Domačin Leon in Jana, ki se je zaradi ljubezni v Prekmurje preselila iz Dolenjske, sta starša šestih otrok. Najstarejši Tobija šteje 12 let, leto mlajši je Patrik, sledijo osemletni Dominik, šestletni Amadej, štiriletna Lučka in dobro leto star Nejc Rafael. »Že v srednji šoli sem govorila, da bi rada imela pet otrok. Imam dva starejša brata in v otroštvu sem si vedno želela še sestro,« pripoveduje Jana. »Ko sva se poročila, sva oba, ne vem, ali je bilo to v šali ali ne, izrazila željo, da bi imela vsaj pet otrok. Potem pa so prihajali drug za drugim,« doda Leon.
Tudi otroci so poudarjali pozitivne plati tega, da so velika družina, na primer da se imajo vedno s kom družiti in igrati. Starša pravita, da so kot družina zelo povezani, še bolj pa so vezi utrdili zadnji dve leti, ki sta bili zaznamovani z epidemijo. »Koronavirus smo izkoristili sebi v prid, ta čas nam je več dal kot vzel. Res je, da so se nekatere stvari izgubile, vendar če vse pretehtaš, se je tehtnica nagnila v dobro družine. Kdor je želel ta čas izkoristiti za izboljšanje odnosov, je to naredil, kdor ne, pa je zamudil,« meni sogovornik. »Saj je bilo tudi naporno in sem morala iti kdaj na sprehod, da sem si malo oddahnila, ker nas je vseeno veliko, ni tišine in miru, ampak dejstvo je, da smo se bolj povezali. Ker sicer samo hitimo od obveznosti do obveznosti,« realno pristavi mama šestih otrok.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
2. SNL: "Žuti" za konec napolnili mrežo odpisanega Fužinarja
V zadnjem krogu 2. druge lige so Beltinčani na tekmi, ki ni odločala več o ničemer, v svojem športnem parku odpravili že odpisani ravenski Fužinar s 6 : 2 (3 : 1).
Vsakdani so pestri, poleg šolskih obveznosti jih zapolnjujeta še glasba in šport. »Imamo tako navado, da se zbujamo z glasbo. Ko pripravljam zajtrk, vedno zavrtim glasbo, da se otroci zbudijo,« opisuje Kuzmova. Štirje sinovi se nato odpravijo v šolo, hči Lučka obiskuje vrtec, najmlajši član družine pa ostane v maminem varstvu. Popoldne je čas za treninge nogometa in pouk v glasbeni šoli. »Ob ponedeljkih in sredah otroci pridejo domov šele po 19. uri. Opravijo glasbeni pouk, treninge, v preostalih dneh je na vrsti še domača naloga. Čas radi preživijo zunaj, ob koncih tedna pa se zelo radi kam odpravimo, na obisk ali naokrog s kolesom,« pravi sogovornica.
Glasbeno šolo Beltinci obiskujejo štirje sinovi, Amadej igra kitaro, Tobija se uči pozavno, Dominik bobna, Patrik pa igra trobento. Željo po igranju izrazi tudi Lučka in pove, da si želi igrati kitaro kot brat Amadej. Za njimi je že nekaj družinskih nastopov, posebej so omenili budnico, ki so jo letos ob prvem maju zaigrali po vaških ulicah. Ljubezen do glasbe so podedovali po očetu. »Spoznavali so jo takrat, ko sem doma vadil. Z glasbo se ukvarjam 27 let, pri 14 sem prvič stal na odru. Tudi zdaj še nastopam, saj sem član skupine Plus band in igramo na porokah in drugih družabnih srečanjih,« pravi Leon.
Vsak otrok je drugačen
Jana in Leon sta nam v pogovoru zaupala, da uporabljata različne vzgojne stile. »Mene je vsak otrok bolj sprostil in z njimi tudi rasteš. Vseskozi iščeva nove načine, se izobražujeva, ali s knjigami, predavanji. Ko nama s katerim od otrok kaj ne gre, si znava poiskati pomoč,« pravi Jana, ki doda, da so se časi, v primerjavi z njunim otroštvom, zelo spremenili, vsak otrok pa je unikum, ima lasten značaj in način rasti. Pri vzgoji skušata biti optimalna, se pa zavedata, da brez napak ne gre. »Pomembno je tudi, da midva z Leonom delava na svojem odnosu in na osebnostni rasti. Sva člana društva Družina in življenje, v katerem veliko delamo na zakonih in odnosih. Tam sem med drugim slišala, da je največ, kar lahko daš svojemu otroku, to, da se trudiš za odnos in da se otroci ob starših počutijo varne,« poudari. Njen mož še doda, da otroke učita samozavesti in samostojnosti. »Midva brez težav spijeva kavo in si vzameva čas za pogovor, ko pridem jaz iz službe, saj se otroci toliko zamotijo. Res je, da je okoli direndaj, vendar moraš biti v taki družini sposoben tudi malo izklopiti okolico.« Zavedata se pomena potrpežljivosti in tolerance.
»Naučila sva se, da ko so otroci sitni, se nima smisla živcirati in reševati problemov z drenjem in jezo. Namesto tega skušava odkriti vzrok, zakaj je do tega prišlo, in to odpraviti,« razloži sogovornik.
Trudita se otrokom tudi privzgojiti delovne navade. »Za opravila imamo narejeno kolo sreče, ki mu otroci pravijo kolo nesreče. Enkrat na teden ga zavrtimo, kolo pa določi, kaj mora kdo predvsem ob koncu tedna po hiši pospraviti oziroma opraviti,« opiše oče. Otroci so v en glas dejali, da so najbolj veseli, ko dobijo pospravljanje kavča, saj je to najhitreje končano.
Prosti čas radi preživijo zunaj, med počitnicami so na primer izdelovali hišo na drevesu in se podili za žogo. Kot družina velikokrat igrajo družabne igre in kolesarijo. »Tehnologijo pri nas omejujemo, prav tako otroci nimajo kar tako dostopa do interneta. Zdi se mi, da jim potem zmanjka časa za igro in preveč zapolni njihove možgane,« poudari mama. »Sam se spomnim iz otroštva, kako me je veselilo, ko smo otroci iz naše in sosednje ulice skupaj preživljali čas na ulici. Če bodo tudi oni rasli v tem duhu, da se bodo raje zunaj družili kot bili za računalnikom, bo to imelo večji pomen za življenje,« pristavi Leon Kuzma.
Medsebojna pomoč
Starejši otroci so se septembra spet odpravili v šolo. Obiskujejo Osnovno šolo Bakovci in podružnico v Dokležovju. Bratje so iskreno priznali, da med počitnicami na šolo niso dosti mislili, pripravljati so se začeli nekaj dni prej. Kako pa je bilo v minulem šolskem letu, ko so se več mesecev izobraževali na daljavo? »Na začetku je bilo nekoliko stresno, ker sistem ni deloval, kot bi moral, tudi omrežje je bilo preveč obremenjeno. Ko so se te stvari uredile, pa je vse steklo,« se spominja oče. Žena doda, da so se na tisti čas dobro pripravili, starejši so imeli svoje računalnike, Lučka in Amadej, ki je bil takrat še vrtčevski otrok, pa sta se skupaj igrala. »Ko smo končali vse šolske obveznosti, smo čas izkoristili za sprehode. Vsak dan smo ga lahko prakticirali, sicer pa nam čas za to ostane le za konec tedna. Moram priznati, da je bilo tisto obdobje za družino bolj prijazno, saj smo več časa preživeli skupaj,« pravi Jana. Sin Tobija pristavi, da ni bilo vedno enostavno, vendar je s pomočjo staršev ter v pogovorih s prijatelji prek telefona vse lažje steklo. Leon je imel takrat prilagojen delovni čas, Jana pa ne hodi v službo, ampak skrbi za otroke. Vseskozi sta jih motivirala, vsake toliko pa po sobah opravila obhode in preverila, ali se učijo.
Posebej všeč je staršema to, da so otroci tako povezani. »Starostna razlika je in ni. Res je, da vsega ne moremo delati skupaj, ker je Nejc Rafael še majhen, ampak vedno si znajo najti družbo. Včasih sta skupaj velik in majhen, drugič spet drugače, kakor jim ustreza in odvisno od tega, kaj želijo delati,« poudari Kuzmova. Leon pa doda, da tudi v šoli učitelji na roditeljskih sestankih pravijo, da so njuni otroci povezovalni in bolj potrpežljivi, ker so to navajeni že iz družine.
»Najlepše v veliki družini je to, da vidiš, kako se imajo otroci radi. Nejc Rafael zjutraj vstane kmalu za mano, potem pride pogledat mene v kuhinjo, nakar gre po sobah še do vseh drugih bratov in sestre. Tudi ko pridejo popoldne domov, je vsakega posebej zelo vesel,« opiše Jana. »Jaz sem doma in tudi to je neki prispevek, čeprav morda ni videti. Da lahko popoldne opravim vse aktivnosti, razvozim otroke, da imam pregled nad šolskimi stvarmi. Presenečena sem bila, ko je eden od otrok med pogovorom dejal, kako je lepo, da sem doma, ko on pride. Torej da takrat občutijo neko domačnost, čeprav je v očeh tega sveta to videti nekoliko drugače,« pove za konec mama šestih otrok.