V premislek: Nesrečni sendvič kot opomnik, kako redko znamo reči hvala
Evakuacije s kriznih območij niso turistična izkušnja, niti organiziran izlet s toplim obrokom, temveč improvizacija v razmerah, kjer se situacija spreminja iz ure v uro.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Slovenija je te dni reševala državljane, ki so obtičali na območju Dubaja in širšega Bližnjega vzhoda. Takšne operacije nikoli niso preproste: zahtevajo diplomatsko usklajevanje, logistiko, prilagajanje razmeram in velikokrat tudi precej improvizacije. Ko se stvari zapletejo, pogosto ni vse popolno. Kljub temu je bil cilj dosežen – domov so pripeljali nekaj več kot tisoč ljudi s kriznega območja.
Veliko bolj predvidljiv kot izid reševanja je bil odziv dela javnosti. Slovenci pač ne bi bili Slovenci, če ne bi že med potjo ali takoj po prihodu začeli naštevati, kaj vse ni bilo v redu: predolgo je trajalo, bilo je premalo informacij, čakanje je bilo naporno. In potem še izjava, ki je v nekaj urah postala (žal) skoraj simbol celotne zgodbe – da je nekdo 36 ur zdržal brez toplega obroka in dobil »samo sendvič«.
Fant, ki je to povedal pred kamero, verjetno ni slutil, da bo njegov stavek postal spletni fenomen. Družbena omrežja so ga pograbila v trenutku. Pojavili so se memi in različne predelave. Nekateri celo predlagajo, da bi mu pred letališčem postavili spomenik, ker naj bi poosebljal slovenskega turista. Sendvič je postal metafora za slovensko pritoževanje in za našo skoraj »pregovorno potrebo«, da tudi v resnih situacijah najdemo nekaj, nad čimer lahko godrnjamo.
Internet je naredil svoje. Med memi so takšni, ki so duhoviti, in takšni, ki so precej bolj zlobni in neokusni. Kreativnosti ne manjka, neokusnosti pa včasih tudi ne.
Seveda je razumljivo, da so ljudje v takšnih razmerah utrujeni, zaskrbljeni in pod stresom. Ko si daleč od doma in ne veš natančno, kaj se dogaja, je vsaka ura čakanja dolga. Prav tako je legitimno pričakovati, da država svojim državljanom zagotovi čim več informacij in dostojne razmere na poti. A včasih se zdi, da pri nas hitro pozabimo na širši kontekst.
Evakuacije s kriznih območij nikoli niso turistična izkušnja. Niso organiziran izlet s toplim obrokom, temveč improvizacija v razmerah, kjer se situacija spreminja iz ure v uro. V takšnih trenutkih je že to, da nekdo organizira pot domov, velik logistični in diplomatski podvig.
Zato bi bilo prav, da poleg pritožb izrazijo tudi hvaležnost – ljudem, ki so takšno operacijo izpeljali, in tudi sodržavljanom (davkoplačevalcem), ki so jo posredno omogočili. Dolga pot in skromen obrok nista prijetna, a sta majhna cena za varno vrnitev iz negotovih razmer.
Morda bo prav ta nesrečni sendvič na koncu ostal predvsem opomnik, kako hitro znamo iz resne zgodbe narediti internetno šalo – in kako redko se spomnimo reči tudi preprosto: hvala.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
