Zveza prijateljev mladine (ZPM) Slovenije je izdala publikacijo o akciji TOM potuje, otroke obiskuje, ki nosi naslov Kaj si mladi želijo, da bi odrasli vedeli o njih. Od maja do novembra lani so potovali po 12 slovenskih regijah in obiskali 193 osnovnih šol. Med učenci od 4. do 9. razreda je bil predstavljen telefon TOM, ki je namenjen mladostnikom, da lahko svetovalcem zaupajo svoje težave, izvedene so bile delavnice o njem in o pomenu pogovora. »Del delavnice je bil namenjen spodbujanju učencev, naj razmislijo, o katerih vprašanjih ali temah se ne morejo oziroma ne upajo, želijo pogovoriti s starši in drugimi odraslimi. Vprašanja so zapisali na listek in ga oddali v škatlico,« so opisali in dodali, da so bili anonimni zapisi pregledani in analizirani, s tem pa je bil pridobljen vpogled v svet otrok.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Kdo je pil in kdo plačal prleško vodo?
Vse bolj se kaže, kako disfunkcionalno je upravljanje skupnega vodovoda in Javnega podjetja Prlekija
Želijo se pogovarjati
Prejetih je bilo dobrih deset tisoč zapisov, ki so bili razvrščeni po vsebinskih kategorijah na družino, vrstnike, šolo, nasilje, telesne težave, psihične težave, ljubezen, spolnost, zasvojenost, zlorabe, samomor, socialno in ekonomsko stisko ter internet. Največ vsebin se je nanašalo na odnose s starši, odnose s prijatelji in vrstniki. Petindevetdeset odstotkov mladih je zapisalo, da svojih težav ne morejo zaupati staršem oziroma si ne upajo z njimi govoriti o tem, kar jih teži. »Tudi če zberejo pogum in spregovorijo, se mnogokrat ne počutijo slišane ali razumljene,« so zapisali avtorji publikacije. Vsak peti učenec je navajal težave z vrstniki in v družini, vsak osmi pa poročal o psihičnih težavah.
Kar 83 odstotkov učencev meni, da imajo težave v odnosih, pri fantih je sodeč iz zapisov prisotnega več nasilja, med dekleti pa več obrekovanja. Pri obeh spolih pa je veliko zafrkavanja, vezanega predvsem na telesno podobo. »Zakaj je biti debel najhujša stvar med vrstniki,« se sprašuje eden od sodelujočih učencev. Izdajatelji publikacije pri tem poudarjajo, da nesprejetost pri vrstnikih močno vpliva na počutje in lastno vrednost mladih. Pogoste so tudi težave v odnosu s starši. »Počutim se, kot da nisem dovolj vredna za svoje starše. Moja sestra domov prinaša same dvojke in ji vsi čestitajo, jaz pa prinašam samo petke in mi nihče ne čestita ali je ponosen name. Počutim se še, kot da sem preveč utrujena, da bi bila na svetu,« je žalostno zapisala učenka. Skupno zapisom je, da si otroci in mladostniki prizadevajo za izboljšanje odnosa in iščejo pomoč, kako ravnati, da bi pomagali sebi in staršem pri vzpostavitvi boljšega odnosa.
»Velikokrat velja prepričanje, da se otroci in mladostniki v najstniških letih ne želijo pogovarjati s starši, se bolj zapirajo vase oziroma se obračajo na vrstnike. A v zapisih smo lahko videli, da se otroci želijo pogovarjati tudi s starši, vendar večkrat ne najdejo besed oziroma se bojijo o določenih temah spregovoriti. Zato je še toliko bolj pomembno, da so starši pripravljeni na te pogovore, so otroku na voljo, ga poslušajo, poskušajo razumeti in ga podprejo. Pomembno je, da starši ostanejo odprti, ljubeči in razumevajoči tudi, kadar se odnosi ali situacije zaostrijo,« svetuje ZPM Slovenije.
Tudi črne misli
Med učenci je zaznati tudi težave, ki jih prinašajo neurejeni odnosi med staršema, nasilje v družini, strah zaradi pričakovanj staršev ter učenje. Nekaterim težave povzroča golo učenje, drugim primanjkuje motivacije in volje za učenje, tretji pa trpijo za hudo tremo in strahom pred preizkusi znanja. V publikaciji je izpostavljeno, da so učenci zapisovali tudi vprašanja, v katerih so izražali stisko zaradi psihičnih težav. »V teh zapisih se čuti njihova osamljenost, obup in občutek nevidnosti. Ti otroci hrepenijo po tem, da bi jim nekdo namenil pozornost, prisluhnil njihovim bolečinam in jih sprejel takšne, kot so.«
Tako so naleteli tudi na zapise, kot je: »Hočem narediti samomor. Mislite, da bi kdo opazil, da me ni?« Spet drug se je glasil: »Nikomur nikoli ne morem zaupati dovolj, da jim rečem, da se režem, ko se počutim, da nisem dovolj, ko nekaj ne razumem, ko se zaljubim, zato ker sem grda in nihče me nikoli ni imel rad. Da ne jem, zato ker sem debela, grda, deformirana. Počutim se, kot da jaz nisem jaz. Rada bi bila nekdo drug. Jaz bi se ubila, obesila. Ampak bojim se, da bodo drugi rekli, da sem zmešana, nenormalna.«
Tudi zaradi žalostnih in črnih misli, ki se pojavljajo med mladimi, avtorji poudarjajo, da je odnos s starši za vsakega otroka eden pomembnejših dejavnikov za zdrav osebnostni razvoj. »Otroci in mladostniki potrebujejo stik z odzivnimi, prisotnimi in čutečimi odraslimi, ki so jim v oporo in zgled. Takšni odnosi jim zagotavljajo varno okolje, kjer se lahko sprostijo, izražajo sebe, zaupajo ter dobijo sporočilo, da so pomembni. Od nas je odvisno, ali bomo takšni odrasli, na katere se bo otrok obrnil, ali ne. Naša odgovornost je, da jih podpremo in ustvarimo okolje, v katerem se bodo lahko razvijali v samozavestne, empatične in odgovorne posameznike,« so še zapisali v ZPM Slovenije.