Bila sem ohola in distancirana, saj je bil to eden od načinov, ki sem ga izbrala za svojo zaščito. Zapis, da sem ogrožena in da moje potrebe niso pomembne, pa je bil zaradi pomanjkanja časa mojih staršev kar dobro udomačen v moji podzavesti.
Delo v gostilni sem sovražila, saj je bilo vedno pospremljeno z vulgarnostjo in tistim najnizkotnejšim, kar lahko proizvede mešanica omejenega uma in neartikuliranega nagona, tako da so umanjkali razlogi, da bi moški v obdobju mladosti postali predmet mojega poželenja, razen nežne platonske zaljubljenosti, v naravi katere je, da največkrat ostane nerealizirana.
Orodje obrambe je bila kovinska košarica za žemlje in če je kateri izmed gostov prestopil mejo in se me dotaknil, je dobil boleč, kovinski opomnik, največkrat po glavi. Tako sem postajala vse manj priljubljena in vloga »zajebane«, »prepametne« in »čudaške« mi je postajala vse bolj všeč, saj mi je opravičevala distanco in ohranjala energijo za pomembnejše stvari, kot so branje in gledanje filmov.
Gledališče in fotografija sta bila takratna hobija. Nekoč sem se znašla na edinem trgu, ki ga imamo. Bila sem nekje v prvi polovici srednje šole, približala sta se mi znanca, študenta, eden od njiju, velik in debelušen, mi je bil še posebno neprijeten.
Pristopila sta preblizu in še preden bi lahko naredila kar koli, me je eden že držal za roki, ki mi ju je prekrižal na hrbtu, drugi pa mi je začel z razprto dlanjo groziti:
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
»Vidiš, to je pet prstov! Je to pet prstov?«
Molčala sem!
»Ne, ti si pametna, ti boš rekla, da to ni pet prstov, da so trije ali šest, samo pet ne!«, in me je z dlanjo udaril v čelo.
»Povej, je to pet prstov?«
Sovraštvo je zavzelo vsako mojo celico! Molčala sem! Nista vredna moje besede. Ubijala sem ga s pogledom!
Spustila sta me, saj smo bili na sredi trga in bi lahko kdo prišel, pa tudi izživela sta svojo potrebo, da se mi maščujeta.
Maščujeta za vse zavrnitve, ki sem jih lahkotno izražala z vzvišenim pogledom in kakšno bistroumnostjo. Ne da bi si jih resnično zaslužili. Doživeli so jih preprosto zato, ker so bili moškega spola. Odšla sem na policijsko postaja, ki je bila takrat še v vsaki malo večji vasi. Želela sem ju prijaviti, dežural pa je na srečo komandir, ki je bil pri nas doma že kar udomačen, kar mi ni bilo najbolj všeč, saj je zaradi lastnega udobja obedoval v naši kuhinji, umaknjen pred pogledi drugih gostov, s tem pa se je gostilna zažrla še v tisto malo zasebnosti, ki ga je naše življenje imelo.
Mami se je prikupil, zato sem ji, ko sem ga po prihodu iz šole našla v kuhinji, očitala, če ga je posvojila, saj jih najverjetneje še ni štel trideset, ali pa. Ponudil se je, da me bo peljal domov, saj se je že skoraj začelo mračiti. Ne spomnim se, če sva se skromne tri kilometre kaj pogovarjala, tudi ko je zapeljal mimo domače hiše in zavil proti kamnolomu. Ostal pa je živ spomin na stoječ avto sredi makedamske ceste, njegove odpete hlače, belo spolovilo in vonj. Masturbiral je, ni zahteval, da se ga dotaknem, samo želel je, da ga gledam. Ne spomnim se, če mu je prišlo, najverjetneje, zaradi vonja, ki mi je obležal v želodcu in mi še dolgo po tistem povzročal slabost. Mirno me je odpeljal domov, se zadržal v kuhinji, od koder je njegov glas prihajal do moje sobe. Čez nekaj let je v nesreči umrl. Ne spomnim se, če sem ob tej novici sploh kaj občutila, najverjetneje je bilo vse zamrznjeno. Preteklo je še nekaj let od njegovi smrti, ko sem o tem povedala mami, ki je bila osupla in jezna, zakaj ji nisem takoj povedala.
Ko sem po ločitvi začela obiskovati psihoterapijo, je bilo veliko govora o spolni zlorabi, saj so motnje hranjenja in druge odvisnosti povezovali s to izkušnjo iz otroštva. Znana je tudi prikrojitev spomina, tako da je bila na koncu vsaka ženska prepričana, da je bila zlorabljena.
Jaz sem na izkušnjo gledala kot na film, ki se mi je zgodil. Takrat sem brala Alberta Moravio, Jaz in On (moški in njegov organ) ter Rimljanka (o prostitutki) sta name naredili velik vtis, želela sem eksperimentirati, za denar bi enkrat skoraj dvignila majčko in pokazala svoji mladi, brsteči dojki.
Nasploh sem umetnost doživljala kot način življenja in se čutila globje povezano z določenimi deli kot pa z ljudmi. Zato je bila tudi filozofija, ker za gledališko igro nisem zbrala dovolj poguma, logična izbira, ki me je in me po svojih zanimivih poteh navdihuje še danes.
Ljubim svoje življenje in hvaležna sem za bogastvo, ki ga čutim.
Mir, ki je v meni, se je rodil iz neskončnih ur raziskovanj, razglabljanj, predelovanj in Molitev, zato lahko v njegovi tišini kdaj pa kdaj slišim Njegov glas, katerega vodstvo mi je najdragocenejše!
