Gorazd Žilavec je že kot otrok sanjal, da bo postal igralec, komedijant. Čeprav je sprva kazalo, da bo svoje profesionalno življenje posvetil športu, je prevladala ljubezen do gledališča. Danes je, kot pravi, z gledališčem v najboljšem pomenu zasužnjen. Po duši seveda ostaja komedijant, a se loteva tudi resnih in psihološko zahtevnih vlog. Posveča se tudi delu z mladimi ljubitelji igre in gledališča, nekaj strasti pa vendarle prihrani tudi za njemu tako ljubi nogomet. Tudi o tem športu govori z enako strastjo in žarom kot o gledališču.
Kako ste preživljali poletne dni, ko so gledališča, vsaj za obiskovalce, zaprta?
»Letos po več kot desetih letih nisem imel deljenega študija, da bi začel predstavo delati že maja, nato prekinil delo in nadaljeval avgusta, tako da sem imel izjemoma malo daljše počitnice. Z ženo Mašo sva si vzela tri tedne za dopust na Kreti, kjer nisva delala nič drugega kot brala knjige in se namakala v krasnem morju. V kraju, kamor hodiva že več let, ni toliko turizma, zato je to za naju idealno, da se lahko odklopiva in si spočijeva. Malo sem se družil tudi z otrokoma, Galom in Leo. Zdaj sta stara že 18 in 20 let in počasi po svoje preživljata počitnice, vseeno smo nekaj dni bili vsi skupaj. In tako so počitnice kar hitro minile.«
Letos smo vas videli z Darjo Gajšek v vlogi sovoditelja festivala narodnozabavne glasbe Vurberk. Vam je blizu ta vloga?
»Z voditeljstvom sem se kar precej ukvarjal, sem pa raje sovoditelj, tako kot sem bil letos v Vurberku. Organizatorji festivala so me poklicali in smo nekako prišli do tega, da bi bilo najboljše, če bi bil sovoditelj. Moram priznati, da mi ta zvrst glasbe ni najbližja. Po duši sem bolj heavy metalec in rocker. Potem smo z Darjo Gajšek in organizatorji naredili tak scenarij, da je lahko tudi povezovanje zabavno. Glede na odziv se mi zdi, da je bilo ljudem zelo všeč, in že smo se dogovorili, da bomo naslednje leto naredili nekaj takega, da bo Darja voditeljica, zraven pa bo nekdo, ki jo pri tem ves čas moti.«
Jeseni vas čaka v SNG Maribor krstna uprizoritev Finžgarjeve epopeje Pod svobodnim soncem, v kateri boste igrali Svaruna. To ni komična vloga, po kakršnih vas ljudje najbolj poznajo. Kako boste pristopili k tej vlogi junaškega, očetovskega lika?
»Pod svobodnim soncem je koprodukcija SNG Nova Gorica, Cankarjevega doma in SNG Maribor. To bo velika zasedba. Vaje smo začeli oktobra, delali pa bomo pretežno v Novi Gorici. Svarun je bil vrhovni vodja Slovenov, kot poimenuje Finžgar naše prednike južne Slovane. Res je, to ni komična vloga. V bistvu je Svarunovo življenje zelo težko in gre za psihično zelo zahtevno vlogo. Imel je deset sinov, od tega jih je devet umrlo v bitkah. Ostal mu je samo še sin Iztok in hčerka Ljubinica, boji se, da bi tudi njiju izgubil. Zelo sem vesel, da smo se lotili tega projekta. Zdi se mi, da premalo poznamo našo daljno zgodovino. Na žalost se vse preveč vračamo 60, 70, 80 let nazaj. To nas tudi razdvaja in mi nikakor ni všeč. Zdi se mi, da moramo najti Slovenci skupne točke, ki nas povezujejo in ne razdvajajo, sploh pa ne smemo nasedati politikom.«
Lahko v tematiki dela Pod svobodnim soncem tudi danes vidimo kaj te narodnozavedne, povezovalne simbolike, kot si je to zamislil Finžgar?
»Poleti sem še enkrat prebral roman, saj se od osnovne šole, ko sem bral to delo, nisem več spomnil prav vsega. Ko sem bral roman, sem ves čas imel občutek, da brez povezovanja ne gre, sploh če si malo manjši narod ali narod, ki ni bojevit in ne temelji na tem, da osvaja. Predvsem pa se moraš povezati s prijatelji. Finžgarjeva zgodba večkrat zaide v trenutke, ko se naši predniki povezujejo s sovražniki, ki se delajo prijatelji. Ko so končno našli zmagovalno formulo, da se povežejo s pravimi prijatelji, so preživeli, tako kot pravi Finžgar, na koncu tudi pod svobodnim soncem. Mislim, da moramo stremeti k temu, da se mirno, prijateljsko povežemo s prijatelji in da res uživamo to naše svobodno sonce, dokler ga še imamo. Upam, da bomo lahko še nekaj časa uživali to naše krasno sonce na tej naši krasni zemlji, ki jo imamo.«
Se veselite te krstne izvedbe, vendarle je to slovenska epopeja?
»Zelo se je veselim. Tudi zaradi tega, ker predstavo dela Aleksandar Popovski, naš umetniški vodja in režiser. Predloga je delo Gorana Vojnovića, ki je 'prepesnil' Finžgarja. Vojnović mi je kot pisatelj zelo pri srcu. Na akademiji sva bila sicer v istem letniku, a se nisva kaj dosti srečevala, saj je bil na filmski režiji. Po akademiji pa sem videl, da ima ogromen talent za pisanje, zdaj sproti prebiram vse njegove romane. Res sem zelo vesel, da gre pri tej predstavi za kombinacijo Finžgar-Vojnović-Popovski. Tudi Aleksandar Popovski je zelo iskriv režiser, z ogromno duhovitimi domislicami, veselim se, da bomo delali pod njegovo taktirko.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na pomurski avtocesti tovornjak prebil varnostno ograjo
Zaprta sta prehitevalna pasa, nastajajo zastoji.
Kot sem že omenila, veliko ljudi vas pozna predvsem po komičnih vlogah, pred dvema letoma ste prejeli tudi nagrado za žlahtnega komedijanta. Kako to vpliva na druge vloge? So vas morda v preteklosti tudi režiserji zaradi tega zasedali bolj v tovrstnih vlogah?
»Če se vrnem čisto na začetek, ko sem še sanjal, da bom postal igralec, sem si predstavljal sebe kot igralca komičnih vlog, bolj kot komedijanta. Tudi začel sem nekako z gledališčem v komični sferi. Ampak z leti se je to spremenilo.«
Ste se zresnili?
»Upam, da ne! (smeh) Nočem se zresniti, do konca življenja hočem biti mali Gorazd in v sebi negovati otroka. Zdi se mi, da edino tako lahko preživimo, da ne jemljemo življenja preveč resno in da najdemo komične in zanimive stvari, tudi ko ni vse rožnato. Jaz pravim, da je življenje preveč resno, da bi ga resno jemali. Ampak skozi leta te malo utrudi vseskozi biti smešen. Na vsaki predstavi moraš iskati novo komiko, kako na novo, na drugačen način nekaj odigrati, da je duhovito, smešno, zanimivo. Tudi z vidika samega igranja sem si želel, da bi delal tudi drugačne vloge. Malo tega, malo onega. Že za igralsko kondicijo je v redu, da mešaš komično z resnimi vlogami. Prej sem bil štirinajst let zaposlen v Gledališču Koper, kjer sem igral komične vloge. Zdaj ko sem že šesto leto v SNG Drama Maribor, pa igram v bistvu vse. Zelo širok spekter predstav je, od muzikala ali drame, v kateri se veliko poje, do otroških predstav in resnih vlog. Nekako se mi zdi, da ima mariborska Drama ravno pravo ravnovesje med lahkotnejšimi in težjimi žanri. Sem zelo zadovoljen, da sem član mariborske Drame.«
Kako zelo pa vas je zaznamovala vloga Bena v nadaljevanki Lepo je biti sosed?
»Zelo. Malo pripomore k temu tudi to, da se stare epizode še vedno ponavljajo na televiziji in se s tem podaljšuje tudi življenjska doba te serije. Zdaj jo gledajo tudi taki mladi gledalci, ki se niti rodili še niso, ko smo jo začeli snemati. Snemati smo nehali leta 2011, že 12 let je od tedaj, a me še vedno na cesti kdo ogovori z gospod Beno. Kar mi je všeč. Če te ljudje poznajo po delu, je v redu. Hujše bi bilo, če nas takrat, ko smo to snemali, ne bi nihče gledal. Ta vloga me je res kar zaznamovala, mi je pa celoten projekt ostal v zelo lepem spominu.«
V slovenskem prostoru so pravzaprav redke nadaljevanke, ki se obdržijo tako dolgo, da jih gleda toliko generacij.
»Res je. Sem prav vesel, da tako dolgo živi ta naša serija.«
Menda pa vaša otroka nad popularnostjo vloge Bena sprva nista bila najbolj navdušena.
»Ko sta bila še osnovnošolca, sta bila včasih malo jezna, če me je kdo ogovoril z Beno. Ni jima bilo všeč, če me vsi cukajo za rokav in podobno. Rekel sem jima, ja, kaj pa naj, če ljudje radi gledajo to serijo. Potem ko sta malo odrasla, proti koncu osnovne šole, jima je bilo že v redu ali pa sta se preprosto morala sprijazniti s tem. Zdaj pa mislim, da ju več ne moti, da sem igralec. Nima pa nobeden od njiju ambicije v tej smeri, da bi se odločil za poklic igralca. Lea končuje prvi letnik dentalne medicine, Gal pa bo šel v zadnji letnik šentviške gimnazije in razmišlja v smeri prava. Se pravi, da je jabolko padlo daleč od drevesa.«
Sta pa bila menda oba precej športno aktivna, če se ne motim, ste tudi vi najprej študirali na fakulteti za šport …
»Ja, bravo! Po tej športni strani je pa jabolko res blizu drevesa! (smeh) Lea je bila zelo uspešna plesalka jazz baleta, a se je odločila, da se bo sedaj raje v celoti posvetila študiju. Gal pa je še vedno zelo aktiven športnik in je vratar pri nogometnem klubu Šenčur. Uživa v mladinski selekciji.
Jaz sem zaljubljen v nogomet. Že v osnovni šoli sem treniral v NK Mura iz Murske Sobote, kjer sem tudi rojen, a sem hitro ugotovil, da nisem najbolj talentiran za ta šport. Imel sem ga zelo rad, nisem pa mogel računati na nadaljevanje te kariere, ker sem očitno podedoval ali pa so se mi prebudile druge kvalitete. Na fakulteti za šport sem začel študirati ravno z namenom, da bi postal trener nogometa. Vseeno pa me je premamilo tisto, kar sem si najprej želel – da bi postal igralec.«
Ljubezen do gledališča ste razvili že zelo zgodaj, že v ranem otroštvu.
»Že v tretjem razredu osnovne šole sem začel igrati na odru. V gledališče me je pripeljal moj oče, ki je bil amaterski gledališki igralec. V amaterski gledališki skupini Štefana Kovača sem igral nekega sinčka. Naslednje leto sem dobil že večjo vlogo. Gledališče me je res očaralo. Od tretjega razreda sem sanjal, da bi bilo fino to delati vse življenje.«
Čeprav vas je oče seznanil z gledališčem, menda ni bil najbolj navdušen, da ste se odločili za študij na akademiji. Kako to?
»Bil je popoln šok, ko smo se o tem pogovarjali doma. On mi je predstavljal ta poklic kot zelo težkega in imel je prav. Ampak če imaš nekaj tako rad, kot imam jaz rad gledališče, je ta poklic, tudi če je res težek, vseeno malo lažji. Vedno, ko mi je najtežje, si rečem: Bi bil raje elektrotehnik? To sem namreč po srednješolski izobrazbi. Ne? No, potem pa malo potrpi oziroma kot pravi France Prešeren, stanú se svojega spomni – trpi brez miru.«
Verjetno pa vsako znanje kdaj koristi, sploh pri igralskem poklicu se mi zdi, da je tako?
»Športno znanje mi je neštetokrat pomagalo v gledališču. Sploh ko sem bil mlajši, so mi režiserji vedno dajali naloge in napotke, nekako v smislu: zdaj tukaj skočiš, tam čez narediš preval, tukaj padeš dol od ne vem kod ... Pa zakaj jaz? Odgovor je bil vedno: Saj si študiral na fakulteti za šport! Kar se tiče športa, mi to vedno koristi, glede elektrotehnike mi pa ne, saj morajo kakšne električne stvari na odru popravljati naši mojstri. To mi koristi bolj doma.«
Vsekakor niste tiste vrste umetnik, ki ne bi znal zamenjati niti žarnice ...
»O ne, jaz zelo rad delam z rokami. Tudi kakšne stvari iz lesa izdelujem. V teh počitnicah sva s sinom nekaj betonirala in polagala itison v atriju. Ogromno sva se skupaj naučila, užival sem, da sva delala z rokami. Ni vse samo na intelektualni bazi.«
Kako pa se s sinom razumeta glede nogometa? On je bolj za Olimpijo, vi za Muro, kako gre to skupaj?
»Skupaj gledava predvsem tiste tekme, ko najini moštvi ne igrata drugo z drugim. Če imava čas, greva v Mursko Soboto in sproti obiščeva tudi babico in dedka oziroma moje starše. V Ljubljani pa si tekmo Olimpije in Mure vedno skupaj ogledava v Stožicah. Sva pa zdrava navijača, ne stepeva se zaradi nogometa.«
Sodelovali ste tudi z Murino nogometno šolo, pripravljali Prekmurski nogometni slovar ob stoletnici Mure, ki bo naslednje leto. Kako je s tem zaznamovanjem stoletnice?
»Jaz sem bil prva generacija Black Gringosov, navijačev Mure. Ko se je slovenska liga začela, se je namreč kar hitro ustanovila tudi navijaška skupina in jaz sem bil aktivni član. Potem ko sem začel študirati, sem se malo manj udeleževal navijaških pohodov. Bil sem zelo žalosten, ko je Mura zaradi financ izpadla v tretjo ligo. In potem zelo vesel, da se je spet kot feniks iz pepela dvignila do prvakov.
Kot velik ljubitelj kluba sem navezal stike s klubom, rekoč, da bi jim rad pomagal. V Murski Soboti oziroma v Prekmurju je nogomet zelo pomemben. Vsi nekako čutimo, da je to naš klub, in mu radi pomagamo. Z vodstvom kluba smo prišli do ideje, da bi tri sezone pred stoletnico malo ozaveščali gledalce, ki niso iz Prekmurja, o posebnih izrazih, ki jih pozna naše narečje v nogometu. Naše narečje je zelo drugačno od drugih. Ideja je bila torej narediti projekt, v katerem bi te izraze približali vseslovenski publiki. Dve sezoni teh izrazov smo že posneli, v zadnji pa bomo osvetlili tudi zgodovino pomembnih dogodkov v klubu, vse do leta 2024, ko je stoletnica kluba.«
Se bo dalo te posnetke kje videti?
»To se že vidi na spletni strani Mure kot 'prekmurski slovar'. Ob stoletnici bo izšla tudi brošura v fizični obliki. Imela bo spletno kodo, ki jo boste lahko kliknili in si ogledali vse te posnetke. Jih pa bo okoli trideset.«
Manj znano je, da poučujete na umetniški gimnaziji v Ljutomeru gledališko improvizacijo in nastopanje pred kamero. Kako se znajdete v vlogi profesorja?
»Takoj po koncu akademije sem se začel ukvarjati s poučevanjem mladih, ki so željni gledališča. To me res napolnjuje. Prekrasno je to početi. Res uživam v tem. Še pred akademijo sem obiskal gledališki tabor JSKD (republiški javni sklad za kulturne dejavnosti), kjer je bila moja mentorica Maruša Oblak, članica Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane. Bil sem očaran nad temi desetimi dnevi tabora, ki smo jih preživeli v Tolminu. Rekel sem si, če bom kdaj igralec, bi to rad dal nazaj mladim. Ko so ustanovili umetniško smer na ljutomerski gimnaziji, me je ravnatelj Zvonko Kustec povabil k sodelovanju in z veseljem sem sprejel to ponudbo. Zdaj neizmerno uživam v tem. Glede na povratne informacije so tudi dijaki zadovoljni in vsi skupaj se zelo zabavamo.«
Se je kdo od vaših učencev že odločil za študij na akademiji?
»Zdaj je za mano že četrto leto poučevanja in vsako leto smo 'dali' vsaj enega študenta. Vsako leto imamo namreč samo en letnik, 28 dijakov. Glede na to, kakšen je osip na sprejemnih izpitih, je to kar velik uspeh in potrditev, da v redu delamo.«
Se mladi danes bolj kot nekoč zanimajo za gledališko improvizacijo, pa tudi stand up? Te stvari so se v zadnjem obdobju kar precej popularizirale, tudi z Impro ligo.
»V zadnjih desetih letih je stand up zvrst v Sloveniji zelo napredovala. Pred desetimi leti je bilo to zelo neznano področje, zdaj pa že vsak Slovenec ve, kaj je stand up. S tem da to ni tipičen žanr za gledališče. Je nekje v vmesnem prostoru. Kar pa se tiče gledališke improvizacije, torej Impro lige in Šile – Šolske impro lige, se je tudi to v zadnjih petnajstih letih zelo razmahnilo. Zdaj imamo domala po vsej Sloveniji na srednjih šolah skupine za šolsko improvizacijo. Te tekme so zelo obiskane in popularne. Mladi imajo zelo radi gledališko improvizacijo, ker je zelo neposredna in zelo presenetljiva. Dobiš na primer navodila, kaj naj igraš, in naslednjo sekundo moraš že začeti. Mislim, da gre oboje naprej v pravi smeri, tako stand up kot gledališka improvizacija. Oboje so Slovenci hitro vzljubili in vzeli za svoje.«
Je zaradi tega mladim nekoliko bližje tudi gledališče?
»Zagotovo. Če se ukvarjaš s katero koli stvarjo, ti je bližje tudi tista na višji ravni. Če bi danes začel vrtnariti, bi se najbrž bolj kot prej zanimal tudi za nove sorte v hortikulturi. Na ljutomerski gimnaziji vodim tudi Šilo, ki združuje vse, ki si želijo improvizacije, torej tudi dijake s splošne gimnazije. Imamo ogromen bazen improvizatorjev, okrog 37 članov. Med njimi je veliko takih, ki so se začeli zdaj zanimati za gledališče in obiskujejo predvsem mariborske predstave, ker so jim malo bližje kot ljubljanske. To je v bistvu lepa vzgoja gledalcev.«
Je gledališče vaša prva in največja ljubezen, kako ga vidite v svojem življenju, morda kot poslanstvo?
»Ne vem, ali je poslanstvo, vem pa, da mi ogromno pomeni. Zaljubljen sem tudi v ulično gledališče. Še pred nekaj leti sem se aktivno ukvarjal tudi s tem. Vse, kar je povezano z igro, snemanje filmov, nadaljevank, ne jemljem kot poklic, ampak kot način življenja. Igralec ni v službi od 7. do 15. ure, ampak nosi s sabo domov vse svoje predstave, like. O njih razmišlja tudi, ko kuha, obeša perilo, spi. Jaz sem zaljubljen v teater in pod narekovaji oziroma v najboljšem pomenu te besede tudi zasužnjen z njim.«
Biografija
Gorazd Žilavec se je rodil leta 1973 v Murski Soboti. Od četrtega razreda osnovne šole je sodeloval v gledališki sekciji Kulturno-umetniškega društva Štefana Kovača v Murski Soboti, po srednji šoli je kot soustanovitelj sodeloval pri nastanku Gledališkega društva Torpedo, ki ga je v umetniškem smislu tudi sam vodil. Leta 1996 je prejel nagrado Sklada Staneta Severja za najperspektivnejšega mladega ljubiteljskega igralca v Sloveniji. V Ljubljani je s prijatelji iz Improlige ustanovil izjemno uspešno gledališko skupino Improvokatorji, v sezoni 2000/2001 je bil razglašen za improvizatorja leta.
Navdušenje za igro ga je vodilo na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je na oddelku za igro in umetniško besedo leta 2004 diplomiral. Med študijem je prejel akademijsko nagrado zlatolaska za najbolje odigrano stransko vlogo (Edgar) v Shakespearjevem Kralju Learu. Po slabem letu na svobodi se je zaposlil v Gledališču Koper, kjer je bil član ansambla pet let, nato ga je zanimanje za neodvisne projekte za tri leta ponovno vrnilo na svobodo, s sezono 2015/16 pa se je ponovno vrnil v Koper in postal redni član koprskega ansambla. S Popolnimi tujci se je pridružil ansamblu mariborske Drame.
Že med študijem in kasneje kot diplomirani igralec je nastopal v SNG Drama Ljubljana, v MGL, Mestnem gledališču Ptuj, Gledališču Koper … Širša javnost ga pozna kot Bena Sagadina iz popularne televizijske serije Lepo je biti sosed, ki je pod režijskim vodstvom Vena Jemeršiča nastajala med letoma 2008 in 2011. Nastopal je tudi v televizijskih serijah Mame (2017) in Česnovi (2017), pa v celovečernih filmih Varuh meje (2002), Traktor, ljubezen in rock’n’roll (2008) …