Profimedia

Ko se človek vrne z dvotedenskega dopusta, med katerim se je bolj ali manj uspešno odklopil od šumov dnevnega novičarstva, je težko ravnodušen, ko je že takoj bombardiran z anonimkami. Razumem stisko tistih, ki se v strahu pred povračilnimi ukrepi zatekajo k anonimnim obtožbam posameznikov, ker so jim s pozicije moči domnevno storili krivico, a po drugi strani gre pogosto tudi za dejanje, ki je ironično navdihnjeno z maščevanjem.

Hkrati se mi zdi, da smo kot družba nizko padli, ko se več ne znamo ali ne zmoremo pogovoriti na štiri oči o stvareh, ki nas pestijo. Še huje, ko je zaupanje v nadrejene, institucije in mehanizme pravne države tako načeto, da se na domnevne nepravilnosti opozarja na tak način: javno, z željo po medijskem pompu in anonimno. Najhuje pri anonimkah je, da nikoli ne veš, kje se konča resnica in kje začne potvarjanje.

Profimedia

V današnji družbi je pač dovoljeno vse. Vsak lahko ser** po vsakem, ko se skrije v plašč anonimnosti. Veste, kaj vse bi jaz želel napisati v tem premisleku, če ne bi zgoraj stala moja fotografija z imenom in priimkom? Ta hip verjetno ne prav veliko. V zadnjem letu dni sem namreč postal povsem otopel glede dogajanja, ki se ne tiče neposredno mene in mojih bližnjih. Spoznal sem, da sem nemočen glede večine stvari, zato svojo energijo raje usmerjam v tisto, kar lahko spreminjam. Sebe. Kakovostno preživljanje časa z družino. Trenutke, ki ne potrebujejo aplavza ali javne potrditve. Nemara postajam starejši in modrejši?

Jure Kljajić

Gre za težko pričakovano spoznanje, da svet ne bo nič boljši, če se vsak dan obremenjujem s problematikami, ki jih mečeta pred nas politika in z njo večen boj enih in istih kruhoborcev. Ta igra je namreč neke vrste politični perpetuum mobile, ki ne proizvaja nič novega, razen hrupa. Gre pa za hrup, ki ga človek prej ali slej preneha poslušati, in ko se enkrat naučiš uživati v tišini, ugotoviš, da besede izgubijo težo.

Največje zgodbe postanejo osebne in v krogu ljudi, ki ti pomenijo največ. Če pa jih kdo razglaša za intimne in zasebne, hkrati pa dela iz njih skrbno zrežiran medijski spektakel, potem imajo take zgodbe podoben namen, kot ga imajo pogosto tudi anonimke. Vplivati na javno mnenje in ustvarjati korist za avtorja.