Pri Babičevem mlinu v Veržeju je bila okrogla miza, posvečena tradiciji mlinarstva s poudarkom na lokalni samopreskrbi in pomenu za socialno kohezijo. O dolgoletni tradiciji, potencialu in priložnostih, ki jih ima obrt za prihodnost, ter o pomenu ohranjanja kulturne dediščine so se pogovarjali lastnica mlina Karmen Babič, direktor Prleške razvojne agencije Goran Šoster in Dean Damjanovič iz mariborske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Njihova moka drugačna
Moderator pogovora Simon Balažic je Babičevo izzval z vprašanjem, kakšen je v današnji dobi mlinarski poklic. Včasih je lahek, včasih težek, je pa to težko zaslužen kruh, je odgovorila. »Veliko ljudi premalo ceni lokalno proizvodnjo in se preveč ozirajo na to, kar pride od drugod. Zaradi načina mletja pri nas je kakovost moke drugačna kot v drugih mlinih. Naš je sicer malo moderniziran, ni več čisto klasičen, ampak se ne more primerjati z industrijskimi mlini. Pri nas se zmeljejo v petih dneh tri tone pšenice, v modernih mlinih pa v osmih urah 30 ton ali več,« je navedla primerjavo. Dodala pa je še, da mlin ni kombiniran, ampak ga poganja voda, tako da je življenje sploh ob naraščajoči Muri težko. Lastnica mlina ocenjuje, da nekateri znajo ceniti, da je njihova moka drugačna ter iz žita slovenskega porekla, saj ima sklenjene pogodbe z lokalnimi kmetovalci.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Babičev mlin je spomenik lokalnega pomena in pomembno je, da se ohrani za naslednje generacije. Damjanovič, ki je tudi pristojni konservator za ta mlin, je spomnil, da ima več kot stoletno tradicijo in da je edini ohranjeni delujoči mlin na Muri. Opozoril je, da kateri koli poseg zaradi statusa potrebuje soglasje. To, da mlin deluje, je njegova dodana vrednost in tudi na državni ravni bi bilo treba vložiti napor za njegov obstoj, je menil.
Je Babičev mlin morda že prerasel status lokalnega pomena? Gost okrogle mize je ob tem spomnil, da se dediščina deli na kulturno, na spomenike lokalnega in državnega pomena. »Prepričan sem, da je potrebna valorizacija z opisom, redkostjo, kriteriji, energijo, da se status spremeni. To se mora sprejeti na državni ravni, ima pa mlin vse vrednote, da bi ga lahko oklicali kot spomenik državnega pomena.«
Vse je v zavesti
Razpravljavci so se dotaknili tudi ekonomskih vidikov mlinarske obrti. Šoster je dejal, da je bilo pred sto leti v slovenskem delu Mure okoli sto mlinov, a je bila takrat menjava blaga in denarja obrtem naklonjena. Danes je po njegovih besedah globalna ekonomija obšla lokalno in sta v radikalnem konfliktu. Tako tega ni možno rešiti tako, da bi lokalna ekonomija premagala globalno, ampak je treba prvo postaviti kot alternativo. Za to je treba izpolniti več pogojev.
Direktor Prleške razvojne agencije je pojasnil, da bi morale biti v prvi vrsti prepoznane lokalne potrebe, ljudje bi morali mlin prepoznati kot enega od oskrbnih virov, pri čemer je treba imeti pravo zavest. Obenem pa je treba upoštevati ekonomski del, bilo bi dobro razmisliti o delni transformaciji mlinarstva v izobraževanje, usposabljanje. »Karmen ima znanja, ki jih zdaj na šolah, fakultetah več ne podajajo, in bi lahko nastopila kot učiteljica, mentorica,« je razmišljal. Pristavil je, da bi za razvojne komponente morala poskrbeti širša družbena skupnost. »Odgovornost bi morala prevzeti nacionalni in evropski nivo, vire poznamo, tudi postopke, in če zložimo lokalni vidik s širšim družbenim kontekstom, lahko tudi te vrste lokalna ekonomija na daljši rok preživi konflikt z globalno ekonomijo potrošništva.«
Babičeva, ki je mlinarsko obrt prevzela od očeta, je navedla, da je že od otroštva preživljala prosti čas ob mlinu in v njem. Še danes se uči, ker jo občasno kaj preseneti, ve pa že po zvoku, če gre kaj narobe. Balažic jo je vprašal, kje se je danes sploh mogoče priučiti mlinarskega poklica. Odgovorila je, da so bile nekoč mlinarske šole v Domžalah, zdaj je le še živilska šola v Mariboru. »V polmeru deset kilometrov smo trije mlini in to smo večinoma vsi nasledniki, ki smo se poklica priučili doma.«
Središče srečevanja, mehki turizem ...
Dean Damjanovič se je v pogovoru navezal še na možnosti dodatnih dejavnosti ob mlinu z upoštevanjem tega, da gre za spomenik lokalnega pomena. Meni, da je treba tudi v prihodnje ohranjati neokrnjenost in pojavnost mlina. V dodatnih dejavnostih ne vidi težav, če se bodo izvajale tako, da bodo vključene v obstoječo stavbno strukturo. Tako bi bilo treba najti možnosti sobivanja. Da je treba skrbno načrtovati nadaljnji razvoj, se strinja tudi Šoster, ki pravi, da Prleška razvojna agencija sodeluje z Babičevim mlinom. Meni, da bi bilo destruktivno, če bi se sprožil kanal za množični turizem, čeprav bi to bilo možno, ampak je ustreznejša rešitev v mehkih oblikah turizma. Vsi trije so se strinjali, da so še priložnosti za promocijo mlina, mlinarstva, sploh zaradi številnih obiskovalcev, ki obiščejo bližnje Banovce. »Nekateri gostje iz term prihajajo, nekateri se vračajo že desetletja. Je pa treba poudariti, da morajo imeti turisti tudi spoštovanje do kulturne dediščine, ker ga nimajo vsi,« je dejala lastnica veržejskega mlina.
Na razvoj bi lahko po besedah Balažica vplivalo tudi dejstvo, da je mlin v biosfernem območju Mura, ki ga je razglasil Unesco. »Ravno zato je treba premišljeno izvajati vse naslednje korake,« poudari Damjanovič. Nadaljeval je, da bodo pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine skrbeli, da mlin obstane in ne propade ter da bo primerno obnovljen. Lani je bilo obnovljeno stavbno pohištvo, kar je bilo sofinancirano na enem od razpisov, treba je zamenjati še streho. »Včasih je bilo 93 mlinov, ta je edini ostal, pa še to prednost imamo, da to ni muzej, ampak je živa stvar,« je še menil konservator.
Ob koncu okrogle mize, ki je bila izvedena v sklopu projekta Mlini – naša skupna dediščina, financiranega iz programa Interreg Slovenija - Madžarska, so gostje z obiskovalci delili še razmišljanje, ali lahko mlin v prihodnosti ponovno postane središče srečevanja in povezovanja lokalnega prebivalstva, kot je bil pred desetletji, ko so ljudje množično prihajali mlet žito. »V smislu lokalne ekonomije ni možno, da bi to bil vzvod za obnovitev lokalne skupnosti. Če pogledamo malo od dlje, pa vidimo, da je mlin uspel ohraniti kohezivnost. Je točka, ki povezuje lokalne prebivalce, saj, kot je dejala Karmen, brez pomoči prijateljev ne more reševati mlina, vendar se v sodobnem času tega ne vrednoti,« je dejal Šoster. Tudi Babičeva je potrdila dobre odnose in vnovič izrazila hvaležnost veržejski konjenici, kot pravi krogu prijateljev, ki ji kadar koli priskočijo na pomoč.