Hartmanovi iz Bratonec: Gladijole pri hiši že skoraj 30 let

Milena Hartman iz Bratonec je obrtnica dvaindvajset let, a se še danes živo spominja pogovora, ki je bil prelomen za njeno življenje. Na bencinskem servisu v Beltincih, kjer je bila zaposlena, so se ravno v času, ko se je v Imoli maja 1994 smrtno ponesrečil dirkač Formule 1 Ayrton Senna, neki gospodje pogovarjali o tem, da bi za črpalko, ki je le hišo naprej od Hartmanovih, postavili avtopralnico. A potem je vse potihnilo. »Nato pa so mi moj šef Karel Krajcar dejali: Milena, ne bi vi naredili avtopralnice doma,« pove sogovornica. S to idejo je potem prišla domov.

Spominjata se, da je imela beltinska občina ves čas številne športne dejavnosti, ki so jih obiskovali njuni vrstniki, fantje v najstniških letih, sama pa zaradi dela v avtopralnici nista hodila nikamor.

Banka ni verjela

Z možem Marijanom potrebnih 200 tisoč mark za avtopralnico nista imela, saj sta komaj dokončala stanovanjsko hišo, na dvorišču pa je čakal nedokončan objekt za hrambo kmetijske mehanizacije, zato sta se obrnila na domačo banko in zaprosila za posojilo. Pa so ju po ogledu lokacije zavrnili, češ da avtopralnica tu ne bo uspešna. To ju je še bolj utrdilo v tem, da sta vztrajala in si posojilo za ureditev dvoriščnega objekta za avtopralnico pridobila v Avstriji, za opremo pa sta vzela lizing pri eni od tujih bank pri nas. »Avtopralnico smo odprli 12. oktobra 1996 in tisti dan smo zastonj oprali vse avtomobile, ki so nam jih pripeljali,« je povedal Marijan. Iz previdnosti, ki se ju je oprijela tudi zaradi namiga bančnikov, da posel ne bo šel, sam ni pustil službe, ki jo je imel, tako da je Milena v avtopralnici nekaj časa delala sama, dokler niso zaposlili prvega delavca.
Začetki niso bili lahki, se spominja Milena, saj so bile obveznosti zaradi posojil velike in so se morali marsičemu odpovedati. Tudi sinova Leon in Alan sta bila prikrajšana za marsikaj, kar so imeli drugi otroci, pove, naučila pa sta se delati, saj sta s trinajstimi oziroma dvanajstimi leti že pomagala pri čiščenju avtomobilov. »Alan mi je večkrat rekel, da ne bo počel nič takšnega, da bi moral tako kot jaz delati vse dneve. In kako je zdaj? Sama prej zaprem pralnico, kot on konča delo,« se je zasmejala Milena. Ker pa jabolko ne pade daleč od drevesa, sta tudi oba sinova pristala v podjetništvu. »Nikoli mi ni bilo žal, da sem šla v obrtništvo, saj sem tak tip, da mi ni težko delati, v veselje pa mi je tudi srečevati se z ljudmi,« je še povedala.

Gladijole niso cenjene kot nekoč

Čeprav je avtopralnica zaživela bolj, kot so ji napovedovali, je Milena ostala zvesta gladijolam, ki jih je vzgajala še pred odprtjem poslovalnice. Zdaj jih pridelujejo na petnajstih oz. dvajsetih arih, z njimi pa kolobarijo na približno dveh hektarjih zemlje, ki jo imajo za hišo. »Te rože imam zelo rada, sicer bi jih že zdavnaj opustila, saj je z njimi veliko dela. Vsako leto je treba kupiti tudi nove čebulice in rastline potem negovati podobno kot vinograd. Na koncu pa jih je treba še prodati,« pove sobesednica. Dokler je bila njena mama zdrava, jih je najmanj triindvajset let prodajala na tržnici, z njo pa sta bila večkrat tudi vnuka. »Spomnim se, da ko smo zvečer zaprli pralnico, smo v 'peglico' naložili tri velike vedre gladijol, se vanjo stlačili še mi ter šli pred Muro. Z Alanom sva jih prodajala vsak na svoji strani vhoda v tovarno. In v trenutku sva jih prodala,« se spomni Leon, oba z Alanom pa se zdaj tudi strinjata, da je bil ta zaslužek takrat za družino zelo pomemben.

Milena ima v sebi podjetniško žilico, ki sta se je navzela tudi sinova. Alan, ki je končal srednjo kmetijsko šolo, je bil star komaj devetnajst let, ko si je kupil prvi bager. Kupovat sta ga šla z mamo, ki mu je bila tudi porok pri najemu lizinga, saj oče o tem, da bi tako mlad in neizkušen začel podjetništvo, ni hotel niti slišati.

Potem pa so gladijole začeli vzgajati še drugi in tudi Murine delavke niso več zaslužile toliko, da bi si kupovale rože. »Na splošno te rože niso več tako cenjene kot nekoč,« je povedal Alan. Ob gladijolah, ki so torej pri hiši že sedemindvajset let, so Hartmanovi sadili še tulipane in dvajset let lilije, vendar ko je voluhar pojedel tri tisoč čebulic, novih niso več kupili. Gojili pa so tudi jagode, papriko in kumarice, in ko je bila dobra letina, so jih obrali po štiri tone. Milena se je temu delu posvečala ob štiriurni zaposlitvi, ki jo je imela na bencinskem servisu, ko pa sta sinova zrasla, sta veliko delala skupaj z njo.
Spominjata se, da je imela beltinska občina ves čas številne športne dejavnosti, ki so jih obiskovali njuni vrstniki, fantje v najstniških letih, sama pa zaradi dela v avtopralnici nista hodila nikamor. »A denar za disko sva si vendar zaslužila,« se pošali Alan. Ob delu doma pa sta kot dijaka delala še pri drugih delodajalcih in zaslužila toliko, da sta imela, ko sta opravila vozniški izpit, privarčevanega dovolj vsak za svoj avtomobil.

S podjetniško žilico tudi sinova

Milena ima v sebi podjetniško žilico, ki sta se je navzela tudi sinova. Alan, ki je končal srednjo kmetijsko šolo, je bil star komaj devetnajst let, ko si je kupil prvi bager. Kupovat sta ga šla z mamo, ki mu je bila tudi porok pri najemu lizinga, saj oče o tem, da bi tako mlad in neizkušen začel podjetništvo, ni hotel niti slišati. »Ko sva prišla v Maribor, so nama dejali, da tako mladega kupca še niso imeli. Rekla sem jim: 'Tako močno voljo ima, da če ne bi prišla z njim, ne vem, kam bi se usmeril. Morda v neko povsem drugo branžo. Poskusili bomo, če nama zaupate,' sem jim še dejala,« pove Milena. Na srečo se je takrat gradila avtocesta in prvo delo se je našlo tudi za Alana. Veliko je delal in se marsičemu odrekel, da je odplačal dolg za svoj prvi gradbeni stroj. Po enajstih letih dela ga podjetje s petimi zaposlenimi in lastnim strojnim parkom potrjuje kot uspešnega podjetnika. In pri sinu je zdaj polovični delovni čas zaposlen tudi oče Marijan.

Z možem Marijanom potrebnih 200 tisoč mark za avtopralnico nista imela, saj sta komaj dokončala stanovanjsko hišo, na dvorišču pa je čakal nedokončan objekt za hrambo kmetijske mehanizacije, zato sta se obrnila na domačo banko in zaprosila za posojilo. Pa so ju po ogledu lokacije zavrnili, češ da avtopralnica tu ne bo uspešna.

Leon je končal srednjo ekonomsko šolo in bo najverjetneje čez tri leta prevzel vodenje avtopralnice, kjer sta že zdaj zaposlena oba z ženo. Dela je zadosti za vse, saj jim avtomatske avtopralnice niso speljale strank, ko te enkrat vidijo, kako temeljito čistijo pri njih, namreč drugam običajno več ne gredo. »To je naše največje plačilo, da so stranke zadovoljne in se vračajo k nam,« je povedala Milena. Včasih se kdo tudi čudi temu, da skupaj delata snaha in tašča, pove, ampak zanju, ki sta obe vedrega značaja in se radi veliko smejeta, to sploh ni nekaj nemogočega. In prav ta složnost, ki jo živijo v družini, pomeni po vseh prijetnih in trpkih izkušnjah podjetniške poti za Mileno, ki je družino uvedla v podjetništvo, in za Marijana, ki je bil vsemu temu pomembna opora, največ.