Aleš Cipot

Nova resolucija o nacionalnem programu športa je jasna: več kot 3700 športnih objektov imamo v registru, a mnogi med njimi so dotrajani, nefunkcionalni in neustrezni za sodobne potrebe. Državni sekretar Dejan Židan je nedavno v Moravskih Toplicah priznal, da bodo vlaganja nujna še vsaj desetletje.

A tu se začne nujen razmislek. Ni vsaka dvorana ali igrišče avtomatično doprinos k športni prihodnosti. Ko politiki sanjarijo o rezanju trakov pred prestižnimi kompleksi, ki že v zasnovi presegajo potrebe lokalnega okolja, se moramo vprašati, komu bodo služili in koliko časa.

Novice

13 pomurskih občin uspelo na razpisu za investicije v športno infrastrukturo

Slovenija ne potrebuje novih betonskih spomenikov samopromocije, temveč funkcionalne, dostopne in vzdrževane objekte. Športna infrastruktura naj bo orodje, ne cilj. Prav zato so pomembni kriteriji, po katerih se bo določilo, ali projekt presega lokalni pomen in se lahko poteguje za intenzivnejše državno sofinanciranje, čeprav je v ozadju strah, da bo politika ponovno prevladala nad stroko, prav tako upravičen.

Vestnik.si

Tudi v Pomurju si številne občine prizadevajo za uresničitev megalomanskih športnih objektov. Vse lepo in prav, a le če bo projekt utemeljen, regijsko relevanten in naravnan na dejanske potrebe ljudi in okolja. In če že, naj za božjo voljo izpolnjuje standarde za organizacijo mednarodnih tekmovanj. V ospredju pa naj je vendarle vzdržnost. Pogosto lahko v okoljih najdemo degradirano športno infrastrukturo, kjer bi bila prenova veliko bolj smotrna in potrebna kakor gradnja novega objekta na neki drugi lokaciji.

Ob vsem tem pa se ne smemo slepiti. Niti najbolj bleščeča športna infrastruktura ne bo rešila težav, ki jih kažejo podatki športnovzgojnega kartona. Otroci so vse manj gibčni. Zato je treba poudariti pomen vsakodnevne kakovostne vadbe, povezovanja šol in športnih društev ter dostopnosti programov za vse, tudi za tiste iz socialno šibkejših okolij.

A najpomembnejša po mojem mnenju ostaja vzgoja. Brez podpore staršev, šol in lokalnega okolja ne bo rezultatov, ne na stadionih ne v zdravstveni statistiki. Zato je prav, da tako odločevalci kot družba jasno ločimo med športom kot vrednoto in športom kot investicijo. Prvo gradimo s kulturo, zgledom in dostopnostjo. Druga pa mora biti premišljena, sorazmerna in dolgoročno vzdržna. Seveda pa to ne pomeni, da bi se moral investicijski tempo države in občin ustaviti. Prav nasprotno, a brez zaletavanj!