Za Violeto Vladimiro Mesarič je pri 51 letih že 25 let duhovništva in več kot 20 let dela v Slovenski vojski, kjer skrbi za duhovno oskrbo pripadnikov in pripadnic ter njihovih družin. Teologijo je študirala v Zagrebu in tam tudi magistrirala. Po rodu je iz Gornje Radgone, zdaj pa kot evangeličanska duhovnica živi in deluje v Mariboru. Raje kot o sebi govori o veselem sporočilu vere, ki jo oznanjuje, pravi.
Opravljate dve neobičajni službi za žensko: ste duhovnica in zaposleni v Slovenski vojski kot namestnica načelnika vojaškega vikariata. Se kot ženska v teh vlogah srečujete s kakšnimi predsodki?
»Že Einstein je rekel, da je lažje razbiti atom kot pa predsodek. Predsodek je najtežje izbrisati iz src, ki nikdar niso bila oplemenitena z izobrazbo, tam rastejo čvrsto kot plevel med skalami, je dejala Charlotte Bronte. Najbrž gre pri predsodku najprej za strah, ki izvira iz neznanja. Seveda bodo ljudje, ki imajo težavo s sprejemanjem žensk v družbi, imeli to težavo tudi ob srečanju z menoj kot žensko. Kdove morda pa bo ob srečanju z menoj ta težava postala manjša. Zase lahko rečem, da sem hvaležna staršema, da sta me naučila gledati na ljudi okrog sebe spoštljivo in s hvaležnostjo brez razlikovanja med spoloma. Mogoče je prav zaradi tega tudi moj odnos do ljudi in sveta takšen, da me nekatere reči manj ali pa sploh ne prizadenejo oziroma jih sprejmem s humorjem. Teh 25 let duhovniškega poslanstva in več kot 20 let opravljanja dela med vojaki mi je prineslo dodatno suverenost in neko mirnost. Rada imam svoje poslanstvo. Rada imam svoj poklic. Rada imam ljudi. Upam, da bo tako ostalo do konca.«
V kakšni družini ste odraščali? Ste prek družine dobili spodbudo za duhovniški poklic oziroma kako ste prišli do te odločitve?
»Odraščala sem v družini, kjer sta vera in Cerkev imeli posebno mesto. V družini sem ponotranjila vero, vera je del mojega življenja. Tudi obiskovanje cerkve, praznovanje verskih praznikov in vse, kar je povezano s prakticiranjem vere, mi je bilo zelo blizu, čeprav sem rojena v času in okolju, kjer to ni bilo vedno enostavno. Je pa res, da smo imeli v družini duhovnika, celo škofa. To je bil zdaj že pokojni stric – ujec, mamin brat – dr. Vlado Ladislav Deutsch. Najraje sem hodila v cerkev in na bogoslužja prav k njemu v Zagreb, kjer je služboval, in gotovo je on tudi močno vplival name pri moji odločitvi za študij teologije. Pri stricu sem dobila vpogled v duhovniško življenje v Cerkvi in družini. Moja starša sta namreč opravljala druge poklice, oče je zobozdravnik v pokoju, zdaj že pokojna mama pa je bila bolj v pravnih in ekonomskih vodah. Zato je marsikdo mislil, da bom tudi jaz zdravnica, zobozdravnica ali veterinarka. No, postala pa sem duhovnica.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Čas se je iztekel: Racman predlaga stečaj JP Prlekija
Artur Racman, direktor Javnega podjetja Prlekija, je minuli petek na murskosoboško okrožno sodišče podal predlog za začetek stečajnega postopka nad javnim podjetjem.
Tudi zdaj opravljate delo z ljudmi. Kako sami gledate na svoj duhovniški poklic?
»Zdi se mi, da lahko v tem poklicu vse krasno povezuješ. Moja odločitev za študij teologije je bila verjetno za marsikoga presenečenje, sama pa lahko rečem, da sem izjemno hvaležna za to možnost. Zanjo sem se odločila sama in starša sta to odločitev sprejela in podprla. Pota Gospodova so človeku včasih nedojemljiva, tako je verjetno moralo biti. Tako mi je bilo namenjeno in po 25 letih ne morem reči, da kar koli obžalujem glede svoje odločitve. Delo z ljudmi je edinstveno in krasno. Gre za razdajanje, za služenje človeku, za poslanstvo, ki zna biti tudi težko, ko je posredi trpljenje, naj bo to telesno ali duševno. In zato gre tudi za izjemno odgovorno poslanstvo.«
Kako usklajujete to razdajanje drugim z življenjem v svoji družini? Ste lahko enako predani obema poslanstvoma?
»Seveda je lahko to velik izziv, ampak to tudi pomeni življenje v polnosti. Človek je bil poslan v svet, da živi v svetu in v svetu s svojim življenjem oznanja evangelij. Ker se soočam z vsem, s čimer se soočajo posamezniki, družine, mame, starši, morda prej in bolje razumem bližnjega. Evangeličanska cerkev razume celibat biblično, a celibat ni pogoj za opravljanje duhovniške službe. Celibat razumemo kot prostovoljno predajo človeka Bogu in je stvar osebne odločitve človeka, ne predpis Cerkve.«
Na spletni strani Evangeličanske cerkve sem videla skupinsko fotografijo, na kateri je kar nekaj žensk, izstopa pa tudi, da je vaš duhovniški kader mlad.
»Precej smo se pomladili, skoraj polovica kadra pa smo ženske. Mislim, da to kaže širino znotraj Cerkve in hkrati opolnomočenje žensk, da se odločajo za študij teologije in za poslanstvo znotraj Cerkve. Za evangeličane je videti v duhovniškem oblačilu žensko ali moškega nekaj povsem običajnega. Sicer pa v Svetem pismu piše: 'Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu' (Gal 3,21). Pred Bogom smo vsi enaki!«
Kje ste si najbližje s katoličani?
»Prepričana sem, da nas veliko več povezuje, kot pa ločuje. Ista nam je vera v Kristusa, v Trojstvo, imamo eno Sveto pismo, imamo en krst. Oboji smo kristjani in oboji smo katoličani! Glavna razlika je v organizacijski strukturi in s tem v zvezi razumevanju duhovništva, v številu zakramentov, Rimskokatoliška cerkev jih ima sedem, Evangeličanska pa dva – Gospodovo večerjo in krst, ki ju je postavil Kristus in sta utemeljena v Svetem pismu. Pri evangeličanih je Sveto pismo vir, merilo in temelj verskega življenja, medtem ko so pri katoličanih pomembne tudi tradicija, dogme in drugi cerkveni dokumenti.«
Ali tudi pri vas opažate sekularizacijo in odmikanje predvsem mladih od vere, kot se to dogaja v Rimskokatoliški cerkvi?
»Mislim, da je sekularizacija danes postala vsesplošen izziv. Videti je, kot da je sveto nekako odrinjeno na rob ali se nanj spomnimo le ob verskih praznikih ali ob posebnih življenjskih prelomnicah, kot so rojstvo, poroka in smrt. Seveda pa je veliko dejavnikov, zaradi katerih so cerkve danes bolj prazne. Dodatno sta nas odtujila korona in delo od doma, sicer dobra rešitev, ki pa nas je ob vseh možnostih povezovanja s svetom osiromašila za medčloveško bližino in pristni odnos. Postali smo sami sebi zadostni. Umrljivost je kljub podaljševanju človekovega življenja večja od rodnosti. Podobno kot v Rimskokatoliški cerkvi čutimo tudi v Evangeličanski cerkvi kadrovski primanjkljaj. Duhovniško poslanstvo vendarle prinese tudi veliko odrekanja.«
Se s kolegi veliko pogovarjate o tem, kako nagovarjati človeka danes?
»Morda premalo, a kljub temu vedno več. Začeti je treba pri najmlajših, ki bodo nekoč odrasli in vzgajali svoje otroke, mislim pa, da je izjemno pomembno tudi to, da začnemo pri sebi. Če že ne moreš spremeniti sveta, lahko spreminjaš sebe na bolje, v dobrega človeka, in paziš, da ne postaneš takšen, kakršen si ne želiš, da ta svet je. Morda smo tudi pozabili, da Cerkev sloni na evangeliju, na radostni novici, in smo mladim Cerkev prevečkrat predstavljali kot prostor, kjer radost in veselje nista običajna ali celo nista sprejemljiva. Toda Cerkev smo mi, občestvo vernih, ob zavedanju, da seveda nismo sami. Kristus je z nami.«
Imate v Evangeličanski cerkvi izoblikovano skupno stališče do aktualnih družbenih vprašanj, kot je na primer evtanazija?
»Naše vodilo je živeti po Svetem pismu in v skladu s svojo vestjo. Imamo tudi Katekizem. Prizadevamo si za kulturo življenja nasproti kulturi smrti. Tisti trenutek, ko začnemo razmišljati bolj o tem, kako bi si olajšali trpljenje, in manj o tem, kaj vse bi lahko naredili za preventivo, ozaveščanje in učinkovito, vsem dostopno pravočasno zdravstvo, imamo velik problem. Kolikor vem, je pri nas mnenje zdravnikov, ki so najbolj soočeni z vprašanjem varovanja zdravja in pomoči vsakemu človeku ter zavezani Hipokratovi prisegi, zelo zadržano do možnosti evtanazije in pomoči pri samomoru. A moram dodati, da razumem tudi pomisleke in dileme tistih, ki želijo zeleno luč za to pravico, saj mi ni (bilo) tuje čutiti grozljive bolečine in trpljenja bližnjega v neznosnih bolečinah. Pa vendar, nikoli si ne bi želela, da bi o mojem dostojanstvu, mojem življenju in trpljenju odločala ulica, saj iz zgodovine vemo, da se takšne stvari niso vedno dobro končale ali – če hočete – tudi niso bile vedno Bogu po volji.«
Zelo aktualna so tudi vprašanja spolne identitete. Ima posameznik pravico, da si sam izbere spol, se lahko poroči z osebo istega spola …? Kakšno stališče imate do teh vprašanj in ali poročate istospolne pare?
»Ni mi znano, da bi že bila kakšna poroka istospolnih partnerjev v naši cerkvi, in za zdaj to ni možno. Je pa treba povedati, da pri nas poroka ni zakrament, temveč je to prošnja za Božji blagoslov. Mislim, da prošnja k Bogu, da blagoslovi svoje stvarstvo, ne bi smela biti nikomur zavrnjena. Seveda pa je vprašanje, ali Bog blagoslovi res vse, kar si mi želimo, da bi blagoslovil. Velikokrat blagoslovimo zakonce, može in žene, pa je med njimi morda zelo malo ljubezni in ne ostanejo skupaj. Ko prosim za blagoslov zakoncev, vedno prosim, da bi Bog poskrbel za vsakega od njiju, tudi če bi šlo kaj narobe. Glede spolne identitete si ne bi upala zahajati na področje medicine, antropologije, psihologije, sociologije in drugih strok, ki se že leta resno ukvarjajo s to temo. V okolju, v naravi se dogajajo spremembe, ki vsekakor vplivajo tako na naravo kot na človeka, ki je njen del. Zagotovo pa v Cerkvi je in mora biti prostor za vse. Jezus ni delal razlik, še več, šel je prav tja in med tiste, ki so jih takratni pismouki in farizeji najbolj obsojali in nanje gledali kot na nečiste. Seveda pa me skrbi, ko pomislim na človeka, naveličanega vsega, ki ga vodi brezobzirno razumevanje svobode, tudi za ceno svobode bližnjega in sveta, v katerem živimo in del katerega smo. Sočutje, solidarnost, hvaležnost, odpuščanje in strpnost, skromnost in zdravo ponižnost, potrpežljivost in vztrajnost do sebe in ljudi okrog nas. To nam želim.«
Ob vašem delu v vojski se verjetno kdo vpraša, kako gresta skupaj orožje in uporaba sile ter zapoved »ljubi svojega bližnjega«. Kako pa gledate na vojsko?
»V vojsko sem prišla na povabilo oziroma poziv države Cerkvi ter na odločitev te, da se uredi vprašanje duhovne oskrbe v Slovenski vojski. Poklicali so me in sprejela sem. Vse do vstopa v službo vojaške duhovnice sem, priznam, na vojaka gledala le kot na vojaka: uniforma, orožje in to je bilo vse. Od dela z in med vojaškimi osebami in njihovimi družinami pa v svojih sodelavkah in sodelavcih v uniformi vidim ljudi, vidim človeka, ki je soočen z vsemi izzivi, blagoslovi in stisko kot vsi drugi. Še več, biti v službi domovine pomeni vzeti nase veliko odgovornost, tudi za ceno lastnega življenja. Prav je, da se zavedamo, da živimo v lastni samostojni in suvereni demokratični državi, da živimo v miru in blagostanju. Vse to se ni zgodilo kar tako. Vse to smo si morali izboriti, tudi za ceno življenja posameznikov, in za vse to si moramo prizadevati vsak dan znova in nikoli pozabiti. Mir je izjemno krhka reč. Kdor misli, da biti militanten mirovnik pomeni graditi mir, živi v zmoti. Brez vojske ni države. Zaupati poslanstvo nekomu in ga opolnomočiti, da nas brani in varuje, zahteva tudi odgovornost in spoštovanje. Odgovornost države in nas je, da celostno podpiramo vse, ki služijo domovini. Ker služijo nam in za nas. In da, če kdo, potem so prav vojaki in vojakinje tisti, ki si od vsega najprej želijo prav mir.«
Ste med vojaki in njihovimi nadrejenimi dobro sprejeti?
»Pripadniki vojaškega vikariata smo v vseh teh letih pokazali, da koristno in dobro, predvsem pa s srcem opravljamo svoje poslanstvo. Na nas se lahko pripadniki in njihove družine obrnejo kadar koli: ko se praznuje rojstvo, krona ljubezni, pa tudi ko pridejo težki časi, bolezen ali smrt. Udeleženi smo pri mnogih slovesnostih, spominskih dnevih, komemoracijah. Organiziramo razne aktivnosti za pripadnike in njihove družinske člane, od otroških taborov, duhovnih vikendov do raznih svetovanj in drugega. Vojaški poklic terja pogosto odsotnost od doma in družine. Prav je, da človeka, ki je v službi domovine, naj bo to doma ali po svetu, država podpre tudi tako, da poskuša poskrbeti zanj in njegove najbližje, kolikor je to mogoče.«
Vi ne nosite orožja, imate pa vojaški čin. Hodite z vojaki tudi na misije?
»Pripadniki vojaškega vikariata smo vojaške osebe, ki ne nosimo orožja, a se tako kot vsi vseskozi usposabljamo in izobražujemo iz raznih veščin, da lahko lažje in bolje opravljamo svoje poslanstvo doma ali na tujem. Gremo tja, kamor gredo naši sodelavci in sodelavke, tudi na misije. Za nas so te lahko daljše ali pa gre za krajše obiske med prazniki, za božič in veliko noč.«
Kaj je vaše vodilo v življenju? Kaj vam daje moč, da greste čez izzive?
»Če želite vrstico iz Svetega pisma, bi izbrala 'Ne boj se in se ne plaši; kjer koli boš hodil, bo s teboj Gospod, tvoj Bog' (Joz 1,9). In pa 'Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen' (1Kor 13,13). Verjamem, da ima vse, kar pride nadme, smisel in da bo vse dobro, če se le potrudim po svojih najboljših močeh in zaupam v Boga. Bog je milost in iz te milosti vsak dan znova in z veliko hvaležnostjo črpam vse, kar se zgodi. Upam, da ta gotovost, ki jo nosim v sebi, nikoli ne mine.«