Osebni arhiv

V muzejski enoti Splošne knjižnice Ljutomer je muzejska svetnica Pomurskega muzeja Murska Sobota Jelka Pšajd predstavila ženitovanjsko šego vabljenja na poroko in edinstven rokopis iz prve polovice 19. stoletja. Že vrsto let ga hranijo v muzeju, odkupljen je bil v 80. letih 20. stoletja v Lipovcih od Rozike Erjavec. 

»Mojo pozornost je pritegnila starost rokopisa. Domnevata se letnici 1806 ali 1836. Tretja števka ni čisto jasna, zato sta dopuščeni dve možnosti,« navede. Rokopis je poimenovala Ženitovanjsko vabilo iz Lahoncev. Da je povezan s tem krajem, je izvedela iz besedila, v katerem je navedeno krajevno ime Lehnperk oziroma Lahonci, ki spadajo v Občino Ormož. »Besedilo je zapisano v bohoričici,« pove in doda, da je to nenavadno, saj bi prej pričakovali madžarski jezik ali prleško narečje.

Osebni arhiv

Bila sta dva

Rokopis je po njenih besedah izrednega pomena zato, ker do sredine 18. stoletja v vzhodnem delu Štajerske (takrat poimenovanja Prlekija še ni bilo) niso natisnili nobene knjige. Besedila so se začela tiskati v obdobju razsvetljenstva, ampak predvsem cerkvena. Zanimivo se ji zdi, da rokopis ni naslovljen, saj je pričakovala, da bo. Začne pa se tako: »Hvaljen bodi Jezus Kristus. Začetek. Ne da bi naju prehitro sprejeli. Slišala sva, da neznane ljudi sprejemajo, zato vam midva rajši najino pismo pokaževa in prebereva, da bi naju sprejeli. K vam sva prišla, da bi se z vami pogovorila.« Iz tega se da razbrati, da sta bila vabovca dva.   

Vabovci na poroko oziroma pozvačini še danes svate vabijo na poroko v Prekmurju, ohranjen rokopis pa dokazuje, da je bila šega v preteklosti razširjena tudi v Prlekiji in Slovenskih goricah. Tam so vabovce imenovali pozavčini, a so nato dokaj hitro izginili iz spomina ljudi. »Spomini ljudi so vezani bolj na obleko pozavčinov,« je dejala in dodala, da so imeli bele predpasnike, klobuk s šopkom in palico z rdečim trakom.

Jure Kljajić

Tudi imena

Rokopis, ki je po njenem raziskovanju edini ohranjeni o vabovcih iz začetka 19. stoletja, obsega 18 strani. Zapisan je bil na brezčrtnem papirju in sešit v zvezek. Večji del besedila, dolgega 16 strani, je bil zapisan s črnilom, manjši del pa s svinčnikom. Besedilo je razdeljeno na več delov, na koncu pa ima tri vložke, krilatice, vprašanja in pregovore, vključuje tudi satiro in zabavljanje o zakonskem življenju. Kot je razlagala muzejska svetovalka, vabovca v uvodu na humoren način povesta, zakaj sta prišla. Tako sta med drugim govorila, da mladoporočenca potrebujeta svate za hišni blagoslov, kakor so imenovali poroko. Prebirali oziroma govorili so tudi prilike iz evangelija. 

Celotno besedilo sicer ni bilo ohranjeno, zato si je Pšajdova pomagala s skoraj identičnim rokopisom s Polenšaka iz 60. let 20. stoletja. Pozavčinstvo se je prenašalo prek ustnega izročila ali prepisovanja. Dogajalo se je pred vrati hiše, vabovci so svoj prihod naznanjali s hrupom oziroma z glasbilom. Biti so morali spretni z besedami, imeti smisel za humor, pomembno vlogo so imeli tudi na porokah, saj so morali, kot izhaja iz literature, skrbeti za veselo vzdušje. 

Osebni arhiv

Z analizo je ugotovila, da sta v rokopisu zapisani osebi Joseph Majzen in Ursula Novag. Domnevala je, da sta to mladoporočenca, a njunih imen zatem v poročni knjigi ni našla. Na zadnji strani sta bila navedena še Marko Novagg in Ana Phillippitzh. »Marko Novak bi zaradi izstopajoče velikosti črk lahko bil prepisovalec/zapisovalec. Če upoštevamo še isti priimek, kot ga ima nevesta, bi lahko bil tudi vabovec po njeni sorodstveni strani,« je domnevala Pšajdova. A pri tem poudarila, da če je vabovec želel biti ožji sorodnik mladoporočencev, ni nujno, da je znal brati in pisati. Če pa so pri izbiri pozavčina prevladovale druge karakteristike, bi lahko bil vabovec tudi avtor vabila. 

Prekmursko precej krajše 

Da bi spoznala okoliščine nastanka in samo vsebino, je Jelka Pšajd opravila obsežno raziskavo. Med drugim se je spraševala, ali je najdena letnica leto poroke mladoporočencev ali letnica nastanka vabila. Meni, da gre za datum nastanka prepisa, saj je bila produkcija posvetnih besedil v tistem obdobju redka, zato jo je bilo treba ovekovečiti z datumom. Če rokopis datira v leto 1836, se sprašuje, zakaj je zapisan v bohoričici, glede na to, da se leta 1824 na vzhodnem Štajerskem uveljavi dajnčica tudi v posvetnih besedilih. Pomembno vprašanje glede na dolžino rokopisa je bilo tudi, ali sta vabovca besedilo znala na pamet ali sta ga prebrala. Dvom se je porajal, ker je bila v prvi polovici 19. stoletja pismenost nizka, toda ker je bilo zapisano, da besedilo prebereta, se nagiba k njuni pismenosti. 

Kdaj je bik kričal, da ga je ves svet slišal?

V zapisu so tudi tri prilike, ženitovanje v Kani, stvaritev Adama in Eve, njun izgon iz raja, evangelij po Luku o bogatašu, ki na pojedino povabi prijatelje, pa niso prišli. Na koncu so sledila še humorna vprašanja. »Kdaj je bik kričal, da ga je ves svet slišal? V Noetovi barki,« se glasi en primer. »Česa Bog ne more napraviti? Iz kurve dekliča,« pa drugi. Celotno besedilo je tudi prepisala in je objavljeno v zadnji izdaji Zgodovinskih listov. 

Osebni arhiv

Ohranjen rokopis je primerjala z drugimi besedili. Ugotovila je denimo, da so prekmurska vabila precej krajša, imajo le od tri do štiri strani. Na obeh bregovih Mure so se začela s pozdravom Hvaljen bodi Jezus Kristus, kar lahko po njenih besedah razumemo kot blagoslov hiši. Prav tako besedila pojasnjujejo, od koga je vabovec poslan. Vabilo iz Lahoncev je po njenih ugotovitvah v največji meri podobno zapisu s Polenšaka. 

Zakaj se ni ohranilo več zapisov?
Glavo si je belila še z vprašanjem, zakaj se tovrstni govori v Prlekiji niso ohranili v večjem številu. »Se je slovenskogoriškim duhovnikom, ki so na podeželju v maniri svojega časa skrbeli tudi za zbiranje ljudskega blaga, tovrstna zabavljiva vsebina zdela preveč posvetna in premalo narodnostna? Ženitovanjski obrazci med vrsticami namigujejo na spolnost, kar bi lahko bil vzrok, da so bili zbiralci premalo dovzetni za tovrstna besedila,« je ena možna razlaga.

Zanimalo jo je tudi avtorstvo zapisa. Domnevala je, da bi lahko na vsebino najbolj vplivalo delovanje in pisanje narodnega buditelja in pesnika Štefana Modrinjaka iz Miklavža pri Ormožu. Sovpadala sta namreč prostor in čas, Modrinjak je bil izobražen, poznal je poročne šege in prilike, poročal je pare, kot pesnik pa pisal všečne ljudske pesmi. Kljub temu da je bil duhovnik, pa je v svojih pesmih uporabljal besede, ki jih ne bi pričakovali. Toda na koncu je po preudarnem razmisleku in ob pomanjkanju podatkov ter dejstev to idejo opustila in ugotovila še, da je v besedilih Modrinjaka več vplivov kajkavščine kot v ohranjenem rokopisu. 

Abc resnice o življenju
V rokopisu je tudi zapis, naslovljen Abc resnice o življenju. Navajamo nekaj primerov. 
Enkrat mora vsak umreti. 
Fašenk je vsako leto v torek. 
Prdec je smešen, pezdec (pizdun, bojazljivec, ničvrednež) pa grešen. 
Rit je zadaj, to vsak vidi.