Govedoreja je v preteklosti veljala v Pomurju za najpomembnejšo živinorejsko panogo, med najpomembnejšimi pasmami pa je bila lisasta pasma, ki prevladuje še danes. Vrh v številu živali v Pomurju smo dosegali okrog leta 1985, ko je bilo na tem območju več kot 19 tisoč krav molznic oziroma skoraj 40 tisoč govejih plemenskih živali. Takrat so na tem območju še delovali sistemi, kot je bila ABC Pomurka, velik je bil tudi tedanji skupni jugoslovanski trg, zato ni presenetljivo, da je bila skoraj na vsaki kmetiji tudi goveja živina. Majhne in srednje velike kmetije so bile hrbtenica govedoreje v Pomurju, z razpadom omenjenih sistemov in zmanjšanjem skupnega trga je majhnih in srednje velikih kmetij sedaj le še za oris. Če se danes ozremo na število molznic, je teh v Pomurju le še okrog pet tisoč, kar pomeni, da smo v precejšnji meri odvisni od uvoza živali.
Število goveda v Pomurju je začelo upadati v poznih osemdesetih letih oziroma od osamosvojitve Slovenije, kmetije pa so se začele vse bolj usmerjati v poljedelstvo. »Trend upadanja števila kmetij in živali se odstotkovno nadaljuje z enakim tempom. Iz leta v leto je za 3 do 7 odstotkov manj kmetij in živali,« pove Aleš Horvat, vodja oddelka za živinorejo pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu (KGZ) Murska Sobota. Pojav se sicer razlikuje na desnem in levem bregu reke Mure. Na desnem bregu sta bila posestna struktura kmetij in dedovanje že v preteklosti drugače zastavljena kot na levem bregu, zato je upadanje števila kmetij in živali v Prlekiji bistveno manjše kot v Prekmurju.
Podatki, s katerimi je postregel Horvat in ki so za obdobje med letoma 2002 in 2023 tudi statistično natančno evidentirani pri Kmetijskem inštitutu Slovenije, kažejo, da je bilo v Pomurju, ki ga delimo na Goričko, Prlekijo ter Ravensko - Dolinsko, leta 2002 skupno okoli 2500 kmetij, ki so redile molznice, sedaj jih je le še okrog 470.
Na Goričkem je bilo leta 2002 okrog 1300 kmetij, ki so redile krave molznice, lani le še okrog 170. V Prlekiji je bilo nekaj več kot 600 kmetij, ostalo jih je okrog 250, na Ravenskem - Dolinskem jih je bilo nekaj več kot 500, sedaj jih je manj kot 50. »To pomeni, da je število kmetij v dvajsetih letih na Goričkem padlo na dobro tretjino tistih v letu 2002, v Prlekiji je ostalo približno 40 odstotkov kmetij v primerjavi z letom 2002, na Ravensko - Dolinskem pa približno 30 odstotkov kmetij v primerjavi z letom 2002. V Prekmurju nam sicer približno premo sorazmerno upada število živali in število kmetij, v Prlekiji pa se je število živali koncentriralo na tistih kmetijah, ki so ostale,« razloži Horvat.
Odnos do reje živali se spreminja
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Največ kmetij v Pomurju ima od 10 do 15 glav goveda, večjih kmetij je razmeroma malo, tiste manjše, ki so redile do pet do deset živali, so večinoma že prenehale kmetovati. Vzrokov za opuščanje govedoreje v Pomurju je več. Prvi je neugodna starostna struktura prebivalstva v celotni regiji, morda je to še bolj opazno na Goričkem, kjer mladih v kmetijstvu oziroma živinoreji skoraj ni, saj so našli boljše možnosti za delo v drugih službah. »Če imaš na primer molznice, si ne moreš privoščiti dopusta, če nimaš nikogar, ki bi ti pomagal. Prav tako mora biti red. Mi gremo ob treh ponoči v hlev in delo končamo do sedmih, podobno je popoldne. Pri molznicah si ne moreš privoščiti, da bi zamujal uro ali dve z opravili. Dela je torej veliko, zahtevno je, velikega zaslužka ni, mladi pa si ga želijo,« pravi štiridesetletni Ervin Kovač, kmet s Kukeča, ki že desetletja skupaj s staršema na domači kmetiji vzreja krave molznice za oddajo mleka.
Enega izmed vzrokov za opuščanje govedoreje vidi Kovač tudi v vse bolj zahtevni birokraciji, ki jo nalagajo kmetom, kar vodi tudi do pomanjkanja nosilcev kmetijskih dejavnosti. Med težave, s katerimi se soočajo živinorejci, lahko uvrstimo tudi neugodno posestno strukturo. »Skozi zgodovino se je predvsem zemlja na Goričkem vedno delila v primerjavi s Prlekijo, kjer so kmetije ostajale velike. Tam se je ohranjala velikost kmetij, gospodarji so ostali doma in nadaljevali kmetovanje. To seveda ni izgovor, vendar imamo izkušnje iz pogovorov s kmeti, ki so želeli parcele združiti in povečati obseg zemlje, pa imajo administrativne težave. Težko je namreč združiti zemljo, povečati kmetije, dobiti lastnike sosednjih parcel, tudi postopki se vlečejo, kmetje pa zato obupajo ali so nejevoljni,« opiše Horvat.
Med vzroki za opuščanje je tudi prilagajanje zahtevam za dobrobit živali, ki se nenehno spreminjajo. Odnos potrošnikov oziroma prebivalstva na splošno do načina vzreje živali se spreminja, vse večji poudarek se daje dobremu počutju živali, v tem kontekstu zato prihaja do omejitev oziroma zahtev. V Pomurju je kar 75 odstotkov vezane reje, v tem kontekstu so se v preteklosti tudi gradili hlevi, torej s privezi, manjšimi stojišči, s hlevsko rejo, kar pa v novih okoliščinah ne ustreza dobrobiti živali, še pravi Horvat. »Za stroko in kmete bo izziv, kako se lotiti tega problema.«
Na domačiji Kovačevih, kjer obdelujejo približno 54 hektarjev zemlje, od tega je 36 hektarjev njiv, preostalo so trajni travniki, redijo 74 glav živine. Od tega je 50 krav, molznic je okoli 40, preostalo so telice za nadaljnjo rejo. »Tudi pri nas je večinoma vezana reja, krave imajo precej velika stojišča, presušene in breje telice pa so do telitve proste. Za vse dosedanje posodobitve v kmetijo in nakupe smo vložili lastna sredstva, nismo se prijavljali na razpise, saj bi to pomenilo dodatno administracijo,« pove Kovač, ki sta mu starša prepustila dve tretjini kmetije. Govedorejska kmetija lahko uspeva le, če je družinska oziroma če delata vsaj dve generaciji, pa meni Branko Buček s Krajne, predsednik Zveze govedorejcev Pomurja, v katero je včlanjenih šest govedorejskih društev iz celotnega Pomurja.
Krive tudi odkupne cene mleka
Z opuščanjem govedoreje je povezano tudi zapiranje zbiralnic mleka. V Pomurju je bilo ob začetku letošnjega leta po podatkih Mlekarske zadruge Ptuj, ki združuje rejce molznic v severovzhodni Sloveniji, le še 26 skupnih zbiralnic mleka, individualnih je še 79. Kot je pojasnil Janko Petrovič, direktor zadruge, je bilo leta 2014 v Prekmurju še 72 skupnih zbiralnic, ki so letno zbrale več kot osem milijonov litrov mleka. Takrat je bilo v Prekmurju še 517 kmetij z nekaj več kot 3900 kravami. »Danes imamo v Prekmurju le še približno 150 kmetij, od katerih odkupujemo mleko.« Razlog za zmanjševanje števila zbiralnic vidi v upadanju interesa za govedorejo in oddajo mleka, v nekonkurenčnosti majhnih proizvajalcev in nezmožnosti preživetja ob zaostrenih konkurenčnih pogojih odprtega evropskega trga ter v možnostih drugih oblik kmetovanja.
Mleko pomurskih kmetov odkupuje tudi Splošna kmetijska zadruga Ljutomer - Križevci. Lani so odkupili nekaj več kot 2,7 milijona litrov mleka, prevzemali so ga v 10 skupnih zbiralnicah mleka oziroma 11 posameznih, in sicer od petdesetih rejcev molznic. Leta 2019 je bilo rejcev še 75. »Do zmanjševanja števila skupnih zbiralnic je prišlo tudi zaradi zgrešene usmeritve v 80. letih prejšnjega stoletja, ko smo v Pomurju v nasprotju s ptujskim prostorom gradili hleve, ki so bazirali na Grabnerjevi privezi s kratkim stojiščem, ne pa prosti reji. Takšni hlevi so danes nefunkcionalni, potrebujejo veliko ročnega dela, ljudi, ki bi to delo opravljali, pa je na kmetijah vedno manj,« pove Slavko Petovar, direktor omenjene zadruge. Na opuščanje govedorejskih kmetij in s tem zapiranja zbiralnic mleka so po besedah Petovarja deloma vplivale tudi odkupne cene mleka v preteklosti. »Nižje odkupne cene imajo še toliko večji vpliv na ekonomiko proizvodnje v manjših rejah s praviloma nižjo intenzivnostjo proizvodnje. Ob omejenih možnostih za širitev je pogosto opuščanje logična posledica stanja v panogi.« Odkupna cena polnovrednega mleka je trenutno 46 centov po litru.
Da se panoga ne bo še bolj krčila
Kakšna bo prihodnost govedoreje v Pomurju, je težko napovedovati. Tam, kjer so rejo goveda opustili, jo bo po prepričanju Bučka težko obuditi. »Proces za to je dolg. Nabaviti moraš plemensko čredo, za kar moraš seveda imeti denar in ustrezne pogoje za žival. Da vse zaženeš, traja približno dve leti, saj se tu zgodba ne vrti tako hitro kot recimo pri prašičereji. Govedorejci imamo tudi večje stroške pri pridelavi, saj potrebujemo več strojev za spravilo sena, silaže,« je našteval Buček, ki tudi sam na domači kmetiji opušča krave molznice. Kot eno od možnosti za oživitev panoge vidi v združevanju parcel v večje in v poenostavljanju postopkov za združitve. »Pravi bi moral biti tudi odnos v cenah. Vsi vemo, kakšne so cene repromateriala in drugih kmetijskih pridelkov. Nič ne pomaga nekoliko višja odkupna cena mleka in mesa, če kljub temu zaradi višjih stroškov delaš iz leta v leto izgubo. Enkrat ti prihrankov zmanjka.«
Ukrepi v obliki finančnih spodbud za kmeta so že vpeljani, predvsem če ponujajo živalim dobro počutje. Vendar pa vidimo, da se vsaj v našem koncu veliko ljudi ne odloča za takšne ukrepe, je povedal Horvat in dodal, da je to predvsem zaradi pogojev, ki jih pašna reja zahteva. Živali morajo biti 200 dni na paši, kar pa za naše klimatske razmere skorajda ni izvedljivo. »Bojim se, da se bo ob starostni in posestni strukturi ter vedno večjih zahtevah število kmetij le še zmanjševalo,« je situacijo ocenil vodja oddelka za živinorejo pri KGZ Murska Sobota. Dodal je, da je tudi strategija kmetijstva v Sloveniji takšna, da bi govedoreja sodila v bolj višinske gorske predele in ne toliko v Pomurje oziroma ravninske predele.
Ena od oblik izhoda, da bi govedorejo ohranili na območjih, kot je Goričko, je spodbujanje reje krav dojilj, morda tudi v bolj podjetniškem smislu, da bi s predelavo govejega mesa regija postala kulinarično še bolj prepoznavna. »Generalno sicer mislim, da kakšnega preboja v Pomurju ni pričakovati, bolj bomo morali skrbeti za to, da nam govedoreja ne bo še bolj padala,« je še dejal Buček.
Govedo je namreč vselej bilo komunala krajine, govedorejci pa varuhi narave. »Z opuščanjem govedoreje bomo prišli do tega, da se nam bo začela spreminjati in zaraščati kulturna krajina, saj se kmetje ne bodo v tolikšni meri preusmerjali v poljedelstvo in vzdrževanje travnikov. Tu bi torej morali najti način sobivanja. Govedoreja bi morala biti tista, ki bo še naprej opravljala to »komunalno« službo za krajino,« pa je jasen Aleš Horvat.
