»Ker moj otrok ni dovolj spreten, ga ne vzamejo h gasilcem, ker je počasen, ga nočejo v nogometnem klubu, ker ne sledi natančno navodilom, se mu vrstniki posmehujejo.« To je le nekaj težav, s katerimi se srečujejo starši otrok s posebnimi potrebami.
»Velikokrat poslušamo o težavah pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v prostočasne dejavnosti in to je bil povod, da napišemo nekaj osnovnih navodil za izvajalce prostočasnih dejavnosti,« razlaga Sandra Kolarič z Osnovne šole IV Murska Sobota. Ker se je obseg nasvetov večal, jih je bilo kmalu dovolj za brošuro, ki so jo poimenovali Na pomoč. V njej so zbrani nasveti, ki lahko koristijo športnim trenerjem, učiteljem glasbil, zborovodjem, mentorjem gasilske mladine in vsem drugim, ki delajo z otroki in mladino s posebnimi potrebami. Sodelovalo je več avtoric s področja psihologije ter specialne in rehabilitacijske pedagogike, in sicer Mirjam Bregar, Jana Černela, Urška Ivančič, Daša Könye, Doris Pečič, Andreja Živko Rožman in Sandra Kolarič, ki je brošuro uredila.
Da se otroci ne bi počutili odrinjene
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Glede na izkušnje in teoretično poznavanje problematike so izbrale nekaj najpogostejših vedenj, ki se pojavljajo pri otrocih s posebnimi potrebami, ter pripisale nasvete, navodila oziroma priporočila, kako pomagati, da bi se otrok čim bolje in čim bolj samostojno vključil v neko dejavnost. Posebej so se posvetile težavam glede otrokovega gibanja, vedenja, čustev in odnosov z vrstniki, razumevanja navodil in komunikacije, zmožnosti branja in pisanja ter pozornosti in koncentracije.
Otroci s posebnimi potrebami velikokrat ne zmorejo opraviti vsega, kar je običajno za njihove vrstnike ali se od njih pričakuje. Prav zato jim je treba omogočiti, da se vključijo po svojih močeh. Tako se ne počutijo odrinjene ali zapostavljene. Da odrasli ne bi prehitro obupali, so k nasvetom v brošuri dodali še motivacijske misli, da bi bili potrpežljivi, vztrajni in se zavedali pomena vključevanja otrok, je še povedala Kolaričeva. Poudarjajo tudi, da sta dobro počutje in sprejetost vseh otrok v skupini velikokrat pomembnejša od uspeha in rezultatov.
Včasih potreben čas, včasih novi pristopi
Kolaričeva razloži, da je največja napaka pri delu z otroki s posebnimi potrebami to, da jih ne vključujejo zaradi strahu pred neznanjem, kako delati z njimi. »Ti otroci velikokrat niti ne potrebujejo zelo posebnih pristopov, morda le kakšne prilagoditve. Že s tem ko otroke vključimo in jim omogočimo preživljanje prostega časa z drugimi otroki, veliko naredimo za njihov socialni in čustveni razvoj. Druga napaka je, da prehitro obupajo in ne vztrajajo. Vsaka sprememba potrebuje svoj čas, in če nekaj ne gre, je treba iskati druge pristope.«
Pri delu in svetovanju je treba imeti v mislih, da je vsak edinstven, s svojimi težavami in primanjkljaji, pa tudi s svojimi močnimi področji. Jana Černela dodaja, da če imamo to v mislih, smo že naredili korak k sprejemanju drugačnosti. Dokler se tega ne zavedamo, bodo takšne in drugačne razlike med nami še večje. »Dnevno se srečujemo z različnimi ljudmi, zato bodimo prijazni, odprti, spoštljivi in strpni. To so preprosti pristopi, ki delajo čudeže, z njimi pa pokažemo ljudem okoli sebe, da nam je mar.«
Naj otrok odkrije področje, kjer lahko blesti
Krepitev močnih področij je pomembna za vse otroke, še zlasti pa za otroke s posebnimi potrebami, saj s tem kompenzirajo svoja šibka področja. Občutek sprejetosti v skupini, možnost pokazati svoje sposobnosti in biti uspešen je le nekaj dejavnikov, ki izjemno pozitivno vplivajo na njihov celostni razvoj, pravi Kolaričeva. Dejstvo je, da gre za otroke, ki so v šoli zaradi svojih primanjkljajev in težav velikokrat manj uspešni. V izbrani dejavnosti pa lahko pokažejo svoje sposobnosti in krepijo pozitivno samopodobo.
To, da otrok v nekem okolju, društvu ali razredu ni sprejet in se poudarja njegova drugačnost, ne vpliva dobro nanj. Daša Könye pravi: »Če otrok ni vključen, največkrat dobiva informacije o sebi le od učiteljev v šoli, svojo samopodobo pa oblikuje na podlagi ocen, ki niso edino merilo njegovih sposobnosti. Pomembno je, da otrok dobi informacije o svojih sposobnostih v različnih situacijah, v interakciji z različnimi ljudmi in v različnih aktivnostih ter si tako ustvari celostno sliko o sebi. Morda ravno v prostočasnih dejavnostih odkrije področje, kjer lahko blesti.«
Brezplačna brošura Na pomoč, ki se dobi v knjižnicah in je dostopna na spletni strani OŠ IV Murska Sobota, ima veliko pozitivnih odmevov z vseh koncev Slovenije. Avtorice upajo, da jo bo v roke vzelo čim več izvajalcev prostočasnih dejavnosti in da jim bo v pomoč pri delu z otroki s posebnimi potrebami. Predvsem pa, da bodo otroke kljub izzivom, ki jih to delo prinaša, sprejeli v svoje dejavnosti. Namenjena je tudi staršem, učiteljem, strokovnim delavcem in vsem, ki z njimi delajo in živijo, ter pri delu z otroki na splošno.
Če kdo potrebuje dodatne informacije in nasvete glede dela z otroki s posebnimi potrebami, pa lahko avtorice poišče v Strokovnem centru Pomurje, na OŠ IV Murska Sobota in v društvu Bravo Pomurje.
Nekaj nasvetov iz brošure Na pomoč
Pri športu in na področjih, kjer so v ospredju telesne aktivnosti, se vedno lahko najde pot, bodisi se prilagodijo pripomočki, na primer postavi večji koš, ali se prilagodi plesna koreografija, tudi tempo, ali pa s temi otroki delamo in jih učimo postopno po korakih. »Kakšnemu otroku je treba dati več časa, da usvoji potrebno znanje ali pravila, zato razlagi namenimo več pozornosti, ali otroku, če je treba, damo več časa za oblačenje in omogočimo, da prej zapusti telovadnico. Več energije bomo porabili tudi pri razlagi navodil ali pravil igre, še posebno če otrok daje vtis, da nas posluša.« Pomembno je otroka na koncu vprašati, ali ve, kaj mora narediti, in s tem preveriti, ali je razumel. Včasih je treba navodila ponoviti večkrat, da bo razumel in jim sledil.
Otroci s posebnimi potrebami znajo biti tudi bolj občutljivi, težje od vrstnikov prenašajo hrup, dotik, vonj, svetlobo ali druge dražljaje. Avtorice svetujejo, da jim, če si zatiskajo ušesa, omogočimo manj hrupno okolje, če govorijo glasno, nesmiselno ali nepovezano glede na temo pogovora, jih ne prekinjamo.
Pogosto lahko prihajajo v spore z drugimi otroki, nemalokrat hitro reagirajo in ne pomislijo na posledice. Ob neprimernem vedenju je treba takoj reagirati, da otrok ve, katero vedenje je bilo neprimerno. Izognimo pa se moraliziranju.