Zlatko Tibaut prvi maraton pretekel v New Yorku, skupno jih je premagal 29
Zlatko Tibaut je športni pedagog in nekdanji trener, predvsem pa človek gibanja. Od leta 1990 brez prekinitve nastopa na maratonih v Radencih, zvestobo teku pa potrjuje tudi v Ljubljani.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Zlatko Tibaut se je rodil 28. novembra 1961 materi Elizabeti in očetu Ivanu v Murski Soboti, kjer je preživel tudi večji del svojega življenja. Zgodnja otroška leta, do vstopa v osnovno šolo, mu je sicer zaznamovalo življenje v Kotu pri Lendavi, od koder prihaja mati.
Starša sta se tik pred začetkom Zlatkovega šolanja ločila, nakar sta s starejšim bratom ostala pri materi, ki je dobila zaposlitev v Muri ter stanovanje v Murski Soboti. Prav tam je Zlatko začel obiskovati Osnovno šolo I Murska Sobota, kjer se je kmalu soočil z nepričakovanim izzivom. Odraščal je namreč v okolju, kjer so se doma pretežno pogovarjali v madžarščini, v šoli pa so se vrstniki sporazumevali v prekmurskem narečju. Sam je poznal le nekaj osnovnih besed, prehod v novo okolje je bil tako za mladega dečka razumljivo pretresljiv.
Na srečo pa mu je naproti prišla razredničarka Irma Ovček, ki je poznala njegove okoliščine. Ko je Zlatko začel obiskovati prvi razred soboške šole, mu je v madžarščini namenila nekaj preprostih besed, ki so mu vlile zagon za naprej: »Zlatko, dobro bo.« Preprost stavek, izrečen v jeziku, ki ga je razumel, mu je prinesel občutek varnosti. »Nekdo me razume,« se spominja olajšanja, ki ga ja začutil takrat.
Učiteljica od tedaj z njim sicer ni več spregovorila v madžarščini, kar je bilo, kot pojasnjuje sogovornik, edino pravilno. Le tako se je lahko hitreje prilagodil novemu okolju in brez težav nadaljeval šolanje.
Prav v tem obdobju je že odkril svojo ljubezen do športa. Preizkusil se je v različnih aktivnostih, od košarke do rokometa in nogometa. Želja po gibanju je prihajala iz njega samega, k temu ga ni bilo treba posebej spodbujati, pravi. Takrat pa so bili tudi drugačni časi, otroci so se v številne športne dejavnosti vključevali sami. Pomembno vlogo pri tem je imel tudi Partizan v Murski Soboti, danes že precej dotrajan objekt, ki pa je bil nekoč središče športnega udejstvovanja mladih.
Tam so redno obiskovali vadbo, spoznavali osnove športne gimnastike in razvijali telesne spretnosti, ki so mnogim, tudi Zlatku, predstavljale temelj za kasnejšo športno pot. Kljub zgodnjemu navdušenju nad športom pa odločitev o poklicni poti ni dozorela takoj.
Prelomnica je nastopila šele v času srednje šole v Lendavi, kjer je spoznal mladega učitelja, ki je na šoli opravljal nadomeščanje, a je s svojo prisotnostjo pustil trajen vtis. Študent, ki je bil na začetku pedagoške poti, je pri Zlatku pritegnil pozornost s svojo kapo, na kateri so bile izvezene kratice VŠTK. Na prvi pogled nepomembna podrobnost je v njem vzbudila radovednost. Ko je ugotovil, da kratice pomenijo Visoka šola za telesno kulturo in da obstaja študij, pri katerem je v središču gibanje, ga je spoznanje zadelo kot strela z jasnega. Tam mora biti. »Tukaj se je vse začelo,« danes povzema prelomni trenutek.
Učitelj, ki prepozna in spodbuja
Leta 1981 je tako začel s študijem na visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani, današnji fakulteti za šport. Študij mu je odprl širok spekter športnih disciplin in zahteval vsestranskost, ki jo je sprejel kot izziv. Najbolj so ga pritegnili atletika, plavanje in košarka, a program je od študentov terjal, da se preizkusijo v marsičem. Prav v tem vidi njegovo največjo vrednost in hkrati tudi zahtevnost.
Udejstvovanje v posameznih športih pa je pomenilo tudi visoke finančne izdatke. V tem pogledu mu je bila v veliko pomoč soboška občina, ki je tistega časa študentom sofinancirala del stroškov. Kot poudarja, takšna podpora ni bila samoumevna, veliko mu je pomenilo, da je bil del finančnega zalogaja razbremenjen.
Po končanem študiju se je zaposlil brez zapletov, prva služba pa je prišla tako rekoč mimogrede. Prijatelj Jože Štihec, ki je prav tako obiskoval fakulteto za šport, mu je omenil, da na Osnovni šoli Ketteja in Murna v ljubljanskih Mostah potrebujejo učitelja. Najprej je odvrnil, da bo o ponudbi še razmislil, a že pet sekund kasneje je sprejel službo. Tako je na omenjeni šoli nato poučeval dobra štiri leta, v tem času pa tudi diplomiral.
Med poletnimi počitnicami, ko imajo učitelji praviloma na voljo nekoliko več prostega časa, se je Zlatko z veseljem vračal v rodno Prekmurje, kjer je med drugim vodil plavalne tečaje. Ene od počitnic so imele zanj prav poseben pomen, saj se mu je ponovno ponudila priložnost za zaposlitev. Med pogovorom s prijateljico iz pedagoških vod je izvedel, da na osnovni šoli v Prosenjakovcih iščejo učitelja.
Čeprav mu v Ljubljani ni nič manjkalo, so ekonomski vidiki (stroški stanovanja v prestolnici) in dejstvo, da zna madžarsko, nagnili tehtnico v smer, da se odloči za novo poglavje v Prekmurju. Med približno šestimi kandidati so izbrali prav njega, na prosenjakovski šoli pa je deloval sedem let. Tam je med drugim poučeval tudi priznano slovensko atletinjo Sonjo Roman, za katero je bilo že od začetka jasno, da izstopa.
Zlatko ji je predlagal, da začne trenirati, in jo nekajkrat tudi sam odpeljal na treninge v Mursko Soboto. »V osnovni šoli lahko najdeš posameznike, ki imajo poseben dar. To je tudi tvoja naloga, da jih prepoznaš, stopiš v stik s starši in vzpostaviš sodelovanje,« pojasnjuje svoje poslanstvo kot pedagog.
»Kot učitelj si tam zato, da talente opaziš in jim pomagaš pri razvoju.« Leta 1996 pa je na področju kariere prišlo do še enega preobrata, pred njim je bila ponudba za delo na srednji šoli. Tudi to je sprejel in odtlej ostaja športni pedagog na srednji šoli za gostinstvo in turizem v Radencih.
Razloge za svoje karierne odločitve pojasnjuje preprosto: v tistem času je bilo več priložnosti, ki jih je znal prepoznati in izkoristiti. V tem obdobju pa je deloval tudi na drugih področjih, poklic učitelja ni bilo edino poslanstvo. Velik del življenja je posvetil vlogi trenerja. Trenerskemu delu je bil predan več kot dve desetletji, od leta 1989 do 2010. Dolga leta je deloval v ženski košarki, v devetdesetih letih in na prelomu tisočletja pa tudi v moški. Med letoma 1997 in 1999 je bil še pomočnik trenerja kadetske ženske reprezentance Slovenije.
Pretekel vse ljubljanske maratone
Čeprav je bil močno vpet v košarko – s treningi med tednom in tekmami ob koncih tedna –, je po študiju in na začetku zaposlitve zaznal, da je bilo obdobje faksa po pestrosti dejavnosti precej bolj razgibano. Da bi v svoj vsakdan znova vnesel več razgibanosti in hkrati naredil nekaj zase, se je začel ukvarjati s tekom. Kot je moč razbrati iz uvoda, Zlatko danes premaguje konkretne razdalje, vendar ni bilo vedno tako.
Na začetku so prevladovale krajše proge. »Začneš s petimi kilometri, potem tečeš 10, nato 21, na koncu pa še maraton.« Postal je tudi član Borisove bežeče dece, od leta 1990 pa redno sodeluje na radenskem maratonu, pretekel pa je tudi vse ljubljanske. Letos bo na štartu v Ljubljani stal že tridesetič. Čeprav se je prvega teka na Maratonu treh src udeležil že leta 1990, je polnih 42 kilometrov prvič pretekel šele leta 1995, in to v New Yorku.
Njegova prva prava maratonska preizkušnja je bila torej daleč od doma. Kot marsikaj v življenju je bila tudi ta odločitev precej spontana. Po zaslugi prijatelja Petra Brunca, ki je predlagal podvig, se je pet prijateljev iz Murske Sobote odpravilo v New York.
»Bilo je prijetno s koristnim. Nisem vedel, kdaj se bo spet ponudila takšna priložnost. Smo pač zbrali denar in se odpravili na pot.« Pri tem so imeli tudi nekaj sreče, za udeležbo na mednarodnih maratonih običajno veljajo določeni pogoji, med drugim časovni kriteriji. Poleg tega ima vsaka država omejeno število mest, za Slovenijo je bila takrat kvota devet. In prav med teh devet tekačev so izbrali pet prijateljev iz Murske Sobote.
Na maraton se je Zlatko odpravil razmeroma neizkušen. Pred tem je bilo največ, kar je pretekel, 21 kilometrov, zato ni presenetljivo, da ni poznal vseh malenkosti in da je prišlo tudi do nekaterih napak. Kljub nevšečnostim pa je bil njegov prvi maraton nepozaben. Veliko jabolko, kot New York radi poimenujejo Američani, ponuja številne znamenitosti. Soboške tekače, ki so se v gneči izgubili in se znova srečali šele v hotelu, je trasa vodila skozi Queens, Staten Island, Harlem, Brooklyn in Manhattan, cilj pa je bil v Centralnem parku.
»Na vsakih nekaj kilometrov je bilo ogromno dogodkov, od ansamblov do plesalk. Samo obračal sem se in opazoval, kaj se dogaja okoli mene. Bilo je zelo zanimivo, zato je čas hitro minil. Res je, da je razdalja precej dolga, a če se ob poti toliko dogaja, jo je bistveno lažje preteči.«
Bolj kot sama distanca je bil izziv čakanje na maraton. Že ob 6. uri zjutraj so bili na štartu na mostu Verrazzano-Narrows, kjer so nato tri ure čakali na začetek. Novembra pa je že precej hladno. K sreči so se po nasvetih drugih tekačev dobro pripravili: s seboj so vzeli stare trenirke, plašče, vrečke in celo polivinil. Oblečeni v več plasti so bili videti precej nenavadno, a le tako so se lahko zaščitili pred mrazom. Temperatura je bila namreč malo nad ničlo, veter pa je pihal s hitrostjo do 60 kilometrov na uro.
Po svojem prvem maratonu se je Zlatko odločil, da se ne bo več podal na zahtevno razdaljo. Bil je mnenja, da ne potrebuje tega. Njegova odločitev je veljala vse do leta 1999, ko se je po štirih letih zopet prebudila želja in je vnovič pretekel cel maraton, tokrat na domačih tleh v Radencih.
V svojem življenju je vsega skupaj premagal 29 polnih maratonov. Kot pravi, je to zanj edina prava maratonska razdalja. Med njegovimi nastopi so bili tudi maratoni v Berlinu in na Švedskem, zadnjega pa je odtekel leta 2018 v Kopru. Leto 1999 pa ni bilo pomembno zgolj zaradi preboja na področju teka, temveč tudi na osebni ravni.
Takrat je v Mariboru spoznal svojo življenjsko sopotnico Karmen in njeno hčerko Uršo. Sam njuno srečanje opisuje kot povsem spontano. Z vstopom v njuno življenje pa je Zlatko pridobil družino, ki mu veliko pomeni. Uršo, čeprav ni njegova biološka hči, čuti kot svojo, isto pa tudi ona njega kot očeta. Njuna vez, kot opisuje, je pristna in nepretrgljiva.
Cilj kot vmesna postaja
Kot številni tekači tudi Zlatko z leti ni več našel pravega izziva zgolj v maratonih. Zato je s prijatelji stopil korak dlje in se podal v svet ultramaratonov. Trikrat so premagali 75-kilometrsko razdaljo od Celja do Logarske doline, prav tolikokrat pa tudi 65 kilometrov dolgo traso iz Slovenj Gradca čez Pohorje do Maribora. Tuji pa mu niso niti trail teki, ki znova pridobivajo na priljubljenosti.
A tek je le del njegove zgodbe. Poleg tega se intenzivno ukvarja z gorskim kolesarstvom, skozi življenje pa je preizkusil skoraj vse, kar ponuja šport. Že med pogovorom z zagriženim športnikom hitro postane jasno, da discipline, ki je ne bi vsaj enkrat izkusil, skorajda ni. Verjame namreč, da nas šport lahko veliko nauči, predvsem discipline in vztrajnosti.
Lastnosti, ki jih sam prenaša v vsakdanje življenje. »Ko si nekaj zastavim, to tudi dokončam. Ne odneham, dokler ne pridem do cilja,« pravi. Ta miselnost se izraža tudi v njegovem razumevanju ciljev: ne kot enkratnih dosežkov, temveč kot zaporedje etap, ki vodijo do končnega rezultata.
Opaža pa, da danes, zlasti pri mladih, pogosto prevladuje želja po hitrih rezultatih, po poti od nič do sto. »A tako ne gre. Med začetkom in ciljem je vedno več vmesnih korakov. Če jih preskočiš, pride do frustracije, ker cilj ni dosežen.« Po njegovem mnenju je prav postopnost tista, ki omogoča trajnostni napredek in dolgoročno zadovoljstvo. Tako v športu kot v življenju. Ta način razmišljanja spremlja tudi njegovo poklicno pot.
Do upokojitve mu manjka le še nekaj mesecev, a v učiteljskem poklicu se namerava zadržati nekoliko dlje. Kot razrednik želi svojo zgodbo zaključiti skupaj z generacijo, ki jo trenutno spremlja. Poklic mu je dal veliko, še več pa je dal on svojim učencem in dijakom. Tudi takrat, ko je bil strog. Dolgoletno delo v šolstvu pa prinese tudi poseben občutek pripadnosti.
"Ko si toliko časa z mladimi, se skoraj počutiš kot oni," dodaja. Kaj ga čaka v prihodnje? Človek, ki je navajen izzivov, si trenutno ne postavlja specifičnih ciljev. Najpomembnejše mu je, da ostane čim dlje mobilen in da živi kakovostno, polno življenje.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
