Jana, ki je na Slovaško prispela iz majhnega kraja Svitlovods'k blizu Kremenčuga, okoli 300 kilometrov jugovzhodno iz Kijeva, je do Užgoroda, blizu meje s Slovaško potovala okoli 25 ur. Glavnino poti je prepotovala z vlakom, ki je bil nabito poln. "Sedeli in spali smo kar na tleh," je pripovedovala. Kot je dejala, je bilo v njihovem mestu še minuli teden mirno, čez vikend pa so začele sirene za nevarnost tuliti cel dan.
Še okoli 400 metrov vzhodneje leži mesto Kramatorsk, iz katerega je z majhnima otrokoma pripotovala Viktorija. Pot, ki jo je premagala deloma z avtobusom deloma z vlakom, ji je vzela 42 ur.
Podobno je z mamo in njenimi prijateljicami potovala 14-letna Nastja. Iz več kot tisoč kilometrov oddaljene Odese, ki leži ob Črnem morju na meji z Moldavijo, je njihova psihično in fizično naporna pot na Slovaško z vlakom in avtobusom trajala okoli 24 ur. Zakaj na Slovaško? Ker je bil edini vlak iz Odese namenjen v Užgorod, ki je v bližini meje s Slovaško, je pojasnila.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Družina 17-letne Saše pa se je na pot podala kar z osebnim avtomobilom. Z mamo in sestrama so iz mesta Sumi, ki leži več kot 300 kilometrov vzhodno od Kijeva in je bilo tarča silovitega ruskega obstreljevanja, pripotovale na slovaški mejni prehod Ubl'a v približno štirih dneh. Kot je povedala za STA, je bila pot zelo utrujajoča, v nekaterih regijah pa tudi zelo nevarna.
"Situacija v domači regiji, ki meji na Rusijo, je precej grozna. Bombardirajo manjša mesta, moj kraj pa jo je za zdaj še dobro odnesel," je pripovedovala, a dodala, da bi bilo ostati še nevarneje kot potovati.
Tako so se z mamo in mlajšim bratcem usedli v avto in odrinili na Slovaško, kjer imajo prijatelje, ki jim bodo lahko pomagali. Na poti so morali čez številne nadzorne točke, kjer so ukrajinski vojaki pregledali njihove potne liste, je pripovedovala.
O nadzornih točkah je za STA pripovedoval tudi starejši par, ki se je do mejnega prehoda Vyšne Nemecke-Užgorod pripeljal kar s taksijem. "Na okoli 440 kilometrov dolgi poti nas je ukrajinska vojska ustavila približno 20-krat," je povedal gospod, sicer Slovak iz Košic.
Z ženo, ki je po rodu Poljakinja, a je mladost preživela v ukrajinskem Lucku, sta se nič hudega sluteč 19. februarja, le pet dni pred ruskim napadom odpravila na obisk k njenemu bratu in družini. Ko so zadeve eskalirale, sta še nekaj dni čakala. "Ne znam povedati zakaj," pove, četudi je vedel za poziv Slovaške svojim državljanom, naj se čim prej vrnejo iz Ukrajine.
Že po nekaj dneh pa je postal transport iz Lucka nazaj na Slovaško problem. Tako sta obstala v mestu, ki ga, kot sta pripovedovala, bombardirajo "vsak dan po malem, pretežno v zgodnjih jutranjih urah". Skrivala sta se po kleteh in zakloniščih. In tako vse do tega tedna, ko sta skupaj s še dvema sopotnikoma uspela najeti taksi, za katerega so odšteli 200 evrov, torej 50 evrov po osebi, in se v osmih urah prebiti čez Slovaško mejo. Na drugi strani sta nato, mirna, ker sta se počutila varno, čakala, da so ju prišli iskat domači iz Košic. Ravno med pogovorom sta se tako razveselila klica svoje vnučke.
Psihično vidno izmučena pa je bila tudi 26-letnica, ki je s tremi sestrami in nečaki zbežala iz obleganega Harkova. Potovali so deloma kar čez Rusijo, je dejala. S Slovaške pa so se nato namenili v češko Prago, kjer ima družina znance, ki jim bodo lahko pomagali, je pripovedovala za STA, medtem ko so jih na meji skavti oskrbeli s toplim obrokom. Pojedli so ga kar stoje, a v miru. Na vprašanje, ali ve, kaj se je zgodilo z njenim domom, je odkimala in zajokala.