Jure Kljajić

S kraljico športa sta se Janževa začela ukvarjati v prvi triadi osnovne šole, ki sta jo obiskovala v Beltincih. »V svet atletike sta nas popeljala dedek in babica. Sprva sva se z njo ukvarjala midva s starejšo sestro Zalo, Klara, ki je mlajša, se je pridružila pozneje. Začeli smo sodelovati na rekreativnih tekih pomurskega pokala, po dobrih rezultatih pa smo naše udejstvovanje začeli jemati bolj resno,« začne pripoved Maj.

Jure Kljajić

Starejša sestra se je pozneje posvetila študiju, onadva pa sta vztrajala naprej. Redno sta začela trenirati v Atletskem klubu Pomurje v Murski Soboti. Klara je začela s hitrimi disciplinami, tekla tudi na 600 metrov in v krosu, ampak ji to ni bilo toliko pisano na kožo, zato je raje ostala pri sprintu. Brat je sprva tekel na srednje dolge proge, na 800 in 1000 metrov, ker pa je bil brez posebnih treningov boljši na krajših razdaljah, se je usmeril predvsem na 400-metrske razdalje. 

Jure Kljajić

Janževa je dijakinja tretjega letnika Gimnazije Murska Sobota in še vedno članica Atletskega kluba Pomurje, Maj pa tretje leto študira farmacijo v Ljubljani in je, ko se je preselil v prestolnico, postal član Atletskega društva Žak Ljubljana. »Najina športna pot se je razvijala v smeri, da je vse postajalo težje in intenzivneje. Sprva smo imeli dva treninga na teden in pozneje stopnjevali. Jaz sem zdaj že pri šestih oziroma sedmih treningih na teden,« pravi 21-letni študent, ki doda, da je nanj doslej največji vtis pustil trener David Horvat, ki ga je velikokrat spodbujal in mu vcepil veliko ljubezni do atletike. 

Jure Kljajić

»Jaz sem zamenjala kar nekaj trenerjev, sedaj sem pri Tonetu Štermanu in sem zelo zadovoljna,« pa pove 17-letna Klara. Oba imata status športnika in uspešno usklajujeta športno in izobraževalno pot. Priznavata, da sta precej delavna, kot dobrodošlo lastnost pa sta navedla še vztrajnost. »Brez te ni uspehov, sploh na kakšnih tekmovanjih, ko ti ne gre najbolje. Seveda potrebuješ tudi podporo bližnjih, saj za vse ne moreš biti sam,« zrelo pristavita. 

Korak za korakom 

Brat in sestra nastopata tudi v dresu slovenske reprezentance, Maj v kategoriji članov in mlajših članov, Klara v mladinski konkurenci. »V reprezentanco sem bil prvič vpoklican, ko sem bil v prvem letniku gimnazije, in sicer za peteroboj Slovenije, Madžarske, Hrvaške, Češke in Slovaške. Šli smo v Györ, kar je bilo nekaj čisto novega. Tekmovali smo v drugem okolju, spoznal sem druge atlete in prvič tekmoval na mednarodni ravni,« se spomni. Na stezi se je dobro počutil, večji pritisk je čutil na izbirni tekmi pred vpoklicem.

Jure Kljajić

Za največji dosežek v dosedanji karieri si ob vseh medaljah, ki jih je prejel, letos je postal tudi državni dvoranski prvak na 400 metrov, šteje uvrstitev v člansko reprezentanco za štafetni tek 4 x 400 metrov na evropskem prvenstvu v Rimu. »Žal takrat zaradi nekih nesoglasij nismo nastopili, ampak verjamem, da bo priložnosti še veliko,« pravi atlet. 

Sedemnajstletnica se prav tako dobro spominja prvega nastopa s slovenskim grbom na prsih. Zgodil se je na začetku 9. razreda. Moral bi biti četveroboj držav, a so zaradi koronavirusa tekmovali le atleti iz Slovenije in Hrvaške. »Drugače je teči za reprezentanco. Tam tečem s tistimi, s katerimi na klubski ravni tekmujem, takrat pa čutiš, da so tvoji in da pomagajo,« opiše. Katera pa je njena doslej najljubša uvrstitev? »Morda se bo slišalo malo smešno, ampak najbolj sem bila vesela tretjega mesta na šolskem tekmovanju. Na klubskih sem dobila že veliko medalj, ampak na šolskem, med dijaki štirih letnikov, se dokažeš pred šolo, kjer drugače o tvojih uspehih le poslušajo, takrat pa jim tudi zares dokažeš, da si uspešen.«

Jure Kljajić

Janževa sta se in se še razvijata v uspešna atleta, kljub ne najboljši infrastrukturi za treninge. Povedala sta, da je v Sloveniji malo stadionov z najboljšimi razmerami, v Murski Soboti pa je situacija po njunih besedah precej slaba. Štiristometrskega stadiona, kakršne imajo tudi v manjših mestih, ni in še tartan je star. »Tudi na nogometnem igrišču se trava menjuje, teči po starem tartanu pa je, kot bi tekel po betonu,« je slikovit 21-letni tekač. 

Jure Kljajić

Člani pomurskega kluba po besedah Janževe občasno trenirajo tudi v Mariboru, prej pa so se vozili še v Celje. Tam je Janževa videvala tudi najuspešnejšo slovensko skakalko ob palici Tino Šutej. »Ko sem videla, kako trenira, kaj vse vloži v to, me je kar malo očarala.« Posebnih vzornikov nimata, saj da je vsak športnik unikum, zavedata pa se, da je veliko odvisno od tega, koliko napora vložita v delo. 

Gostovanja v drugih mestih jima omogočajo, da tudi tam vidita, kakšne so razmere za treninge. Nekaj stadionov v tujini sta oba že videla in na njih tekmovala, še kakšnega svetovno znanega pa bi si želela. Klaro je pritegnil stadion v Parizu, na katerem so bile zadnje olimpijske igre, Maj pa si želi ogledati tistega v Monaku in se še kdaj vrniti v Rim. »Ne zaradi stadiona, ampak zaradi ogrevalnega stadiona, okoli katerega so postavljeni kamniti kipi in je res ikoničen.«

Jure Kljajić

Tudi na olimpijado 

Čedalje več se videvata na istih prizoriščih in istih tekmovanjih. Ko sta bila mlajša, sta ju ločevali dve starostni kategoriji, zdaj pa se to počasi spreminja. »Tudi če sva na istem tekmovanju, želi pred tekmo vsak imeti mir, ampak veva, da stojiva drug za drugim in navijava,« poudarita. Je kakšna možnost, da bi ju videli skupaj v štafeti? »Bolj težko, ker so štafetni teki le na 100 in 400 metrov, in mislim, da Klara na 400 metrov ne bo tekla,« je smeje dejal Maj in dodal, da bosta raje ostala pri občasnih skupnih treningih.

AZS

Medsebojni odnos onkraj atletike pa opišeta kot zelo dinamičnega. Takšnega, kot je značilen za večino bratov in sester in ima dobre trenutke pa tudi postrani poglede.  

Uspešna pomurska atleta sta zelo hvaležna vsem bližnjim za podporo in za vse, kar so vložili v njuno udejstvovanje v športu. Ciljev in želj za prihodnost jima ne manjka, s tem da trezno poudarjata, da je treba napredovati postopoma. »Kratkoročni cilj je vsakič ta, da napreduješ v primerjavi s prejšnjo sezono. Uvrstitev na tekmah pa je pogosto odvisna tudi od dnevnega počutja,« razlaga Janža, ki dodaja, da si kot vsak športnik želi nastopiti na največjih tekmovanjih, seveda tudi na olimpijskih igrah. »Ni nujno, da v posamični konkurenci, lahko v štafetnem teku. Ampak za štafeto je treba imeti štiri dobre atlete in za dosego teh ciljev je pred mano še veliko dela,« je realen.

Tudi Klara si cilje zastavlja sproti. »Maj je rekel, da se na tekmi morda kdaj ne počutiš dobro, ampak jaz, ko je tako, navadno najbolje tečem,« se smeje Klara, njen brat pa doda, da se pogosto šalijo, da če imajo na dan tekme dobre noge, rezultat ne bo najboljši. »Najboljši so takrat, ko jih najmanj pričakuješ.« Vse pokale, ki sta jih osvojila, doma hranijo v posebni vitrini, najdragocenejše medalje pa imata oba shranjene na posebnih mestih v svojih sobah. 

Arhiv kluba

Sedaj se atleta pripravljata na novo sezono, ki bo postregla s številnimi tekmovanji. Maja v drugi polovici leta čaka evropsko prvenstvo za mlajše člane na Norveškem, Klara pa računa na nastop na evropskem prvenstvu na Finskem.

Dvoranska sezona se počasi izteka in atleti se usmerjajo na tek na prostem. Po besedah Klare imajo dvorane in stadioni svoje prednosti in slabosti. »V dvorani se ne moreš zanašati na veter, ki ti lahko pomaga ali te ustavi. Sem pa morda nekoliko bolj vajena tekmovanj na prostem.« Njen brat ob tem pove svojo anekdoto iz ene od dvoran. »Moral bi teči na 200 metrov, ampak sem imel nekoliko poškodovan biceps. Ker je sledil še štafetni tek 4 x 400 metrov, kar bi lahko odtekel, sem moral namensko prehitro startati. Zaradi tega je bilo kar nekaj smeha znotraj naše ekipe in ni bilo tako enostavno, kot bi si kdo mislil,« nas je nasmejal. 

Jure Kljajić

Ob šolanju in treningih veliko prostega časa nimata, če pa že, se takrat zaposlita z bolj umirjenimi stvarmi. Klara poprime za risarske pripomočke, Maj pa spremlja formulo ena, nogomet, ob poletjih pa s prijatelji odigra kakšno tekmo košarke. 

Jure Kljajić