Maja Hajdinjak

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vesna in Mihael Markoč, Gorenjka in Prekmurec, sta se spoznala v Ljubljani, kjer sta bila sošolca na fakulteti za socialno delo. Po uspešno končanem študiju sta v Socialnovarstvenem zavodu Hrastovec opravila pripravništvo in bila tam še nekaj časa zaposlena, nato sta se vrnila v prestolnico, kjer je bilo več zaposlitvenih možnosti.

Vmes sta se tudi poročila. Več kot deset let sta živela v Kamniku, nato pa sta se zaradi spleta okoliščin lani preselila v Mihaelovo rojstno hišo v Dolnjih Slavečih.

»Mihaelova mama je šla v dom starejših občanov in naju vprašala, ali bi se bila pripravljena preseliti na Goričko, da hiša ne bi samevala. Tako sva prišla sem lani spomladi. Selitev je še sveža, zato mi je malo težko, ker pogrešam Gorenjsko. Oba sva planinca in pogrešava gore. Sicer pa sva zelo vesela, da živiva v naravi in miru,« pove Vesna, ki živi s težjo okvaro vida, ob tem pa jo spremljajo tudi druge zahtevne zdravstvene preizkušnje. Zaradi tega je od leta 2022 invalidsko upokojena, mož Mihael pa je njen osebni asistent.

Maja Hajdinjak

A kljub preizkušnjam iz Gorenjke veje neverjetno veliko pozitivne energije in močne volje. Zadnjih nekaj let je članica Medobčinskega društva slepih in slabovidnih (MDSS) Kranj, kjer sodeluje v slikarskem krožku.

Letos se je odločila, da bo članice slikarskega krožka povabila na njuno domačijo na Goričko, in s tem namenom je minuli torek organizirala slikarski ekstempore, ki ga je podprl Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Ob našem obisku so se udeleženke te enodnevne slikarske kolonije ravno pripravljale, da začnejo ustvarjati, in pripravljale svoja namizna slikarska stojala.

Maja Hajdinjak

»Namen tega dogodka je predvsem druženje, hkrati pa želim na splošno ozaveščati, kaj vse v resnici slepa oseba lahko naredi. Dejali boste, kako lahko slepa oseba slika, če ne vidi … Ampak zmotno je prepričanje, da slepi vidimo samo temo. Ni tako. Sama recimo razločim svetlobo od sence, vidim brezoblične silhuete … Zato pa si pomagamo tudi na druge načine,« opisuje Vesna Markoč.

Pojasni, da slepota ni življenje v popolni temi. Vsi tisti, ki imajo manj kot pet odstotkov preostanka vida, spadajo v skupino slepih, vendar ima večina posameznikov še nekaj ostankov vida. »To pomeni, da lahko slepa oseba riše, hodi v hribe, teče v spremstvu … Marsikaj se da narediti,« pravi sogovornica.

Maja Hajdinjak

Ustvarjanja na Goričkem so se ob Vesni udeležile še štiri članice slikarskega krožka, to so bile Meri Tišler, Ana Šter, Milka Jug in Jana Kus. Rdeča nit ekstempora sta bili gorička pokrajina in veduta, vsaka od udeleženk si je izbrala svoj motiv, ob koncu dneva pa so pripravile tudi manjšo razstavo nastalih likovnih del.

Njihova mentorica je bila akademska slikarka Irena Gayatri Horvat, ki je z MDSS Kranj večkrat sodelovala že pred leti. Kot pove, so udeleženke slikarskega krožka spoznale praktično vse slikarske tehnike.

»Poskušam jim približati načine, kako bodo lahko ustvarjale v prihodnosti, če se jim bo vid še poslabšal. Prav zato smo ustvarjale različne reliefe iz papirmašeja, kipce itd. Nekatere so bile zelo uspešne v tem in za svoje delo prejele tudi nagrado JSKD. Specifičnost našega dela je tudi v tem, da delamo prek spleta. To v praksi pomeni, da se povežemo prek zooma, saj udeleženke na zaslonih bolje vidijo, ko jim kaj pokažem. Imajo domače naloge, ki jih nato skupaj komentiramo. Pri ustvarjanju dajemo poudarek perspektivi, pri čemer si pomagamo z vrvicami, da bi jo lažje dojele in razdelile prostor na papirju. Osebe, ki imajo takšne težave z vidom, tudi težje obvladujejo večje formate, zato nekako velja, da je največji format, na katerem ustvarjamo, A3, saj se na večjem enostavno izgubijo. Moja želja je, da se udeleženke slikarskega krožka naučijo čim več tehnik in spoznajo čim več njim prilagojenih pripomočkov za ustvarjanje.«

Maja Hajdinjak

V MDSS Kranj so slikarski krožek ustanovili že leta 2008. Kot pove Meri Tišler, vodja krožka, so v preteklosti izvedli številne slikarske kolonije in imeli slikarske kulturne konce tedna pod vodstvom različnih mentorjev. V zadnjem času je slikarska dejavnost v društvu nekoliko usahnila, v ospredje pa so prišle druge dejavnosti društva.

»Slikarske kolonije bi radi obudili, zato sem pripravila pilotni projekt Onkraj vidnega, v okviru katerega sem predvidela tridnevni program slikarske kolonije. Sedaj čakamo odgovor oziroma zeleno luč Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije,« je dodala Vesna Markoč. Torkov dogodek na Goričkem pa je dokazal, da z močno voljo tudi umetnost nima mej.