Mojstrica ljudske obrti v Lendavi razstavila svoje vezenine
Zsuzsana Domjan je nedavno prejela nagrado Györgya Zale. Vezilje iz Gornjega Lakoša ene od redkih s posebnim priznanjem
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
V galeriji Centra Banffy je še do sredine februarja na ogled razstava z naslovom Z iglo, sukancem in potrpežljivostjo. Ogledati si je mogoče izdelke vezilje in mojstrice te ljudske obrti Zsuzsanne Domjan, ki je za svoje delo nedavno, ob dnevu madžarske kulture, prejela nagrado Györgya Zale. Velika večina razstavljenih izdelkov je okrašena s hetiškimi motivi, sicer pa Domjanova ustvarja tudi druge vezenine.
Razstavo so odprli prav na praznik madžarske kulture in pred osrednjo slovesnostjo v Lendavi. Med gosti so bili tudi državna sekretarka za kulturo na madžarskem ministrstvu za kulturo in inovacije Magdolna Zavogyan, narodnostni poslanec Ferenc Horvath in vezilje iz KUD Arany Janos Gornji Lakoš, ki jih vodi Domjanova, ter drugi zainteresirani obiskovalci. Na odprtju razstave je zbrane nagovoril direktor Zavoda za kulturo madžarske narodnosti Lendava Mihael Šooš, razstavo in veziljo pa je predstavila etnologinja in zgodovinarka Maria Kepene Bihar.
Vezenje še živo
Zsuzsanna Domjan se je rodila v Zalaegerszegu, kjer živi še danes. Ljubezen do ročnega dela in vezenja se je pri njej prebudila že zgodaj, a resnično jo je prepričalo delo etnologinje Edit Kerecsenyi, ki ji je pokazalo, da bo to njena pot. Tako je hetiško vezenje postalo glavni navdih za njeno ustvarjanje. Na Madžarskem je s strokovnega vidika v zadnjih desetletjih dosegla vse, kar vezilje lahko dosežejo. Redno sodeluje na županijskih in državnih razstavah, natečajih in dogodku Mestersegek Ünnepe. Skoraj 40 let je članica Društva ljudske umetnosti Zalske županije in strokovnega odbora za vezenje pri Zvezi društev ljudske umetnosti. Leta 2003 je pridobila naziv umetnice ljudske obrti in je večkratna prejemnica nagrade Magyar Kezmüves Remek dij (nagrada za rokodelsko mojstrovino), leta 2024 pa je prejela še nagrado Zsige Kiralya.
Domjanova je ambasadorka madžarskega vezenja, saj je s svojimi mojstrovinami sodelovala na svetovni razstavi v Italiji, Turčiji, na Kitajskem in v Savdski Arabiji. Svoje znanje prenaša tudi na druge prek delavnic in veziljskih krožkov. Od leta 2020 je strokovna vodja vezilj Kulturnega društva Arany Janos v Gornjem Lakošu in v tem času so se vezilje lotile številnih zanimivih projektov. Leta 2020 so se ukvarjale z vezenjem, ki izvira iz mest Komadi in Berehove, leta 2021 pa so pod naslovom Pogrnimo mizo s hetiškimi vzorci izvezle tekstilije za praznično mizo za šest oseb. Leta 2022 so po vzoru starih stenskih prtov izvezle nove in jih razstavile, naslednje leto pa so denimo znova oblikovale stare brisače – nekaj od teh je bilo na ocenjevanju v Veszpremu in Zalaegerszegu. Istega leta, tj. leta 2023, jim je Hiša tradicij v Budimpešti dodelila naziv društva ljudskih oblikovalcev uporabne umetnosti. Tako so postali edino društvo v Prekmurju s tem nazivom. Leto 2024 so vezilje namenile spominkom, leta 2025 pa so šale okrasili z ljudskimi motivi.
»Zsuzsana Domjan je nagrado v prvi vrsti dobila za vodenje skupine vezilj iz Gornjega Lakoša na resnično visokem nivoju, poleg tega pa je praktično svetovno priznana vezilja. S tem ko po svetu promovira madžarsko kulturo, posledično promovira tudi našo, ker je hetiška vezenina tako madžarska kot tudi naša, prekmurska,« tako Mihael Šooš, ki poudarja, da tradicija vezenja v teh krajih še kako živi. Čeprav drži, da so med veziljami večinoma starejše gospe, saj ta dejavnost zahteva tudi čas, ki ga mlajši zaradi otrok in drugih obveznosti pogosto nimajo dovolj, pa se v veziljskih društvih, ki delujejo pod okriljem Zavoda, najdejo tudi mlajše vezilje, pogosto pa gospe s sabo pripeljejo tudi vnuke.
»V madžarskem okolišu Prekmurja je več kot 120 oseb, ki se ukvarja z vezenjem. Prva skupina vezilj je bila ustanovljena v Čentibi in nato v Pincah, z leti pa se je dejavnost razširila na celo Prekmurje. Danes pod okriljem Zavoda združujemo še druga rokodelska društva, vsekakor pa je vezenje najbolj močna dejavnost. Pri tem velja poudariti, da se vezilje ne učijo samo hetiške vezenine, temveč tudi drugih, sodobnih. S svojimi izdelki sodelujejo na raznih tekmovanjih tako v Sloveniji ko na Madžarskem in zmeraj imamo tudi kakšne nagrajence. Naša skupnost se je vezenja sicer priučila nazaj. Naše prababice so imele to znanje, vendar se je to v določenem obdobju izgubilo, v času Jugoslavije skoraj popolnoma, konec 80. let prejšnjega stoletja pa so začeli to obrt obujati,« je še povedal Šooš.
Tradicija in sodobnost z roko v roki
Še nekaj besed o KUD Arany Janos Gornji Lakoš. To ima že dolgo tradicijo, v okviru njega so delovale ljudske pevke in plesna skupina, organizirajo pa tudi razne prireditve ob jubilejih ali ob praznikih, pripravili so že razstavo starih fotografij iz Lakoša in podobno. Trenutno je najbolj aktivna prav skupina vezilj. Kot pove predsednica društva Klara Koša, se projektne ideje ponavadi rodijo pri njej, potem pa jih prenese Domjanovi. »Delamo po principu, da se lotimo najprej tradicionalnih vzorcev, da to znanje ne utone v pozabo, potem pa to tradicijo nadgradimo v smislu, da te vzorce prenesemo namesto npr. na prte na druge, bolj popularne kose blaga, denimo na obleke, vreče, nahrbtnike, brisače ... Priznanje Hiše tradicij nam pomeni ogromno, saj gre za najvišje možno priznanje, ki ga je mogoče dobiti na tem področju na območju Karpatskega bazena, poleg tega se izredno redko zgodi, morda so trije taki primeri, da priznanje prejme kar celotna skupina,« tako Klara Koša, ki doda, da srečanja redno obiskuje sedem vezilj, medtem ko jih še sedem dela od doma, saj gre v teh primerih za starejše gospe, ki živijo v domovih za starejše.
Na srečanja vezilj pogosto povabi tudi druge starejše gospe, saj se zaveda, da je samota največji sovražnik starejših. »Četudi ne vezejo, pridejo vsaj pogledat in se družit, kar je najbolj pomembno,« pravi predsednica društva, katere cilj je, da se tradicija vezenja ohrani tudi v prihodnjih rodovih. »To umetnost želim na mlade prenesti v smislu, da se naučijo morda le kakšnih vzorcev, s katerimi popestrijo svojo garderobo. Da razbijejo to monotonost, v katero so vsi oblečeni danes. Če nam to uspe, smo naredili veliko.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
