vestnik

Edita čuti: V intimnem razmerju z morjem 

Edita Nemec, 16. 8. 2018
Pixabay
Fotografija je simbolična.
Aktualno

Po spletu okoliščin na morje nisem odšla v četrtek zvečer, kot sem predvidevala, ampak v petek, po obisku prijateljice v bolnici ...

Nisem zavila na Ptuj, ampak čez Čakovec do Karlovca, popolnoma tekoče. »Zakaj pa bi hitela, se bom okopala v Mrežnici, prespala in pot nadaljevala v soboto!« Mrežnica je čudovita, plavanje z račkami med rečnimi lokvanji tudi. Imam srečo. Dva gospoda, ki sta ravno tako uživala v večernem plavanju, sta mi predlagala nadaljevanje poti, saj je eden imel izkušnjo prejšnje sobote s strašnimi kolonami.


Pot sem tekoče nadaljevala do cilja, preživela soparno noč in bila že ob 6 uri na plaži. Sama. Ko začnejo bolj množično prihajati ljudje, se umaknem smradu po kokosu in ostalih sintetičnih spojinah, saj sama ničesar ne uporabljam in bi bila najbolj vesela, če bi bilo zaradi varovanja morja to prepovedano. Pa tudi razsvetljenje sem doživela po osmem razredu.


Bila sem na počitnicah s prijateljico in njenimi starši na njihovi parceli v Savudriji. Hodili smo na plažo, ki je bila razdeljena z ograjo. Na eni strani nagci, na drugi kopalkarji. Enkrat sem odplavala na drugo stran, se slekla in izkusila svobodo golega telesa v vodi in na soncu. Nazaj nisem priplavala nikoli več.


Tako si sedaj, če ni posebne plaže, vedno najdem najbolj odmaknjen del, odprem velik senčnik, naslonjen na pesek in se obdam z energijo: »Pustite me, tudi vi mene ne motite!« spremlja pa me mantra: »Tamo gdje sam ja, je FKK-a!« Imam srečo.


f965c286e86716a16ff106f375f895cf
Pixabay
Fotografija je simbolična.

Zvečer je začela pihati burja, s terase so se videli valovi. Šla sem. V objem valov. Vsi tisti, ki pričakujete, da se bo zdaj zgodilo nekaj erotičnega, se vam opravičujem! Plavala sem, bila potunkana, preplavljena in pomislila sem na begunce, ki jim gre v podobnih okoliščinah za življenje, pomislila na ribe, ki se lahko ujamejo v mrežo, na vso plastiko, ki je v vodi. Potem sem obsedela na plaži, večer se je nagibal v noč in obžalovala, da sem brez šotora. Kljub vsemu sem potem v njem prespala na terasi. Naslednji večer napake nisem ponovila. Vzela sem svoj Marmot 1 P in se odpravila na plažo, dostopno s čolni ali opraskanim kolenom.


Že ko sem se približevala mestu, kjer se že nekaj let potolčem, sem slišala hrupne Italijane. Bilo je pet mladcev, ki so se odpravljali s plaže. Imeli so blazino, na katero so naložili nahrbtnike in podloge ter se počasi odpravljali proti trem plažam, kamor grem običajno. To je trajalo. Za njih je bil to izjemen projekt! Nisem začela spusta, dokler niso bili vsi v vodi. Tokrat mi je uspelo z res majhno prasko, tako da podedovano nerodnost z leti uspešno premagujem in če bom živela dovolj dolgo, mogoče pridem do povprečja odrgnin, padcev in podobnih peripetij žensk moje starosti.
Kmalu za njimi sem tudi jaz odplavala. S steklenico po vodo, saj je na plaži Janica izvir mehke pitne vode.
To, kar so začeli uprizarjati Italijani, je bil šov za socialna omrežja. Bil je že mrak, vpili so aiuto, na pomoč! Po hribu navzdol je pritekla mladenka, ki jih je snemala. Uprizarjali so begunce, ki se rešujejo, begunce, ki imajo edino imetje na eni napihljivi blazini, begunce, ki vpijejo za življenje. Ona pa je snemala, jim občasno, med salvami smeha, dajala navodila, kaj in kako naj se derejo.

0c04af3a39903bf6d9318b6e0270da9d
Pixabay
Fotografija je simbolična.

Sem še iz časov, ko so se stvari dogajale, četudi niso bile nikjer objavljene in lajkane. In so nas napolnile in spremenile.
Tako kot je mene srečanje z brezdomcem Andrejem. Zelo rada imam morje. Mogoče celo preveč. Tudi tistega poletja leta 2005 sem hrepenela po njem.
»Miro, samo za nekaj dni, samo za en dan, samo da ga začutim!«
»Ne, ne moreva, gradiva hišo. Bova drugo leto!«
In potem sem 23. septembra dobila diagnozo rak. In si obljubila, da če ga preživim, nikoli več ne bo poletja brez morja.
Naslednje leto sem se preživljala z anketami, na Jesenicah v bloku spoznala Edito, ki je že desetič brala Čarovnikovega vajenca in bila vse bolj nepokretna zaradi težke oblike mišične distrofije, jo začela obiskovati v domu za oskrbovance za Bežigradom in zanjo postala angel varuh, s katerim si je želela v Izolo, v letovišče distrofikov Slovenije.

0ddde85f02047c6a7ab185521b7a07fe
Pixabay
Fotografija je simbolična.

En teden prostovoljstva pri tetraplegiku, ki komaj govori je bila ena zahtevnejših preizkušenj, kljub vsemu pa sem bila na morju, med pavzo sem hodila na Bele stene, kjer sem opazila moškega, brezdomca, po nakupih v vrečki sem presodila, da je vegetarijanec. Takim nagonsko zaupam.
Ko sem odslužila svojo obljubo in Edito predala, sem lahko na plaži ostala dlje, začela sva pogovor in popolnoma naravno je bilo, da bom tudi jaz prespala kar na plaži, kot sem si zmeraj želela, pa sem se sama počutila nelagodno.
Od takrat zame ni poletja, če ga vsaj nekaj noči ne preživim v intimnem razmerju z morjem. Da lahko pride vame. Da dihava skupaj, da zaspim ob valovih, škržatih, se zbudim pred sončnim vzhodom in zaplavam v nedolžno tihoto skoraj negibnega morja.
Andreja sem po tistem nekajkrat gostila v takratnem ljubljanskem stanovanju, najmanj pol dneva je preživel v kopalnici, jaz pa sem intenzivno študirala, saj sem začutila, kako ozka je meja med biti z ali brez doma. In hvaležna sem za to.

edita čuti edita nemec kolumna pikantno
Kaj zdaj berejo drugi