»S prevozništvom se v naši družini ukvarjamo že več desetletij. Začel je dedek, nadaljeval oče, potem pa sem se tudi jaz odločila nadaljevati tradicijo,« pove 25-letnica. Zadržkov, da ne bi nadaljevala družinskega posla, ni imela, saj je odrasla ob tem, vedno so bili na poti, pa tudi za volanom se počuti dobro. »Meni nikoli ni bil problem sesti v avto in se peljati na primer v Ljubljano. Nekateri zaradi tega tarnajo, meni je to sprostitev. Najboljše je, ko zraven poslušam glasbo in uživam v vožnji.« Kavaševi imajo registrirano podjetje Miljonček, prevozi in storitve, ponujajo prevoz oseb, blaga, opravljajo taksi službo in izposojajo vozila. Sogovornica pove, da je ime podjetja izbral oče Danilo, ker je imel eden od tovornjakov prevoženih milijon kilometrov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Sprva je vozila taksi in opravljala prevoz oseb, nadaljevala s kombijem, pozneje se je odločila opraviti izpit za C-kategorijo, sedaj jo čaka še kategorija D. »Prav tega se zelo veselim, saj smo pred kratkim kupili majhen avtobus, ki čaka, da opravim izpit,« vzneseno pove. Tudi opravljanje izpita za tovornjak ji je ostalo v prijetnem spominu. »Malo me je seveda bilo strah, ker je vozilo večje, daljše, širše. Ko pa se usedeš za volan in prvič spelješ, dobiš občutek. Ne nazadnje že znaš voziti avto, zato je lažje, ker določene spretnosti obvladaš.« Doda, da med urami vožnje spoznaš, kako se vozilo vede, kako ga upravljati, prave izkušnje pa se pridobijo z nabiranjem kilometrov. »Moram omeniti svojo inštruktorico v šoli vožnje Jožico Bertalanič, ki je res ena a. Moški na ženske gledajo zviška, da nismo sposobne kot oni, vendar se meni zdi, da smo kot voznice dosti bolj previdne in mirne,« oceni sogovornica. S takimi predsodki in stereotipi se je že srečala, vendar jih skuša preslišati in raje vsakomur nasprotno dokaže z vožnjo.
Na cesto z glavo
K njenim uspehom so znatno pripomogli družinski člani in prijatelji, ki jo na poti nenehno podpirajo. »Po opravljeni izpitni vožnji mi je pisalo kar nekaj prevoznikov, ki so me vprašali, ali želim voziti pri njih,« reče in doda, da so navdušeni tudi vrstniki. »Vsi mi pravijo, majhna in drobna, pa v tovornjaku. Toda mene vedno nekaj vleče naprej, želim kaj novega in drugačnega. Poleg tega mi družina veliko pomeni, zato sem se tudi odločila nadaljevati tradicijo. Bratov nimam, imam še sestro in oče je vedno želel, da bi ena od naju nadaljevala.« Tudi sama je v zadnjem obdobju opazila, da se vse več žensk odloča za vozniški poklic. Sebe opiše kot umirjeno in natančno voznico, v vozilu ima rada red in čistočo. Najpomembneje pa se ji zdi, da si z glavo na cesti in zbran. »Prevoz oseb je velika odgovornost. Glede na to, kaj se v zadnjem obdobju dogaja na cestah, je treba biti še bolj zbran. Ni pa to preprosto, kot si marsikdo misli. Da samo sedeš za volan in greš. Ne, naporno je, to ni tako, kot če greš za osem ur v službo in potem domov. Pri nas delo traja dlje časa,« pravi Kavaševa in hitro pristavi, da je vse lažje, če te delo veseli kot njo.
Njeni delovniki so pestri, zanimivi in polni anekdot. »Kot voznik si vse, od terapevta, zdravnika. Vedno je zabavno, moraš pa biti odprt in prilagodljiv,« pravi voznica. Tudi prvi vtis je pomemben, zato posebno skrb namenja tudi čistoči vozila. »Marsikaj pa je odvisno od tega, koga pelješ. S stalnimi strankami smo že navajeni drug na drugega, pridejo pa občasno tudi nergači in takrat se je dobro ugrizniti v jezik,« smeje pove. Na les potrka, da še ni imela prometne nesreče, in upa, da so tudi pred njo le varni kilometri. »Pride kdaj situacija, na katero ne moreš vplivati, moraš pa vedeti, kako pravilno odreagirati. Opažam, da so vozniki vse bolj nestrpni, preveč vsega si naložimo in nismo z glavo pri stvari. Dosti je tudi telefonov in drugih naprav, ki motijo vožnjo,« opozarja.
Njena najdaljša tura je bila do Črne gore, dosti vozi do Dubrovnika, Splita, tudi Ljubljane. Tuji kraji in države jo privlačijo, nekaj dni pred najinim srečanjem je prevozila 850 kilometrov dolgo oziroma enajsturno pot do Nemčije in nazaj. »Kot sem že omenila, sva z očetom šla po avtobus, ki sedaj čaka name. Da podjetje razširi ponudbo in strankam ponudi še kaj več.« S tem vozilom bo najprej lahko vozila le odrasle, za prevoz otrok mora pridobiti eno leto izkušenj.
Kavaševa, ki je že po naravi disciplinirana, to prenaša tudi v poklic. Posebnega rituala pred vožnjo nima, si pa vedno dan prej pripravi vse potrebno, ogleda pot, posebnosti na cestah, najde parkirna mesta. To ji pomaga, da je potem bolj sproščena in mirna, nikoli pa se ne ve, kaj bo na cesti. Za njo je kljub mladosti že na tisoče kilometrov, optimistično gleda v prihodnost in upa na nove poti, srečno vožnjo in zanimive izkušnje.