Prejšnji teden so potekali 26. Dnevi poezije in vina. Gre za enega največjih in najbolj prepoznavnih pesniških festivalov v tem delu Evrope, ki združuje pesniško besedo in promocijo slovenskih vin. Festival, ki je potekal na 16 lokacijah po Sloveniji (zaključil se je v soboto), glavnina dogajanja pa na Ptuju, vsako leto gosti pesnike iz vsega sveta ter izbrane domače vinarje. Letos so ga odprli v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih z razstavo Viktorije Potočnik. Gre za njeno prvo samostojno razstavo kipov in grafik, ki nosi naslov Tukaj smo.
»Vika je v likovno ustvarjalnost vpeta od vsega svojega začetka, ko se je zavedela, da ima v sebi neki dar, neko poslanstvo, ki ga lahko izrazi v likovni umetnosti. Z veliko zavzetostjo in pridnostjo se je lotila najprej osnove, to je izobraževanja in iskanja pomoči tistih, ki so jo lahko uvedli v zakonitosti likovnega ustvarjanja,« je ob razstavi povedal umetnostni zgodovinar Franc Obal, ki je Potočnikovi pomagal tudi pri postavitvi razstave. Z razstavljenimi deli je pokazala, da je risba kot osnovni medij v likovni umetnosti tudi zanjo pomemben likovni element. To risbo je nato prenesla naprej v grafiko – gre za tehniko, ki pri ustvarjanju Potočnikove igra nosilno vlogo izraza. Motivika grafik je predvsem človeška figura, in sicer množica človeških likov, ki jih je umetnica počasi dopolnjevala z drugimi izraznimi sredstvi. Prelomni trenutek v njenem razvoju je bil po besedah Obala začetek izražanja v skulpturah malih dimenzij, in sicer v glini, torej materialu, ki je blizu njenemu rojstnemu kraju oziroma geografskemu prostoru. Njene figure so posvečene predvsem ženskemu liku in predstavljajo poosebljenje tudi z njeno notranjo umetniško in človeško držo. Na razstavi lahko vidimo, kako je umestila te skulpture s številnimi v detajle izdelanimi značajskimi lastnostmi, kot so obup, žalost, sreča, ljubezen, materinstvo. Vidimo žensko, ki je samostojna, ki je uporna, ki se drži pokonci, ki ne popušča.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Senčna stran praznika dela) Država ne spoštuje svojih delavcev, stavka belih ovratnikov v posmeh socialni državi
V senci številnih dogodkov ob 1. maju, ki kažejo na priljubljenost praznika dela med ljudmi, se je odvijala več kot stoti dan stavka zdravnikov in zobozdravnikov ter več kot sedemdeset dni stavka operaterjev na številki za klic v sili 112. Od januarja stavkajo še zaposleni na upravnih enotah, ti s 15. majem napovedujejo zaostritev stavke s prekinitvijo dela s srede na vse delovne dni in na opravljanje samo nujnih nalog.
Značilnosti skulpture je nato prenesla tudi v svoje grafike. Nastala je posebna zvrst grafičnega lista, ki ga je sestavljala z raznimi listi, dodanimi drug na drugega, in na ta način plastila slikovno polje ter dosegla značilnosti optične umetnosti, ki se zrcalijo v dvodimenzionalni likovni površini. Ob pozornem gledanju njenih grafik opazimo ozadja teh številnih figuralnih kompozicij. »Ta nemir v meni se je začel že zdavnaj, večinoma sem ga izražala s prizadevanjem za pravice manjšin, diskriminiranih, žensk, in ko mi je bilo na neki način odvzeto, da o tem ne morem več javno spregovoriti, je v meni nastala izjemna stiska, kako naj vseeno sporočam to svojo energijo, ki jo nosim v sebi. Takrat sem se spomnila na tisto, kar mi je bilo položeno v zibelko, umetnost in ustvarjalnost sta bili namreč pri nas doma in vrata naše hiše so bila odprta za vse oblike (umetniškega) izražanja. To me je spodbudilo, da sem začela počasi, zelo previdno, z velikim strahom in velikim spoštovanjem ustvarjati,« je povedala avtorica razstave, ki se je rodila v Bučkovcih v Prlekiji, večina pa jo pozna predvsem kot nekdanjo poslanko v državnem zboru in županjo Mestne občine Ljubljana, petnajst let je bila tudi direktorica Pionirskega doma v Ljubljani. Svojo razstavo, ki po Sloveniji potuje že od aprila, posveča različnim skupinam ljudi. V Mariboru jo je posvetila ukrajinskim ženskam, v Križevcih ameriškim ženskam, ki so ravno v tistih dneh izgubljale pravico, da same odločajo o rojstvu svojih otrok. »Tokrat pa razstavo posvečam miru, prijateljstvu in iskanju boljših rešitev zaposlitev za mlade, kjer ne bo samo izkoriščanja, ampak bodo lahko ustvarjalni,« je dejala in se ob tem naslonila na problematiko prekarnega dela, ki »podcenjuje in omalovažuje ne samo umetnike in umetnice, ampak predvsem mlade«.
Vidna katalonska in domača imena
Drugi del večera se je nadaljeval s pesniškim branjem udeležencev katalonsko-slovenske prevajalske delavnice ob glasbeni spremljavi cimbalista Andija Sobočana. Ob tem je Marjan Šiftar, predsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije, ki je povezoval dogodek, spomnil na dragoceno vez med Slovenijo in Katalonijo. Decembra 1990 je namreč predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije Milan Kučan s svojim spremstvom obiskal Katalonijo in se pogovarjal s takratnim katalonskim predsednikom Jordijem Pujolom. Ta je takrat dejal: »Sam in mi iz Katalonije bomo storili, kar lahko storimo, da vas podpremo v vaših prizadevanjih, da bi postala Slovenija samostojna država. Ker vi boste sanjali tudi naše sanje, sanje nas Katalonk in Kataloncev.« Kot je dodal Šiftar, se na moralno težo tega in takih dejanj včasih pozablja in pozabilo se je tudi nedavno, ko so le redki Slovenci podprli upor Kataloncev zoper nasilje nad njimi.
V nadaljevanju je Aleš Šteger, programski vodja festivala, predstavil sodelujoče pesnice in pesnike. Prvi sta svoja dela in prevode brali slovenska pesnica Ana Svetel, ki je nedavno izdala pesniško zbirko Marmor. Po izobrazbi je antropologinja in končuje doktorat, ukvarja pa se z islandsko kulturo. Z njo je sodelovala Anna Gual, ki je leta 2008 izdala pesniški prvenec Implozije in od tedaj zelo vidno opozarja nase z novimi knjigami. Sledila sta Ivan Dobnik in Jordi Julia. Dobnik je eden gonilnih motorjev pesniških svetov v Sloveniji, kakor se je slikovito izrazil Šteger, in je znan po ustanovitvi revije za poezijo Poetikon, kasneje pa še založbe, znotraj katere daje prostor tudi prvencem mladih slovenskih ustvarjalcev. Julia pa je priznani katalonski pesnik in kritik ter sestavljavec antologij, sicer pa je profesor za katalonsko književnost in poučuje na univerzi. V prevajalski delavnici sta sodelovala tudi Anna Aguilar-Amat, prejemnica treh najpomembnejših katalonskih nagrad za poezijo, in Milan Jesih, ki ga poznamo v različnih vlogah – kot pesnika, dramatika, prevajalca in še kaj. Pred kratkim je izšla njegova pesniška zbirka Namreč, ki je tudi med letošnjimi finalisti za Veronikino nagrado.
Vsako leto ob festivalu izdajo tudi vrsto publikacij in knjig. Šteger je ob tem posebej omenil deli letošnjih osrednjih gostov festivala, to sta poljski pesnik Tomasz Róžycki in ameriška pesnica Carolyn Forché. Prvi je izdal knjigo sodobne metafizične poezije Teorija praznine, druga pa pesniško zbirko Kamnolom duš. Forchéjeva je v svetu zakoreninila termin poezija pričevanja v kriznih časih. V času balkanskih vojn je bila veliko na Balkanu in njena poezija pričuje tudi o teh dogodkih. Šteger je opozoril še na zbirko slovenske uporniške poezije z naslovom H2SO4 s sloganom Celite rane s H2SO4. V knjigi najdemo pesmi slovenskega upora vse od ljudskih pesmi do kmečkih uporov in tudi uporniške pesmi zadnjih protestov.
Več fotoutrinkov lahko najdete tukaj: (FOTO) V Petanjcih odprli Dneve poezije in vina