Dvignimo klobuk pred ženskami na panonskih tleh je sporočilo romana Nedokončano iskanje, ki ga je napisala Irena Šrajner. Zgodba romana izhaja iz resničnega življenja, pri tem je avtorica z literarnimi opisi polepšala pripoved, ne pa tudi olepšala žalostnega življenja glavne junakinje Julke. Julka pripoveduje o svojem in hkrati o življenju marsikatere ženske na podeželju, pogosto oropanem veselja in dostojanstva. Roman je izšel pri založbi Volosov hram, s pisateljico se je o zgodbi in vlogi žensk pogovarjala etnologinja Jelka Pšajd, tudi avtorica spremne besede.
Šrajnerjeva je zapisala zgodbo po pripovedovanju starejše gospe, ki ji je zaupala svojo življenjsko zgodbo. »To je pogumna starejša gospa, ki se je žrtvovala za svojo družino. Zapisala sem njeno pripoved, le imena sem spremenila. Glavno junakinjo sem poimenovala Julka, kot je bilo ime moji babici, pogumni ženski, ki sem jo zelo občudovala,« je povedala. Romaneskni Julki pa življenje ni bilo naklonjeno in ji ni prizanašalo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Že kot mlado dekle je Julka doživljala zaničevanje in poniževanje svojega brata, ki je prevzel kmetijo in postal gospodar. Tudi mama in drugi člani družine ji niso bili naklonjeni ali razumevajoči. Edini, ki jo je razumel, je bil stric, ki ji je pomagal najti delo v Avstriji. Tu je Julka prav zacvetela, si prislužila nekaj denarja in se zaljubila v Martina. A je družina začela pritiskati, naj se vrne, ker je doma veliko dela. Ko je odšla domov na poroko brata, se kljub Martinovemu rotenju, naj pride nazaj, ni več vrnila. Zanosila je, a v ljubezni ni našla sreče. Z nezakonsko hčerko se je preselila k družini, kjer je bila služkinja. Kmalu si je ustvarila svoj dom, ampak tudi s hčerko ni bila v najboljših odnosih.
Julka je šele na stara leta našla, kar je iskala vse življenje, to je mir pred egoističnimi in dominantnimi sorodniki. To je res, pravi Šrajnerjeva, a ni našla miru na svojem, na svoji zemlji, našla ga je v domu za starejše.
Na vprašanje Pšajdove, ali bi si želela ob zapisovanju spremeniti tok življenja glavne junakinje, ki je bila ves čas pohlevna in podrejena svoji družini, je avtorica odgovorila: »Zapisala sem tako, kot mi je pripovedovala, čeprav me je imelo, da bi kaj spremenila. V tem romanu sem pisala tudi o ozkogledih posameznikih, ki gredo tudi čez trupla, da bi dosegli svoj cilj. Do izraza prihajata bratova sebičnost in egoizem in mnogo je takih, ki ne pustijo drugim, tudi svojim najbližjim, dihati.« Dodala je, da nima smisla uničiti temeljne vrednote, rodbinske vezi, da bi nekaj dosegli.
Mnoge usode žensk so si podobne, pravi Pšajdova, saj se v svojem življenju spoprijemajo s težkim fizičnim delom na kmetiji ali izkoriščanjem bližnjih, so samske in osamljene, čutijo pomanjkanje in nerazumevanje. Mnoge ženske so tudi oropane veselja do življenja in dostojanstva, predvsem pa imajo mnoge redko občutek, da bi morale biti kdaj same sebi najpomembnejše v življenju, ne pa vedno dajati prednost drugim. Ali da so odločne, kot je Julkina sestra, ki se je v nekem trenutku odločila, da ne bo več hodila pomagat na kmetijo, domačim pa je rekla, naj se kar sami znajdejo.
Ob pripovedovanju zgodbe so v knjigi opisani tudi nižinski svet ob Muri ter običaji in šege, ki počasi izginjajo iz vsakdana, nekateri pa se ohranjajo le še v spominih.