. Nikoli več ne bom vstopila na sodišče brez cmoka v grlu in solznih oči. Počutim se kot čudak, sem ranjena, upornica, ker se mi zdi, da to ni v redu.

Veliko tistih, ki so bili včasih prijatelji, so zdaj le še znanci, ki me dolgočasijo s tem, da je pomembno jesti v dobri restavraciji, zaslužiti veliko denarja, biti na več zabavah, se pohvaliti s tem na socialnih omrežjih. Umaknila sem se, ker preveč boli. Žalujem, kot vem in znam. Prebolevam smrt, vem, da na stotine starostnikov in njihovih svojcev doživlja podobno stisko.

Sprašujem, kaj je zdravilo za brezbrižnost. Ne videti, ne razumeti, ne razmišljati, ne čutiti, biti čustveno neumen, otopel? Včasih zavidam tistim, ki so taki.

Mislim, da človeka lahko spremeni le boleča osebna izkušnja.

Mamo smo v bolnišnico pripeljali na novega leta dan. Kot ob vsakem obisku zdravnika sem jo spremljala, počakala sem reševalno vozilo v avli bolnišnice. Bila je odzivna, prepoznala me je, komunicirala je z mano s kimanjem in očmi, vendar je imela kisikovo masko in je težko dihala. Stisnila sem se k njej, ji povedala, da jo imam rada, ostala nekaj minut, ne predolgo, ker je bila utrujena. Prognoza zdravnika je bila slaba. Zjutraj sem poklicala v bolnišnico in vprašala, ali lahko pridem do nje. Odgovor je bil ne, da je še vedno na triaži, da imajo gnečo, da iščejo posteljo zanjo na pljučnem oddelku. »Pridite popoldne ali proti večeru.«

Ker me je zelo skrbelo, sem se odločila, da grem na kratek sprehod, in se nato, kljub temu da mi po telefonu niso dovolili obiska, odpravim do mame. Prosila bom, da jo vidim vsaj za minuto, ko bom že tam, se ne bom pustila odpraviti, sem prigovarjala sama sebi. Po slabe pol ure sem se vračala s sprehoda, ko me je zdravnica iz bolnišnice po telefonu obvestila, da se je mama poslovila. Kričala sem v telefon, da mi niso pustili biti ob njej, in čez deset minut sem že stala ob postelji za špansko steno, v isti triažni bolnišnični sobi, kamor do mame v njenih zadnjih trenutkih življenja nisem smela.

MPA

Umirila sem se, se poslavljala od mrtvega telesa slabo uro. Zdaj jih moja prisotnost ni motila. Nato me je zdravnica poklicala, naj podpišem mrliški list. Prosila sem jo, ali lahko pokliče tudi osebo, s katero sem govorila po telefonu. Pristopilo je več medicinskih sester. Povedala sem jim:

»Tistemu, ki je odločil, da ne smem biti ob umirajoči mami, želim, da umre na enak način kot ona. Sam.«

Onemele so in mi povedale, da jim ne smem groziti. »Pa saj vam ne grozim. Le mirno sem vam povedala, mogoče se boste naslednjič, ko boste v podobni situaciji, odločili drugače.« Da naj se pritožim, so mi svetovali, in zakaj nisem bila bolj vztrajna, so me spraševali.

»Jaz sem le slutila, da moram do mame. Vi ste jo videli, da umira, in vam ni bilo mar za mojo prošnjo, da bi bila rada ob njej, ko se je poslovila,« sem odgovorila. Nobena pritožba ne bo spremenila tega, kar se je zgodilo.

Z mamo sva se o smrti velikokrat pogovarjali. Že dolgo nazaj mi je povedala, da je pripravljena nanjo, da se je ne boji. Da je bilo njeno življenje izpolnjeno. Pripravila me je nanjo bolj, kot se je morda zavedala.

Boštjan Rous

Minilo je leto. Vem, da se je mamin čas iztekel, kot se bo nekoč tudi moj. Pa vendar tako zelo boli, da mi niso pustili biti ob njej v zadnjih trenutkih življenja. Tolaži me misel, da je morda ona tako hotela, da me ni počakala, da pridem do nje. Ampak to je slaba tolažba.

Sem morda komu pozneje pomagala, da ni umrl sam? Je komu v tej bolnišnici bolj mar za umirajoče? Tako zelo malo je včasih dovolj.

Spet so prazniki. Želim si, da bi kljub vsej svoji bolečini, žalosti in jezi zmogla vsaj delček dostojanstva, ki ga je moja mama, kljub vsem stigmam, stiskam in diagnozam, ohranila do zadnjega dne svojega življenja. Ker tega ti ne da nobena diploma, noben denar in slava. Vrednote, ki nas določajo kot ljudi, nam dajo starši in šola življenja.