Diplomirana inženirka gradbeništva Maja Golubovič (35) iz Murske Sobote se je znašla med desetimi inženirkami iz celotne Slovenije, ki se potegujejo za naslov inženirka leta. Golubovičeva se je po osnovni šoli, ki jo je obiskovala v domačem kraju, vpisala na soboško gimnazijo. »Pri petnajstih letih še nisem natančno vedela, kaj bi rada postala,« pojasni. Pozneje jo je poleg živali, zaradi katerih je razmišljala tudi o študiju veterine, zanimala predvsem tehnika na različnih področjih. Naposled je pristala na študiju gradbeništva v Ljubljani. Ljubezen do živali pa je ostala, danes jo izkazuje predvsem do svojih treh mačk in psa. Najbolj jo veseli delo na terenu, kjer preživi približno polovico delovnega časa. »Čeprav sem statik po izobrazbi, gre torej za konstrukcijsko smer gradbeništva, nikoli nisem delala na tem področju. Že od takrat, ko sem začela delati pri Pomgradu, delam na gradbiščih, najprej sem bila pomočnica vodje gradbišča, danes pa sem vodja gradbišča.« Želi si, da bi bila na terenu še več. »Iskanje rešitev in nove ideje, ki jih ob tem dobim, so najboljši del mojega poklica.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Tudi letos so v Kraščih pripravili prav poseben kres
V Kraščih vsako leto pripravijo posebno kresovanje – kres prižgejo namreč na Ledavskem jezeru. Tako je bilo tudi letos. Po nagovoru cankovskega župana Danila Kacijana in krajšem kulturnem programu so vaščani postavili tudi mlaj.
Golubovičeva je trenutno vodja gradbišča na Švedskem, kjer Pomgrad gradi stanovanjski kompleks s 94 stanovanji. Že prej je sodelovala pri gradnji večjih objektov, kot so stanovanjska soseska na Brdu, poslovno-stanovanjski kompleks v Kopru in novi stavbi Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ter Fakultete za računalništvo in informatiko v Ljubljani. »Gre za poklic, v katerem ni nikoli dolgčas, ne glede na to, kako načrtuješ svoj dan, se lahko ta zaradi nepredvidenih dogodkov ob dveh popoldne postavi na glavo.«
Gre za stereotip, ampak še vedno prevladuje prepričanje, da je vodja gradbišča moški poklic.
»Drži, da je na tem položaju večina moških, sicer ne vem, zakaj, saj ne gre za fizično delo. Kar pa ne pomeni, da se temu izogibamo. Če vidim, da trije delavci nesejo neko stvar, jim priskočim na pomoč, če je treba.«
Pa je težko uveljaviti avtoriteto med večinoma moškimi delavci?
»Ne, čeprav to vsi mislijo, češ kako se lahko uveljaviš med moškimi. Na začetku mi je bilo celo lažje, ker sem ženska, saj od mene niso pričakovali predhodnega znanja, ko sem kot študentka prišla prvič v življenju na gradbišče. Od moških pa so to pričakovali v smislu – menda veš, kako se zmeša beton. Sama vedno vprašam, če česa ne vem. Ko recimo vidim, da delavec dela nekaj, česar ne poznam, se naučim. Na podlagi tvoje strokovnosti te spoštujejo. Ne smeš pa se pretvarjati, da veš več od kogar koli na gradbišču, če ni tako.«
Je veliko stvari, ki ste jih kot gradbena inženirka spoznali komaj v praksi?
»Večina. Fakulteta je samo podlaga, da lahko razumeš, kako stvari delujejo. Tam se naučiš samo osnovnih stvari, vse drugo pride s prakso.«
Kaj vas je najbolj presenetilo, ko ste prišli prvič na gradbišče?
»Da ni vse tako natančno, kot smo se učili na fakulteti, ko smo recimo nekaj računali na natančno 12,3 centimetra. Na gradbišču pa se zadeve označijo s kredo, ki je debela centimeter, torej je teh 12,3 centimetra v praksi vedno tam nekje od 12 do 13 centimetrov. Seveda je na koncu stavba zgrajena v načrtovanih obsegih do centimetra natančno.«
Vas je kot statičarko po izobrazbi presenetila novica o zrušitvi mostu v Genovi? Menite, da bi se lahko kaj podobnega zgodilo tudi v Sloveniji?
»Novica me je presenetila. Zadevo sicer težko komentiram, ker se z mostovi nikoli nisem ukvarjala. Menim pa, da bi se kaj takega zelo težko zgodilo v Sloveniji, saj pri nas zmeraj prevlada strokovnost, tam pa očitno ni. Ne vem, kaj natančno je šlo narobe, a če bi projekt izvajali samo na podlagi mnenja strokovnjakov, se kaj takega ne more zgoditi.«
Torej je v Sloveniji gradbena stroka na visoki ravni?
»Je. Še pomembneje pa je to, da se stroka tudi zmeraj upošteva. Tudi na gradbiščih, kjer imajo svoj vpliv še finance in številni drugi dejavniki.«
Trenutno sodelujete pri projektu na Švedskem, kjer Pomgrad gradi stanovanjsko sosesko. Katera je največja razlika, ki jo tam opazite, v primerjavi z delom doma?
»Tam se nihče ne razburja. Pri nas je delovno okolje zelo dinamično, tudi na sestankih. V tem pogledu smo v primerjavi z njimi vseeno 'balkanci' (smeh), torej si radi povemo, če nas kaj moti. Tam pa so vsi tako umirjeni, da te že to dela malo nervoznega (smeh). Saj so zelo prijazni, se je pa zaradi tega marsikdaj zelo težko dogovoriti o čem. Včasih se recimo nujno moramo o čem dogovoriti in od švedskih partnerjev dobimo odgovor, da nam bodo v enem tednu sporočili termin za nov sestanek. To je zanje nujno. Tako je sestanek, ki bi bil pri nas čez tri ure, tam organiziran šele čez tri tedne. Na gradbišču pa se večkrat zgodi, da je treba takoj sprejeti odločitev, tako si v tem smislu tam bolj prepuščen sam sebi in lastni iznajdljivosti.«
Kako pa Švedi gledajo na to, da slovensko podjetje tam gradi? Vas tudi oni vidijo kot balkance?
»Različno. Tega sicer ne pokažejo, saj so, kot rečeno, zelo spoštljivi in prijazni. Včasih pa vidim, da se različni dobavitelji obotavljajo in nas sprašujejo smešne stvari. Recimo, kako naj vedo, da jim bomo res plačali, nakar jim razložimo, da moramo tam delovati v skladu z vsemi pravili, tako kot oni. Še bolj jih zmede vprašanje, kako bodo zadevo izpeljali, saj imajo do potankosti urejene postopke naročil in dobave, ko se stvar malo premakne iz ustaljenih tirnic, ne vedo več, kako bi zadevo rešili.«
Ste si uspeli ogledati katero drugo gradbišče na Švedskem, kako so videti?
»Seveda smo si ogledali nekatera gradbišča. Naši švedski svetovalci so porabili veliko časa, da so našli karseda vzorno urejena gradbišča, da so nam jih pokazali. Sami na gradbišču veliko pozornost posvečajo varnosti pri delu. Saj ne, da je mi ne bi, ampak tam pa je to obsesija. Če se recimo gradi objekt, ki je višji od dveh nadstropij, mora že biti postavljeno gradbiščno dvigalo, saj se po njihovem mnenju delavec ne more vzpenjati tako visoko. Mi pa razmišljamo tako, da če človek ne more priti peš do tretjega nadstropja, ni sposoben za delo na gradbišču, saj se mora v praksi povzpeti stokrat na dan. Gradbišče smo si ogledali pozimi in v začasnih gradbiščnih prostorih, kjer so navadno garderobe in sanitarije, je bilo več delavcev kot na gradbišču, saj morajo po njihovem mnenju počivati zaradi mraza in težkega dela. Spomnim se primera, ko je prišel predstavnik švedskega podjetja priključit gradbiščne zabojnike na vodovod. Najprej je prišel in nam povedal, da danes tega ne more storiti, ker je že delal določeno število ur, in da bo prišel jutri. Ko smo ga opozorili, da bo jutri dež in zato voda v jarku, v katerem bi moral izvesti priklop, je odvrnil, da bo on to že storil. Naslednji dan je seveda odpovedal delo zaradi vode v jarku (smeh). Čez dva dni je spet prišel in povedal, da tega ne more narediti, ker gre za delo v jarku, on pa je vajen delati na določeni višini. Na koncu včasih res ne veš, kako ohraniti mirne živce. Mi smo pripravljeni narediti, kar je treba, da zadevo rešimo, oni pa ne bodo kar tako delali česar koli. Po vsem, kar sem videla, menim, da mi delamo zelo kakovostno tudi glede na njihove standarde.«
Pridejo naročniki večkrat na gradbišče pogledat, kako napreduje gradnja?
»Ne tolikokrat kot naročniki v Sloveniji, ampak pridejo pogosto. Gradnja pa napreduje v skladu s časovnim načrtom, dela bodo končana konec maja.«
Gradite na Švedskem s svojimi ljudmi in stroji?
»Nekaj strojev imamo najetih, delamo tudi z njihovimi materiali, delavci in obrtniki pa so ljudje iz slovenskih podjetij, ki med gradnjo tudi bivajo na Švedskem.«
Švedi so se pred tem navdušili nad Pomgradovim projektom Vrbišče v Murski Soboti, ki so ga našli na svetovnem spletu.
»Bili so res navdušeni, tako naši naročniki kot švedsko podjetje, s katerim sodelujemo in nam pomaga pri tenderjih oziroma javnih razpisih, da bi jih naredilo dostopne tudi za ponudnike iz tujine. Sicer je namreč poslovanje na Švedskem izredno težavno zaradi kopice zapletenih pravil. Še zdaj nam vsak dan servirajo različne pravilnike in nas sprašujejo, ali smo jih upoštevali, na koncu po temeljiti raziskavi ugotovimo, da gre za zadeve, kot je recimo priporočilo keramičarske organizacije. Zdaj, ko smo tam, vse to rešujemo sproti in vidimo, da se da, sicer pa se ravno zaradi te birokratske kompleksnosti vsi izogibajo švedskega trga.«
Projekt Vrbišče je v Pomurju in Sloveniji pomenil korak naprej v kakovosti stanovanjske gradnje. Kakšna pa je tam pričakovana kakovost tovrstnih objektov?
»Tam gradimo javna stanovanja, zato težko povem, kakšna stanovanja tam ponujajo na trgu. Zanje je najpomembnejša kakovostna izvedba. Imajo pa drugačen pogled na gradnjo stanovanj, predvsem glede estetike in različnih detajlov. Medtem ko mi stremimo k temu, da je vse čim lepše izvedeno in brez pragov, želijo oni imeti čim več pragov, da bo vse čim bolj tesnilo. Tudi vse inštalacije imajo vidne v stanovanjih, česar pri nas ni že od osemdesetih let. Na to gledajo predvsem s praktičnega vidika, da morajo biti inštalacije dostopne za popravilo v primeru okvare, tako je bilo tudi v čisto novem hotelu, v katerem smo spali. V bistvu zelo praktično razmišljanje, medtem ko moramo pri nas podreti pol stene, če želimo zamenjati cev. V stanovanju na Švedskem, kjer živimo, je kopalna kad sredi kopalnice in iz nje so speljani vsi odtoki. Ko čistim to kopalnico, je tako, kot če bi čistila mesnico.«
Kakšno pa je življenje na Švedskem, ko se konča delo na gradbišču?
»To, da je služba tvoja edina obveznost, je najboljši in hkrati najslabši del vsega, saj si sam. Sploh na Švedskem, saj so Švedi zelo zaprt narod, tudi sami so zelo osamljeni in se ne družijo veliko med sabo, kaj šele s tujci. Vsi, ki so me tam povabili k sebi domov, so priseljenci. Prosti čas tako izkoristim za tek in branje knjig.«
Tek pa je tudi sicer vaša strast.
»Tečem že od srednje šole, ko sem prvič pretekla petkilometrsko progo na radenskem maratonu. Letos pa sem ravno v Stockholmu pretekla svoj prvi 42-kilometrski maraton. Prej sem pretekla že več malih, 21-kilometrskih maratonov. Večino dneva moram razmišljati, ob koncu dneva imam v glavi že pire krompir namesto možganov, zato potrebujem neko fizično aktivnost, da se sprostim. Najbolj mi ustreza ravno tek, še posebej v hladnem vremenu, vsaj za pol ure vsak drugi dan. Tako se prezračim in tudi bolje spim.«
Kje najraje tečete?
»Na Švedskem imam že kup prog, za vsake vremenske razmere eno. Sicer pa je moja najljubša proga soboška, po tej tečem, ko pridem domov. Od Murske Sobote do Rakičana in naprej do letališča, pa nazaj domov mimo Soboškega jezera, to je moj desetkilometrski krog. Potem grem k staršem na kosilo, to je zame idealen dan.«
Kakšna pa je hrana na Švedskem?
»To je najslabši del življenja tam, sploh v manjšem kraju, za katerega so značilne restavracije, v katerih navadno ponujajo pico, kebab, testenine in solate. Po nekem času obiskovanja teh restavracij ima že vse, kar ponujajo, enak okus. V prehrani ne uporabljajo toliko sveže zelenjave kot pri nas, švedsko solato imam lahko mesec dni v hladilniku in je še vedno ista, to ni normalno in to me moti. Eden od sodelavcev iz Prekmurja, s katerimi skupaj živimo, se je vrgel na kuhanje in moram reči, da mu gre odlično. Tako imamo vsaj enkrat na dan okusen, doma kuhan obrok.«
Nominirani ste za inženirko leta. Se vam zdi, da so ženske na tem področju nekako zapostavljene?
»Še vedno se jih premalo odloča za ta poklic, verjetno menijo, kot ste že omenili, da gre za bolj moški poklic, verjetno so tu še drugi vzroki, o katerih težko govorim. Zato so med drugim tovrstni izbori pomembni, prav tako gre za izobrazbene profile, ki so na trgu zelo iskani. Ko smo enkrat tam, nismo zapostavljene, vsaj jaz se tako ne počutim. Pomgrad ima sicer kar veliko inženirk.«
Kljub temu da ste vedno na poti, pravite, še vedno radi preberete Vestnik.
»Rada ga berem, saj me zanima, kaj se dogaja v domačem Pomurju, s katerimi težavami se ljudje ubadajo. Na Švedskem ga spremljam prek svetovnega spleta.«
