Evgen Car, ki ga prijatelji kličejo Jeni, se je že v otroških letih, ki jih je preživel v Dobrovniku, zaljubil v gledališče. Svojim sanjam je sledil s študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, po študiju pa se je zaposlil najprej v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, tam je bil od leta 1968 do 1980. Potem se je vrnil v Ljubljano in do upokojitve 28 let nastopal v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Kako so v domačem Dobrovniku v šestdesetih letih gledali na vašo odločitev, da boste postali igralec? Bili ste med prvimi iz pokrajine ob Muri, ki so se odločili za ta poklic.
»Ljubiteljsko gledališče je imelo v Dobrovniku in okolici zelo bogato tradicijo. Bilo je precej dobrih ljubiteljskih gledaliških igralcev. Mojo odločitev, da bom postal igralec, so komentirali z besedami, da je lepo, če bom gledališki igralec. In me spraševali, od česa pa bom ob tem živel. Starši so želeli, da bi se izobraževal na področju kmetijstva, se vrnil domov in vodil kmetijo.«
Na rodni Dobrovnik vas veže tudi vinograd, ki ste ga podedovali po očetu in ga tudi že več desetletij obdelujete. Kaj vam pomenijo vezi s Prekmurjem?
»Pogosto sem razmišljal oziroma se pogovarjal sam s sabo o tem in o tej temi tudi pisal v svojih besedilih. Ko mi je bilo v življenju hudo, nisem obupal. Ostal sem optimist, saj sem vedel, da nisem le igralec, ampak sem tudi kmet in se vedno lahko vrnem in posvetim delu na kmetiji. Pa še veseli bi me bili. Tako sem lahko v gledališču delal bolj sproščeno. Kmet in igralec sta si tako pomagala, se podpirala, dopolnjevala, gradila drug drugega. Vendar sem se vedno zavedal, da se v življenju ne da nikamor priti po bližnjici, ampak je treba vztrajati z veliko volje in truda. Oče je na parceli, ki jo sedaj obdelujem, zasadil laški rizling in šipon, z nekaj bratovega belega pinota pa dobim brandner, ki ga je najraje pil že cesar Franc Jožef.
Kako se spominjate svojih igralskih začetkov v ljubiteljski gledališki skupini v Dobrovniku in sploh svojega otroštva in mladosti v Prekmurju?
»Moje otroštvo v Dobrovniku in Dobrovniških goricah mi je ostalo v zelo lepem spominu. Delo je bilo težko, a so se ljudje po končanem delu znali tudi poveseliti. Delo v goricah je bilo zame vedno praznik. Zidanica, v kateri sva sedaj (intervju je potekal v zidanici Evgena Carja, op. p.), je bila zgrajena leta 1924 in sem jo obnovil. V vasi smo imeli gledališko skupino, in ker takrat še ni bilo vaške dvorane, so predstave običajno igrali na našem dvorišču, kjer so postavili oder. Prva predstava, ki sem si jo ogledal, ko sem bil star šest let, je bila Lažni zdravnik.Najprej sem obiskoval osnovno šolo v Dobrovniku, potem pa nižjo gimnazijo v Lendavi, višjo gimnazijo v Murski Soboti in fakulteto v Ljubljani. V otroštvu smo bili vedno vsi družinski člani skupaj na zajtrku, kosilu in večerji. Vedno ob isti uri. Tako mene kakor tudi brata in sestro so imeli vsi sorodniki zelo radi. Ker smo doma govorili madžarsko, sem sicer imel v srednji šoli nekaj težav s slovenskim jezikom in potem zaradi narečja tudi na fakulteti. Vendar sem se vedno trudil, da sem z veliko vaje to popravil.
Ste kdaj razmišljali, da bi pustili izobraževanje za igralca in ta poklic ter se vrnili domov?
»Vedno sem se držal načela, da se je treba, ko padeš na tla, dvigniti in ob tem po možnosti tudi pobrati kaj koristnega s tal. Vedno sem bil zelo samozavesten in to v igralskem in tudi v marsikaterem drugem poklicu zelo cenijo.
Ko sem dobil službo v mariborskem gledališču, si je v Mariboru morala najti službo tudi žena Nana, ki je bila zdravnica. Žena je Ljubljančanka in po vrnitvi v Ljubljano se je zaposlila v kliničnem centru. Imava hčerko Majo in sina Matjaža ter vnukinje Taro, Lino in Izo. Vnuka Aljažka pa smo pred dvema letoma izgubili.«
Igralsko ste se kalili v gledališču v Mariboru, kjer ste bili tudi bliže domu. Je to mesto postalo vaš novi dom?
»Ves čas dela v Mariboru sem govoril, da grem domov, in s tem mislil na Prekmurje in Dobrovnik. Med letoma 1968 in 1980 smo v Mariboru ustvarjali zelo dobre gledališke predstave. Tam so bili odlični igralci, kot sta Arnold Tovornik in Volodja Peer. Bilo je sicer tudi nekoliko boemsko življenje, vendar smo v gledališču zelo resno delali. Naredili smo veliko komunikativnih predstav in tudi meni je veliko pomenilo, če so gledalci odhajali iz gledališča zadovoljni in z nasmehom na obrazu. Dobival sem tudi veliko pohval, da so moji liki živi, polnokrvni in zabavni.
Napisali ste monokomedijo Poredušov Januš, s katero ste nastopali po vsej Sloveniji in tudi v tujini. V njej ste združili svojo ljubezen do gledališča in rodnega Prekmurja.
»V tej monokomediji sem pisal o tegobah in veselju malega človeka, vinogradnika iz Prekmurja. Vključil sem tako spomine kakor tudi pripovedovanje prijateljev in sorodnikov. Črpal pa sem tudi iz starih časopisov, tako v slovenskem jeziku kakor tudi v madžarskem. Obiskoval sem Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, kjer sem našel veliko zanimivega, kar me je spodbudilo k pisanju. Tako Poredušovega Januša kakor tudi zgodbe o razprodaji slovenske zemlje z naslovom Štrki umirajo, ki jo je režiral Dušan Jovanović v Gledališču Koper. Štrke sem napisal ob upokojitvi. Po upokojitvi so me v gledališčih še večkrat povabili k sodelovanju, pa tudi na filmskem platnu sem igral v filmih Matevža Luzarja Vučko in Srečen za umret.«
Tudi v svojem zadnjem besedilu, scenariju za igrani film z naslovom Matrni jezik, kinč predragi, se posvečate Prekmurju.
»Zgodba pripoveduje o starejšem prekmurskem kmetu, ki je ostal sam, ko mu je žena umrla, otroci pa so se odselili. Vnukinja piše na fakulteti nalogo o prekmurskem jeziku in poeziji z naslovom Po potaj prekmurske verzuške, torej po poteh prekmurske poezije. Pogovarjata se o prekmurski poeziji in obiskujeta kraje, kjer je ta nastala, in jih opisuje. Scenarij govori o Prekmurju in prekmurski poeziji, pa tudi medgeneracijski vezi med dedkom in vnukinjo.
