Ob bitki, ki jo bolnik bije za svoje zdravje, se mora pogosto spoprijeti še z birokratskim in formalističnim ustrojem socialne države. Znajde se v sistemu, v katerem je niz zaprtih vrat, pred katerimi je človek v stiski nekdo v vrsti čakajočih. Na takšno socialno državo se je težko zanašati. Skupaj z boleznijo pogosto pride še skrb za preživetje, oboje skupaj pa je neznosno breme, kadar je del tega še nepreskrbljen otrok.
To zdaj doživlja mati otroka, ki ji ob hitro napredujoči neozdravljivi bolezni moči jemlje še pomanjkanje sredstev za preživetje. S svojim neznosnim bremenom moleduje pred sistemsko zaprtimi vrati Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), za katerimi je po zakonu in pravilniku njena stiska prevedena v številko primera, ki še čaka na rešitev. Se sploh kdo vpraša, kdaj jo bo dočakala?
V nesreči vedno ostaneš sam
Avgusta lani so se ji pojavile zdravstvene težave, februarja so ji v bolnišnici v Ljubljani postavili diagnozo. »To ti povedo tako, kot če nekomu rečeš, namaži si pašteto na kruh, jej in živi,« svojo bolečino razkriva naša sobesednica. Z bralci teh vrstic želi svojo zgodbo deliti predvsem zaradi razočaranja, ker je v nesreči ostala sama. Najprej je ostala brez zaposlitve, kmalu zatem se je pojavila bolezen in edino upanje, ki se ga je ob strašni diagnozi lahko oprijela, je bila obljuba, da bo vsaj finančno preskrbljena. Verjela je besedam zdravnika, da bo zaradi bolezni v treh mesecih invalidsko upokojena. Toda odločbe o tem še vedno nima. Zakaj ji je zdravnik dajal lažno upanje, se skrušeno sprašuje, če je že takrat vedel, da ne bo tako.
»Čakaš, čakaš ... Vsaj šestkrat sem bila na ZPIZ-u, spraševala, kje se je zataknila moja vloga. In dobila odgovor: gospa, to traja pol leta, osem mesecev,« pripoveduje. Moledovala je ter si izprosila, da so jo v začetku junija poklicali pred invalidsko komisijo. Bili so prijazni do nje in se skupaj z njo skoraj zjokali nad usodo, ki jo je doletela. Eden od zdravnikov ji je še položil na srce, da mora verjeti v čudež, ter ji obljubil, da bo o pravici odločeno v štirinajstih dneh. Torej 1. julija, je še vprašala, in so ji pritrdili. Pomirjena se je vrnila domov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Toda julija je zaman čakala na odločbo. Ko je spet poizvedovala v pisarni zavoda, zakaj te še vedno ni, je izvedela, da je odločitev invalidske komisije v reviziji drugostopenjskega organa v Ljubljani. A njegovo delo je zastalo. Zaradi dopustov, so ji pojasnili, in da bo morda prišla na vrsto oktobra. Ko je to slišala, je skoraj omedlela. Od januarja je namreč brez svojih prihodkov, socialne pomoči ne more dobiti. So ji pa na centru za socialno delo že pomagali z izredno denarno socialno pomočjo, za kar je sogovornica zelo hvaležna.
Varuh opozarja že dlje časa
»Varuh človekovih pravic na problematiko dolgotrajnega sprejemanja odločitev invalidskih komisij že dlje časa opozarja in terja odločanje v predpisanih rokih,« so nam sporočili iz urada Petra Svetine, varuha človekovih pravic. Različne organe, ki s počasnim odločanjem kršijo najmanj načelo dobrega upravljanja, če ne tudi katere druge človekove pravice, v uradu opozarjajo, da so lahko posledice za posameznika, o katerem se odloča, težke, morda celo nepopravljive, in da je zato nujno, da so odločitve sprejete čim hitreje.
Bolnike poleg počasne odzivnosti komisij največkrat moti vsebina sprejetih odločitev, ki so večkrat sprejete brez izvedbe ustreznih
postopkov, pregleda pacienta, obenem pa pri odločanju niso pojasnjeni razlogi, zaradi katerih ni upoštevano mnenje zdravnikov specialistov. Opozarjajo tudi na slabo kakovost odločb, ki se nanašajo na bolniški dopust in zdraviliško zdravljenje.»Žal nam je, da se je gospa znašla v tako težki situaciji. Vabimo jo, da nam piše in priloži dokumentacijo, na podlagi katere lahko raziščemo, kaj se dogaja, in ji morda pomagamo. Tudi druge vaše bralke in bralce, ki se jim zgodijo različne kršitve pravic ali se jim organi ne odzivajo, vabimo naj se obrnejo na varuha,« so še zapisali v uradu Petra Svetine.
Primož LavrePeter Svetina
»Pa saj ne potrebujem niti evra, le zdravje«
»Ni pošteno, da so postopki na ZPIZ-u tako dolgi, ko ti enkrat povedo, da je življenjska doba s to boleznijo od dveh do pet let. Temu sicer ne verjameš, pa vendar,« še pripoveduje. Vsakemu, ki je šel v pokoj, je zaželela, da bo toliko časa, kot je delal, tudi v pokoju. Sama je bila zaposlena dobrih 25 let in zanjo je taka formula realna le, če se bo zgodil čudež. »Pa saj ne potrebujem niti evra, le zdravje. Ampak v ozadju te to nažira. Saj nekako živimo, ampak ni lahko,« je govorila in jokala. Mogoče bi bilo vse drugače, če bi imela neko socialno varnost, pristavi. Boli jo, ko ob tem posluša, da bo denar prejela za nazaj. Ampak potrebuje ga za življenje zdaj. Poslali so jo k psihologu in psihiatru, da ne bi znorela, pove. Ampak na koncu si zmeraj sam, številka v sistemu. S trpkim spoznanjem, da je za marsikoga v sistemu obravnava njene stiske priložnost, da ima zaposlitev.
So pa tudi svetle izjeme, ljudje, ki jo razumejo, ji skušajo pomagati in svoj humani poklic opravljajo s srcem. »To še prosim dodajte, da so v Zdravstvenem domu Murska Sobota in Splošni bolnišnici Murska Sobota nekatere službe in zaposleni, ki so mi res pomagali in mi prisluhnili,« pove hvaležno. V času bolezni je tudi spoznala prave prijatelje, saj so se nekateri, verjetno zaradi bojazni, kaj jim bo povedala, oddaljili. Z njimi lahko joče, v pričakovanju, da bodo solze pogasile žgočo bolečino razočaranja, in s katerimi sama upa na milost čudeža.
Na natezalnici med zdravstvenim in pokojninskim sistemom
Druga pripoved o mlinih socialne države govori o tem, da bolezen, ki človeku povsem spremeni življenje, tega postavlja na natezalnico med zdravstvenim in pokojninskim sistemom. Čeprav imata oba pred seboj istega bolnika, ga obravnavata ločeno, in čeprav v obeh izvedenskih komisijah, pred kateri stopajo bolniki, sedijo zdravniki, ki presojajo izvide in priporočila svojih kolegov, njegovo stanje ovrednotijo vsak po svoje. Pogosto v luči delitve stroškov socialne varnosti takrat, ko zdravje več ne dopušča, da bi bolnik še delal v svojem poklicu. Socialna stebra drug na drugega prelagata finančne obveznosti neke socialne pravice, ob tem pa to breme karseda dolgo prelagata še na delodajalca.
Po štirih letih je od svojega osebnega zdravnika prejela elektronsko sporočilo, da je njena bolniška zdaj končana. Možnosti za podaljševanje več nima, pa čeprav je njeno zdravstveno stanje ostalo nespremenjeno. Morda se sliši nesmiselno, a ob tem sporočilu je čutila olajšanje, kajti ne bo ji več treba pošiljati prošenj za bolniški dopust, ki ji je bil vedno znova podaljšan samo za mesec in pol.
Zdi se ji, da je končno izstopila iz nekega zapora, ujetosti doma, ki ga je zapuščala samo zaradi neštetih poti v zdravstvene ustanove in tednov zdravljenja, ki ji niso prinesli ozdravitve. Doma je ostajala tudi zato, ker zaradi neznosnih bolečin ni mogla med ljudi, skrbelo pa jo je tudi zaradi morebitnega nadzora, čeprav sama ve, da ji bolezen in vest ne dopuščata, da bi izigravala pravila.
Plačevala storitve, da bi se prenehala agonija
Svobodneje zdaj lahko diha tudi po zaslugi vodstva podjetja, kjer je še vedno zaposlena polovični delovni čas. To ji je ves čas pomagalo ohranjati socialno varnost z vedno novimi pogodbami o zaposlitvi ter ustvarjanjem novih delovnih mest z upoštevanjem omejitev, ki jih je delodajalcu nalagala invalidska komisija. Kljub temu da je bilo ves čas jasno, da sogovornica tudi teh nalog ne bo mogla opravljati. »Imela sem neskončno srečo zaradi osebe, ki je od prve ure mojih zdravstvenih težav vedela za nešteto obiskov urgentne službe, nešteto opravljenih preiskav in zdravljenj v bolnišnicah v Murski Soboti, Ljubljani in Valdoltri,« pripoveduje.
Na začetku je živela v pričakovanju, da ji bodo postavili neko diagnozo, jo začeli zdraviti in da se bo čez kratek čas vrnila na delo. Niti pomislila ni na to, da bi izigravala sistem, ampak je zdravnike prosila, naj ji pomagajo, da se vrne v običajno življenje, ker je v sebi čutila odgovornost in potrebo po delu, pa tudi zato, ker jo je skrbelo za zaposlitev. Marsikatero storitev je sama plačala, samo da bi se prenehala ta agonija, vendar tavanju v neznanem še vedno ni videti konca.
»Moj bog, kje sem zdaj to«
Dvakrat jo je osebni zdravnik napotil tudi na obravnavo pred invalidsko komisijo in na srečo ji je bila nedavno za polovični delovni čas priznana invalidska upokojitev. Ob zadnjem obisku so jo člani komisije videli in poslušali, prej, ko so v komisiji sedeli drugi ljudje, so imeli pred seboj papirje in nekaj minut časa.
Ko je prvič čakala pred vrati komisije, je ob svoji stiski opazovala vso to dramo bolnih ljudi, objokane obraze, ko so zapuščali pisarno, nejevoljo predstavnikov delodajalcev ... »Moj bog, kje sem zdaj to,« je bila zaprepadena ob tem, kar je videla. Spomnila se je besed prijateljice, da gre za sistem in da naj si njegove brezčutnosti ne jemlje preveč k srcu. Večkrat je poklicala tudi znanko, ki je po nekaj operacijah in dolgem zdravljenju prav tako morala skozi vse te mline, da bi slišala, kaj sploh lahko pričakuje v tem labirintu neštetih slepih poti, preden bo dočakala izhod zase.
»Ne socialna država, ampak delodajalec je zame angel varuh,« je za konec še jasna naša sobesednica, neizmerno hvaležna za to pomoč.
Nimajo vpogleda v finančno stisko
Zakaj je ob zelo jasni diagnozi zavarovanke, ki je spregovorila o svoji trnovi poti, potrebna revizija odločitve prvostopenjske invalidske komisije, smo spraševali pri pristojnih na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). V odgovoru se sklicujejo na zakon in pravilnik, ki določata, da se v postopkih uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja v revizijo predložijo mnenja invalidske komisije I. stopnje o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije, pri obstoju potrebe po stalni pomoči in postrežbi ter pri osebnih okoliščinah po načelu naključne izbire. Pravila veljajo enako za vse zavarovance, ne glede na njihovo diagnozo. »Če zavarovanec iz kakršnih koli razlogov poda urgenco, se ta zabeleži, in če je mogoče in izvedljivo, se urgenca upošteva. Predlagamo, da zavarovanka pokliče ali prek elektronske pošte piše na zavod, da poizve, v kakšni fazi postopka je njena zadeva oziroma da poda urgenco,« za Vestnik odgovarjajo na zavodu.
Na vprašanje, zakaj se pri delu invalidskih komisij ne upošteva kriterij prednostne obravnave za tiste vlagatelje, katerih zdravstveno stanje ali finančna stiska bi to še posebej narekovala, odgovarjajo, da vodje služb za izvedenstvo oziroma predsedniki invalidskih komisij ob razporejanju zadev na senate upoštevajo medicinsko dokumentacijo, ki je priložena predlogu za oceno invalidnosti. »Zdravniki izvedenci torej nimajo vpogleda v finančno stisko zavarovancev, saj razpolagajo z medicinsko dokumentacijo, ki pa ne opisuje finančne stiske.« ZPIZ tudi ugotavlja, da zaradi različnih razlogov, ki so tako na strani zavoda kot zavarovancev, čas trajanja postopka ni vedno v zakonsko določenem okviru, postopki pa so v nekaterih primerih daljši predvsem v primerih, ko je zadeva odstopljena v revizijo na invalidsko komisijo II. stopnje.
Za pravico, ki se podeljuje po izvedenskem mnenju, mora pristojni organ zavoda izdati odločbo najpozneje v štirih mesecih od dneva uvedbe postopka, začetek postopka pa se šteje od takrat, ko zavod poleg popolne medicinske prejme še popolno delovno dokumentacijo zavarovanca. »Pojasnjujemo še, da je štirimesečni rok instrukcijske narave, kar pomeni, da daje navodilo, v kakšnem roku je treba izdati odločbo. V primeru zamude navedenega roka za organ in stranko ne nastanejo škodljive posledice.«
Zavod vsako leto zaznava porast števila vloženih zahtevkov, kar velja tudi za letos, to pa glede na kadrovsko zasedenost pomembno vpliva na čas trajanja postopkov. Konec julija 2024 je bilo v obravnavi 19.471 zahtevkov. Invalidske komisije zavoda so v obdobju od januarja do julija letos rešile 32.171 zahtevkov, ki zajemajo vse ocene oziroma mnenja (invalidnost, telesna okvara, potreba po stalni pomoči in postrežbi, prišteta doba in pritožbe ter druge ocene oziroma ocene za potrebe drugih upravnih organov, kot je npr. CSD glede oskrbovalca družinskega člana).