Nikolaj Koršič, ki ga večina ljudi pozna po vzdevku Mižek, je bil dolgoletni predsednik Keber kluba, ljubitelj avtomobilov, predvsem hroščev, in vsega, kar je imelo kolesa in je dišalo po bencinu. Njegovi prijatelji in tudi hčerka Niki, s katero smo klepetali, se ga spominjajo kot »ezermeštra«, kot Prekmurci rečejo vsestranskemu mojstru. Mižek je nenehno nekaj delal in bi mu mirne duše lahko rekli »migec«, saj sploh ni znal biti pri miru, pri tem ustvarjanju pa je bil tudi spretnih rok. Zdaj so te roke negibne. Že tri leta.
Mižek biva v Domu starejših v Rakičanu, kamor so ga premestili iz bolnišnice po prometni nesreči. V domu ga vsako nedeljo obišče hčerka Niki, ki z mamo živi v Apačah, dela pa v dveh frizerskih salonih. Čeprav sta se mama in oče ločila, se očeta iz svojega otroštva rada spominja. »Vsak drugi konec tedna sva se videla. Prišel je pome in odpeljala sva se na kosilo k babici in dedku, nato pa na Goričko, kjer je imel hišo. Tam sva vedno kaj delala, zunaj ali notri. Ata je kosil, jaz sem grabila ali strigla s škarjami za travo. Notri pa sva čistila ... nikoli nisva bila pri miru. Velikokrat sva šla v gozd po gobe, ampak v resnici jih nisva nabirala, saj gob sploh ne poznava. (smeh) Šla sva se pač malo sprehajat. Rada sva šla skupaj kam in velikokrat me je peljal tudi na srečanje hroščev. Ko je on organiziral, je bilo vedno odlično. Še bazen so imeli in smo se kopali,« je Niki smeje obujala spomine.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Problem pa je bil, pravi Niki, alkohol in zaradi tega sta se njena starša tudi razšla. Alkohol pa je bil tudi vzrok za prometno nesrečo, zaradi katere je Mižek danes priklenjen na posteljo. Niki pripoveduje, da je imela dolgo močan občutek krivde. »Zelo dolgo sem se čutila krivo za njegovo prometno nesrečo. Tisti konec tedna bi morala namreč iti k njemu, pa nisem šla, saj smo šli z družino na morje. Grozno sem se počutila, res grozno. To je bilo eno najhujših obdobij v mojem življenju. Nisem se mogla otresti misli, da se mu to ne bi zgodilo, če bi bila pri njem,« je svoja občutja razkrila Niki.
Rada se spominja tudi dni, ko je videla Mižeka voziti in hoditi. »Bilo je pred mojim maturantskim izletom. Šli smo na kosilo in ata se je tja pripeljal s svojim trikolesnikom. Takrat je prvič videl tudi mojega kužka Skya in bila sta si zelo všeč (nasmeh). Ata je takrat tudi tako veselo rekel, da bo naredil ograjo okrog hiše na Goričkem, da bova s Skyem lahko prihajala tja,« še pove Niki.
A to se ni zgodilo. Po prihodu z maturantskega izleta je torej Niki šla na morje. »Že zjutraj, ko smo se odpravili na pot, me je klical ata, a po telefonu ni govoril on, ampak eden od njegovih prijateljev. Vprašala sem, zakaj ata ne more govoriti, pa mi je povedal, da so že malo 'nadevani'. Prosila sem ga, naj gredo domov, da ne bo kaj narobe, vendar so mi zatrjevali, da bo vse v redu,« pove sogovornica.
Pa ni bilo. Zgodilo se je v okolici Cankove. Mižek se je peljal z zabave in med vožnjo s štirikolesnikom zaspal. Skrenil je s ceste. Niki pripoveduje: »Odpeljali so ga v bolnišnico in takoj po prometni nesreči je še hodil. Obiskala sem ga in sva se sprehajala. A problem je bil, da mu niso z magnetno resonanco preverili hrbtenice, kljub temu da je ves čas govoril, da čuti mravljince v nogah.« Mižek se je znašel na oddelku za intenzivno nego, po operaciji hrbtenice je dobil še pljučnico. »Po tednu dni sem ga lahko šla pogledat in to je bil najbolj grozen pogled nanj kadar koli. Skoraj sem izgubila zavest, ko sem ga videla takega, morali so mi dati stol, da se nisem zgrudila. Bil je priklopljen na vse mogoče aparate, imel je dihalno cevko, kanilo, tako da se nisva mogla niti pogovarjati,« pripoveduje Niki. Kak mesec dni je bil v bolnišnici, nato pa so ga premestili v Dom starejših Rakičan.
Tam ga Niki obiskuje vsak teden na svoj prosti dan: »Rada pridem s Skyem. Ata ga je vedno zelo vesel, Sky ga poljubčka, potem pa se skriva pod njegove odeje,« spet v smehu pove Niki. Mižek je imel vedno zelo rad živali. »Imel je dve kači in dva mačka. Enega od teh sva posvojila. Prav ta ga je še leto po tem, ko ga ni bilo več domov, hodil iskat. Potem pa so ga na srečo posvojili tamkajšnji sosedje,« pove sobesednica.
Mižeku želijo pomagati tudi njegovi prijatelji in v spremstvu njegove prijateljice sem ga obiskala tudi jaz. A ni bil videti posebej dobro in tudi ne preveč zgovoren. Povedal je le, da bi mu koristil računalnik. Ena od njegovih prijateljic pravi, da je bil Mižek od nekdaj navdušen reševalec križank, posebej rad je imel križanke v nemškem jeziku. Zdaj pa se ji zdi, doda, da mu pešajo kognitivne funkcije, zato je vedno bolj žalostna, ko odhaja od njega. »Ne spomni se več nekaterih besed, med govorom se ustavi in išče besedo, potem obupa in reče, da ni važno. Zdi se mi tudi, da je dezorientiran tako v prostoru kot v času. Nujno potrebuje računalnik, da bi lahko migal – vsaj z možgani. Tudi sam je rekel, da bi bral, pa nima česa, skoraj sem se zjokala tam. A če dobi računalnik, bo bolje in miselne funkcije se mu bodo hitro vrnile,« upa prijateljica.
Pa ni bilo. Zgodilo se je v okolici Cankove. Mižek se je peljal z zabave in med vožnjo s štirikolesnikom zaspal. Skrenil je s ceste. Niki pripoveduje: »Odpeljali so ga v bolnišnico in takoj po prometni nesreči je še hodil. Obiskala sem ga in sva se sprehajala. A problem je bil, da mu niso z magnetno resonanco preverili hrbtenice, kljub temu da je ves čas govoril, da čuti mravljince v nogah.«
Tudi Niki pravi, da bi bilo to za očeta res dobro, in doda: »Včasih se mi zdi, da pozabi, da ne more hoditi. Govori mi, kako je šel ven, vozil in podobno. Mislim, da bi mu računalnik vsaj malo, kolikor se to pač da tetraplegiku, olajšal življenje. In olepšal. Tudi midva bi lahko pogosteje komunicirala, ker zdaj se ne moreva slišati niti po telefonu. S pomočjo računalnika bi lahko poleg vsega drugega tudi telefoniral.«
Z računalnikom, pravijo prijatelji, bodo dali njegovemu življenju vsaj malo smisla: »Ne smemo obupati, Mižek ni star in z računalnikom lahko najde nov smisel. Zdaj se zdi, da je že vdan v usodo in se sploh ne bori. A to ne drži – Mižek je borec, mi mu moramo vsaj malo pomagati.«
S pomežikom Mižeku mu bomo odprli okno v svet
Pomežiknite Mižeku tudi vi! TRR, na katerem se zbirajo sredstva za Mižekov računalnik, so prijatelji odprli pri zaupanja vrednem društvu UP-ornik (če ga še ne poznate, obiščite njegovo spletno stran www.up-ornik.si).
Številka računa je: SI56 6100 0001 3621 087 sklic: SI00 2019
Namen: Pomežik Mižeku
