vestnik

(30 LET SAMOSTOJNE SLOVENIJE) Polkovnik bi se pogajal le z generalom

Andrej Bedek, 26. 6. 2021
Nataša Juhnov
Polkovnik nekdanje JLA Berislav Popov (s čelado) med enim od pogajanj z poročnikom TO Miroslavom Rauterjem v Gornji Radgoni. Fotografijo je posnela fotografinja Vestnika Nataša Juhnov.
Aktualno

Miroslav Rauter: »Na vojne dogodke v Gornji Radgoni, Prlekiji in Prekmurju se še vedno gleda drugače kot na očitno medijsko bolj odmevne dogodke na Brniku ali v Krakovskem gozdu«.

»Ko se je naša elitna skupina, ki je agresorja napadla v Žerovincih oziroma v gozdu pri Kačurah, vrnila v štab, smo se začeli zavedati, da gre zares. Vsa psihološka priprava in vojaško urjenje sta padla v vodo, ko so naši fantje videli, kako ranjeni nasprotniki skačejo z gorečega tanka, ki so ga oni zadeli. Vsi so bili v šoku,« se po 30 letih dogodkov iz junija in julija 1991 na območju območnega štaba teritorialne obrambe (TO) Ljutomer živo spominja takratni načelnik štaba Miroslav Rauter. Ljutomerski štab TO je varoval območje od Ormoža do Gornje Radgone. Potem ko so deloma ustavili prvo enoto JLA na poti do Gornje Radgone, je iz vojašnice v Varaždinu proti obmejnemu mestu krenila nova močna oklepna kolona.

Varaždinski korpus je veljal za elitno enoto JLA. »Podatek, da je vodenje te enote prevzel polkovnik Berislav Popov, kaže, da je bila Gornja Radgona strateški cilj. Ves čas spopada iz njegove enote ni pobegnil niti en vojak, kot se je to dogajalo v enotah JLA drugod po Sloveniji. To je le dokaz, za kako vrhunsko oboroženo silo je šlo.« Oklepna kolona pod poveljstvom Popova se je iz Varaždina odpravila 27. junija 1991, do Gornje Radgone je prišla dan pozneje s 23 vozili, med njimi so bili tudi bojni tanki. »Ustaviti smo jo skušali predvsem z oviranjem, kot sta podiranje dreves in postavljanje barikad. V scenariju je bilo tudi rušenje mostov in podobno, ker protioklepnih sredstev žal ni bilo dovolj.«

84078647771c669221ee45ee9ab2d15f
FOTO ZAUNEKER
Miroslav Rauter je v teritorialni obrambi začel službovati 1984. leta. V Slovenski vojski, v kateri je služboval do leta 2000, je dosegel čin podpolkovnika. Danes je vodja uprave za obrambo Maribor.

Slavnostna seja Mestne občine Murska Sobota

(FOTO) Praznik Mestne občine Murska Sobota: Mitja Slavinec postal častni občan, podeljena še plaketa in tri zahvalne listine

Slavnostna seja mestnega sveta ob občinskem prazniku Mestne občine Murska Sobota je bila, kot že tradicionalno, v Gledališču Park, na kateri je bil tokrat slavnostni govornik kar župan Damjan Anželj. Na slavnostni seji so podelili številna občinska priznanja. Naziv častnega občana je na predlog 51 članov Pomurske akademsko znanstvene unije prejel njen prvi predsednik Mitja Slavinec, ki je v zadnjih desetletjih prispeval k trajnemu ugledu, promociji, razvoju in prepoznavnosti Mestne občine Murska Sobota na več področjih, tako poljudnih, družbeno koristnih, pedagoških kot raziskovalnih. Na predlog mestne svetnice in predsednice KS Bakovci Nives Cajnko sta plaketo mestne občine prejela Biserka Flegar in Avgust Marič. Flegarjeva je upokojena učiteljica iz Bakovcev in vsestranska kulturna delavka, Marič pa je bil do upokojitve zaposlen kot hišnik na bakovski osnovni šoli, prav tako je delal kot hišnik v KS Bakovci. Plaketo sta prejela za dolgoletno požrtvovalno in prostovoljno delo v krajevni skupnosti, saj sta s svojim delom pripomogla tako k ugledu kot razvoju vasi. Zahvalno listino je na predlog župana prejela Splošna bolnišnica Murska Sobota, ki je v minulem letu obeležila 130-letnico svojega delovanja, na predlog RKS - OZ Murska Sobota Marjana Gomboc, dolgoletna in aktivna prostovoljka ter krvodajalka in na predlog Prekmurskega osteološkega društva Murska Sobota še zdravnica Jerneja Farkaš Lainščak kot zahvalo za dosedanje delo in spodbudo za nadaljnje delo na področju krepitve javnega zdravja in obvladovanja bolezni srca in ožilja v regiji in širše. Utrinke slovesnosti je zbral Aleš Cipot.

Vztrajali, da morajo oditi

Polkovnik Popov se je vseeno prebil do mejnega prehoda Gornja Radgona, nasproti oklepni enoti jugoslovanske vojske pa se je postavilo okoli 700 teritorialcev, ki so položaje zasedli na hribu nad mejnim prehodom in na nasipu reke Mure. Poveljeval jim je prav Rauter. »Pri obrambi smo aktivno sodelovali tako s policisti kot s civilisti.« Takratni poročnik prizna, da navodila za ukrepanje pogosto niso bila popolnoma jasna in da tudi vojaški ukazi niso bili takšni, da bi bilo vsem jasno, kaj je treba v nekem trenutku storiti. »Zato je padla odločitev, da se začnemo pogajati. Vseeno je bil neki pat položaj, tega smo se oboji zavedali,« pravi Rauter.

A pogajanja se niso začela dobro. Polkovnik Popov je bil namreč neizprosen vojak. »Ko smo prišli do Kerenčičeve ulice, je že zahteval, da se razorožimo. Ko smo s stotnikom Alojzom Šteinerjem in zdravnikom Miranom Ostanom nato prišli do njega, nas je najprej odslovil. Rekel je: 'Ne bom se pogovarjal z vami, tudi partizanski generali so se pogovarjali le s švabskimi generali.' Midva s Šteinerjem pa sva bila 'samo' stotnik in poročnik. A smo vztrajali, mu povedali, da morajo oditi, sicer se bo zanje slabo končalo.«

Drugega julija 1991 se je v Gornji Radgoni zgodil glavni spopad, ki je trajal pet ur. Veliko objektov je bilo poškodovanih, tudi cerkveni zvonik. Po spopadu so obnovili pogajanja. »Popovu smo naslednji dan zjutraj postavili ultimat, dogovorili smo se za njegov odhod ob 19. uri. Po Sloveniji so se že začeli umiki enot JLA. Ljudje so se sicer spraševali, zakaj je lahko Popov odpeljal vso svojo oborožitev, a to je bil del navodil in dogovora, da ne bi bilo še večje škode. Zato smo jih tudi spremljali na poti do meje s Hrvaško, da ne bi bilo morebitnih incidentov.«

vojna-v-sloveniji-leta-1991
arhiv Vestnika
Moč, s katero je JLA napadla Gornjo Radgono, je pokazala, kako pomemben cilj je bilo za jugoslovansko vojsko obmejno mesto ob reki Muri.

Medalje ne zadenejo pravih prsi

Miroslav Rauter tudi 30 let po osamosvojitveni vojni ne more mimo oprostilne sodbe polkovniku Berislavu Popovu, po kateri je bil ta pravnomočno oproščen vojnih zločinov v Gornji Radgoni in okolici junija in julija 1991. »Marsikaterega branilca še danes boli nekakšno splošno mnenje po sojenju, da Popov ni odgovoren za dogodke. Mi Popova oziroma JLA nismo vabili v Slovenijo za zaščito, to pomeni, da je tisti, ki napade neko državo, agresor, tudi po vseh definicijah stroke in literaturi je tako, in na podlagi kvazistrokovnjakov vojaške taktike in nekaterih pravnih strokovnjakov ne more biti resnica, da je tisti, ki se skriva v svoji hiši, kriv za povzročitev materialne škode ali človeške žrtve.«

Rauterja prav tako moti spomin na osamosvojitveno vojno v Pomurju. »Na vojne dogodke v Gornji Radgoni, Prlekiji in Prekmurju se še vedno gleda drugače kot na očitno medijsko bolj odmevne dogodke na Brniku ali v Krakovskem gozdu. Kritičen sem, ker je Gornja Radgona med slovenskimi mesti v vojni najbolj nastradala, pravzaprav je bila okupirana kot mesto. Jugoslovanska armada je pri tem uporabila zelo močno silo ne glede na žrtve na obeh straneh, da je lahko zavzela mejni prehod in tako torej ščitila neko veliko Jugoslavijo, kar je bil poglavitni cilj armade.«

O tem, da o dogodkih iz let 1990 in 1991 leta 2021 »nastajata« dve zgodovini, pa podpolkovnik Slovenske vojske, ki je danes vodja uprave za obrambo, noče razpravljati. Pravi, da »medalje in krogle nikoli ne zadenejo pravih prsi«.

Popov: »Rauter je bil pravi vojak«

»Jugoslovanska vojska je po mestu streljala taktično. Razstrelitev zvonika je bila premišljena poteza,« je zatrdil Miroslav Rauter na sojenju visokima častnikoma nekdanje JLA, generalu Vladu Trifunoviću in polkovniku Berislavu Popovu, na katerem sta bila na koncu oproščena domnevnega vojnega zločina nad civilnim prebivalstvom v Gornji Radgoni ter okolici junija in julija 1991. »Rauter je bil pravi vojak, s katerim sva dosegla dogovor o umiku. Še pred tem me je vprašal, zakaj sem obstreljeval in rušil Gornjo Radgono. Sam sem mu vrnil vprašanje – ali sem le jaz rušil mesto? Mejni prehod je bil namreč popolnoma uničen, prav tako skoraj v celoti stanovanjski bloki ob prehodu. Moje tankovske cevi pa so bile obrnjene proti mestu in ne proti prehodu,« je med drugim o našem sogovorniku v intervjuju za Vestnik oktobra 2013 povedal nekdanji polkovnik JLA Popov.

miroslav-rauter berislav-popov vojna-1991