Jure Kljajić

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Na začetku je bila megla. Še preden jesensko sonce raztopi gosto in vlažno prejo, v katero je zavita resničnost, dolgo gledam skozi okno in sanjarim. Obrisi streh in ostri robovi fasad so zmehčani, dolga ulica, ki se začne in konča na rečnih bregovih, tako da je naselje videti, kot bi bilo en sam otok sredi mesta, naša dolga ravna ulica se torej zdaj zgolj izgublja v megleni sivini, videti je samo silhueto golovškega hriba ali pa jo samo sluti  opazovalec, ki se mu je gozdnat hrib že vtisnil v spomin, tako da ga vidi tudi takrat, ko je zakrit z oblačno zaveso.

Jure Kljajić

Megla, ki dolgo leži na zemlji, še posebej je ta občutek potenciran, ko hodec postoji zgodaj zjutraj na robu ravnice, prostor pred njim pa se nenehoma izgublja v nepredirnih oblakih, ki so obležali na tleh. Ta fenomen je tesno povezan s pripovedovanjem, z domišljijo še posebej. Kar poznam, česar se spominjam in kar sem doživel, se nenadoma začne stapljati z izmišljijo, v nevidnem nenadoma vzniknejo hiše, ceste, svetišča, ki jih ni več, ali pa jih tja postavi pripovedovalčeva imaginacija. Še več, tam v meglicah znova spregovorijo ljudje, ki jih že dolgo ni več, bodisi da so prebivali zares, morebiti pa so zgolj sence v lepih pesmih.

Jure Kljajić

Neznano, nevidno, skrivnostno in tudi domišljijsko imajo poetične razsežnosti, ki dopolnjujejo in tudi presegajo človekovo vsakdanjo izkušnjo, brez njih ni umetnosti. Ob našem vsakdanjem svetu, jasnem, ostrem in predvidljivem, brez megle in smoga, obstaja še drug svet kot njegova dopolnitev in razširitev, a je ta pogosto zamegljen, težje dostopen in tudi nevaren. Med njima ni prave meje, zidu, loči ju zgolj meglica, včasih svetla in prosojna, da se vidi daleč v globino skritega, drugič stoji pred nami nepredirna megla, da se v njej izgubi vsak človek. Takrat se je treba orientirati po drugačnih znakih, znamenjih, zgolj po notranjem zemljevidu. Nihče ne živi zgolj v jasnini niti v brezizhodni megli. Umetnost nas vodi skozi temine in sence, pomaga nam, da se orientiramo po nevidnih zemljevidih, ki so edino v nas. Bralec, gledalec, poslušalec se potaplja in vživlja v domišljijske svetove, izkuša, česar še ni izkusil, videl ali slišal. Sodelovanje v umetniškem dogodku je prestopanje resničnosti in vstopanje v neznano, preprosto rečeno, to je hoja skozi meglo. Vrhunska poezija, razstava, koncert, ples nas urita v orientaciji, odpirata nam notranje pokrajine, ki so običajnim očem nevidne in neslišne. Soočata nas s človeškimi usodami in občutki, ki so v vseh nas, a jih pogosto odrivamo, ne prepoznavamo ali pa se jih bojimo. Soočenje z meglo, senco in z drugačnim je vtkano v vsako uspelo umetniško delo. Kdor je kdaj doživel ljubezen, smrt, hrepenenje in melanholijo, se bo v zreli umetnini prepoznal.

Galerija Murska Sobota/FB

Nekoč, ko še ni bilo umetnosti in klinik, v predmoderni dobi in v praskupnosti, so ljudje prav tako trpeli, hrepeneli in se ljubili, smrt jih je ogrožala še bolj, vprašajmo se, kdo je takrat, ko ni bilo zdravnikov in pesnikov, zdravil ali vsaj tolažil bolne, žalujoče in nesrečno zaljubljene. Morebiti so to bili prvi jamski slikarji, ki so na temno in vlažno steno naslikali podobe živali, ljudi v teku in mesec, ki sveti v noči, mogoče so jih zdravili prvi pesniki, ki so zmogli zgolj z nekaj zlogi ali besedami pričarati drugačen svet, kjer ni bolečine in smrti.

Matej Novak

Umetna inteligenca je privid odčaranega sveta, kjer ni več skrivnosti, neznanega in čarobne megle. Strojni jezik, ki se vživlja v drugega namesto nas, navigacijska naprava, ki nas pelje skozi megleno jesensko pokrajino, glas, ki generira melodijo in besedilo, v katerem se zares nihče več ne prepozna. Samo duša lahko sanjari ob oknu s pogledom na notranje dvorišče.

Jure Kljajić