V gledališki in koncertni dvorani Lendava je bila pred kratkim predpremiera dokumentarnega filma Nonina štorja. Govori o naselju Benica, domačini pa v svojih pripovedih predstavljajo zgodbo prednikov o tem, kako in kdaj so se na tem ozemlju znašli Primorci.
V desetih snemalnih dnevih
Film je nastal v produkciji Rhaego production, režiser in scenarist je Tadej Čater. Gledalcu se skozi pogovore, pripovedi, medgeneracijsko sodelovanje in izmenjevanje mnenj, izkušenj ter prigod razkriva zgodba o vasi ter njenih prebivalcih. »Benica, ki leži med Ledavo in Muro, v ozkem pasu tik ob Murski šumi, je druga najbolj vzhodna vas v Sloveniji in edina vas v tako imenovanem lendavskem bazenu, ki nima avtohtone madžarske manjšine. Kajti prebivalci Benice so njeni avtohtoni prebivalci. Benico, ki edina v okolici Lendave nima dvojezične krajevne table, so ustanovili leta 1922. In to Primorci. Letos poteka 101. leto od kolonizacije Prekmurja in naselitve prvih Slovencev v današnji Občini Lendava,« se glasi opis.
V ospredju zgodbe je Nataša Tomšić, predsednica Društva Primorci in Istrani v Prekmurju, z družino. Povedala nam je, da jim je idejo o snemanju filma predstavil Čater. »Pred leti je hodil po lendavskih koncih in slišal za našo zgodbo, srečal se je s knjigo Stanka Bense Od Soče do Mure in ta ga je navdihnila. Takrat je začel razmišljati o snemanju filma,« je dejala. Po pridobitvi finančnih sredstev na razpisu so se ustvarjalci odločili idejo uresničiti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Murski Soboti so tetovirali za dober namen
Člani društva Dahavski pingvini, ki so poznani predvsem po božičnem kopanju v Ledavi in novoletnem skoku v Soboško jezero, so v predprazničnem času združili moči z GrindArt tatoo studiem iz Murske Sobote. Razmišljali so, kako bi lahko pomagali lokalni skupnosti in se domislili dobrodelnega tetoviranja. Danes so izvedli tako imenovano walk-in tetoviranje, pri katerem gre za princip ustvarjanja polurnih majhnih tatujev. Izkupiček od dobrodelnega tetoviranja bodo namenili družinam, ki so najbolj potrebne pomoči. Akcija je stekla povsem spontano in se razvila v decembrsko druženje prijateljev. Fotografije Aleš Cipot
Snemanje je po besedah producentke Blanke Kante potekalo junija in julija lani. Ekipa je štela šest članov, film pa je bil posnet v desetih snemalnih dneh. Snemali so v Benici, Pince-Marofu, ob reki Muri, na različnih lokacijah v Lendavi in drugod. »Skupaj z ustvarjalci smo izbrali lokacije, kjer se največ zadržujemo,« je dejala Tomšićeva. V našem pogovoru je spomnila, da njihovo društvo deluje že 14. leto in da od vsega začetka stremijo k temu, da širšo javnost seznanijo s tem, da na tem območju živijo Primorci. »Malokdo je poznal zgodbo naših prednikov, že v bližnji okolici, kaj šele širše. Naša naloga je tako bila, da si prizadevamo, da se bo slišalo za nas. Film je zelo dobrodošel, ker v njem predstavljamo, kako je bilo. In to ne tako, kot so sprva mislili. Da so predniki prišli sem, da bi nekomu ukradli ta košček zemlje.«
Zraslo je sožitje
Po opisu zgodovinskega dogajanja v filmu je prebivalce Goriškega in Krasa najprej zadela prva svetovna vojna in z njo soška fronta, kasneje pa je v njihova življenja močno zarezala še rapalska meja med Italijo in Jugoslavijo. »Najprej so bežali pred strahotami vojne, nato še pred fašizmom. Prek Ljubljane, kjer jih je večina živela kot vagonarji ob železniški postaji v Zalogu, so odšli naprej v Strnišče pri Ptuju, od koder jih je pot vodila v Prekmurje.« Tudi Nataša Tomšić se je navezala na zgodovinska dejstva in opisala, da je na tem območju takrat prebivalo pretežno madžarsko prebivalstvo, v delu, kjer so si Primorci postavljali bivališča, sploh ni bilo ničesar. »To je bilo posestvo grofa Esterhazyja in tam so bili le pašniki. Naši predniki so bili prvi slovenski prebivalci na tem ozemlju. Tam živeči so se bali, da jim bodo trgali kruh od ust, niso se strinjali z njihovo prisotnostjo.« Dodajmo, da se je možnost dolgoročnega odkupa zemljišča na nekdanjih madžarskih veleposestniških njivah med Ledavo in Muro pokazala po trianonski pogodbi. »Dvaintrideset primorskih družin oziroma 164 ljudi si je tam postavilo barake in začelo novo življenje. Skupaj so zgradili 32 barak, razdelili so si jih z žrebom. Tista 32, ki ni bila izžrebana, je bila namenjena za šolo. Prvo slovensko šolo v tistem delu Prekmurja,« še pravi opis vsebine.
Tomšićeva pravi, da so Primorci, kljub temu da jim ni bilo lahko, obstali. Nonina štorja tako prikazuje pozitivne in negativne vidike prihoda Primorcev v Benico. »Pozneje je med vsemi zraslo sožitje. Mislim, da so najbolj k temu, da so naši predniki tu ostali, pripomogli Judje. Sicer pa so bili pridni in delavni,« pravi. Ostali so tudi kljub večkrat poplavljajoči Muri. »In tudi potomci smo se obdržali tu, še vedno tako trdni in trmasti kot naši predniki,« še smeje pristavi.
Nonina štorja prinaša tudi vpogled v to, kako so Primorci med pretežno madžarsko govoreče prebivalstvo prinesli svojo kulinariko, šparglje, radič, češnje ... Pomemben vidik prihoda Primorcev pa je ta, da so prinesli slovenski jezik, ki se je ohranil vse do danes. »Lendavčani namreč ne 'gučijo' kot preostali Prekmurci, ampak govorijo slovenščino z ogromno primesmi primorskega narečja,« so še poudarili ustvarjalci filma.
Na festivalsko pot
Tomšićeva v Nonini štorji nastopa z mamo, hčerjo in vnuki. Režiser je želel, da ima osrednja družina filma štiri različne generacije in skozi njihove pripovedi gledalci spoznajo številne prebivalce Benice. »Njihove zgodbe so podobne, saj je njihova življenjska pot skupna. V Benici so živeli kot v nekakšni komuni, kjer so si delili zemljo, orodje, živino, les za kurjavo. In vsi današnji prebivalci Benice so potomci primorskih naseljencev, večinoma z Goriškega, izpred sto let.« Za večino nastopajočih je bila to prva snemalna izkušnja. Nekateri so se kamer navadili hitreje, drugi počasneje, so se pa trudili pustiti čim bolj vsakdanji vtis. »Eno jutro je snemanje potekalo pri nas doma, ob zajtrku. Režiser je želel, da smo čim bolj običajni, kot sicer. Pogovarjali smo se in potem smo kar hitro odmislili kamere. Ni bilo težav in izkušnja je bila precej zanimiva,« je opisala glavna akterka. Snemanje je potekalo tudi na kakšnih tradicionalnih prireditvah, denimo na mineštriadi, balinarskem tekmovanju ... »Največji izziv je bilo v tako kratkem času organizirati vse ljudi, da so sodelovali. V enem od prizorov, kjer prikažemo celotno vas Benica, sodeluje prek 70 Beničanov s svojimi družinami,« doda producentka.
Filmska zgodba se je sklenila v Bodrežu pri Kanalu. Kot pravi Blanka Kante, imajo Primorci, ki so se naselili v Benici, svoje še živeče sorodnike po raznih krajih na Primorskem. Za potrebe filma so navezali stike in se po 60 letih ponovno srečali sorodniki none Helene, matere Tomšićeve, iz omenjenega kraja. »Moja prababica je izhajala iz tiste hiše. Srečanje je bilo lepo in čustveno,« opiše Tomšićeva. Ta prizor je eden od njenih najljubših. Poleg tega še prizor, ko z družino sedijo ob Ledavi. »Starejšemu vnuku sem rekla, da je zdaj kot na plaži, pa mi je odgovoril, da je še lepše. Da že otrok vidi v tem nekaj lepega, se me je dotaknilo. Tako kot to, da smo vsi stopili skupaj in izvedli tako lep produkt,« je še rekla in dodala, da je film pomemben za ohranitev njihove zgodbe. »Tako knjige kot filma ne more nič izbrisati. Pričevalci se počasi staramo in bojim se, da ne bomo več imeli dolgo ljudi, ki bi govorili in pripovedovali o zgodbi naših prednikov.«
Film Nonina štorja sedaj začenja festivalsko pot. »Začeli smo s predpremiero v Lendavi, nadaljujemo po vsej verjetnosti na Festivalu slovenskega filma v oktobru. Nato gre film na tuje festivale in še v druge kinodvorane,« sklene producentka, vesela ganljivih odzivov po predpremieri.
