Jure Kljajić

Ravno tako se ne prepuščam občemu trendu zaničevanja Rimskokatoliške cerkve (RKC) in njenih dogem. Četudi se z njo ne strinjam v več točkah, jo spoštujem. Zavedam se, da RKC ni preživela dve tisočletji zato, ker bi vedno delovala pravično ali moralno. Njena zgodovina je polna temnih poglavij, interesnih zavezništev in krvi. Toda ko so imperiji in države, ki niso imele nič manj temnih trenutkov, izginjale, je Cerkev ohranila svojo strukturo in vpliv. Ne zaradi svoje popolnosti, ampak zaradi neprimerljive sposobnosti prilagajanja in moči ideje, ki presega človeške sisteme. In to trdoživost je hočeš nočeš treba občudovati. Pri nas nenazadnje s težavo pri življenju ohranjamo celo športna društva.

Na pogrebu papeža Frančiščka ni manjkalo parade svetovnih državnikov, ki so izkoristili svoj trenutni položaj za tisto minuto slave na svetovnem odru. V vrsti za poklon so bili številni politiki, ki še včeraj niso zamudili nobene priložnosti, da bi katoliško vero obtožili nazadnjaštva. Nekateri žal niti na pogrebu niso zmogli trenutka dostojanstva brez instagram objav in samopromocije na družbenih omrežjih. Ko sveta tišina postane le ozadje za dobro všečkano fotografijo, smo daleč od tiste ponižnosti, ki jo je Frančišek vsaj skušal učiti. Z izbranimi solzami in napevi so se od papeža poslovile politične stranke, ki so v preteklosti svojo volilno bazo hranile celo s prečrtanimi križi v hramu demokracije. Frančiškov pontifikat so povzdignili v svetilnik progresivnosti, a v resnici je bil branitelj vsega, kar jim je tuje: vere, tradicije, zmernosti in reda. Bil je papež, ki je resda s toplino in dostojanstvom poudarjal spoštovanje dostojanstva vsakega človeka, a hkrati tudi jasno branil nauk RKC – kar je za tiste, ki ga danes najbolj povzdigujejo, prezapleteno, da bi razumeli. Frančišek je bil, tako kot bo tudi njegov naslednik, papež za več kot milijardo rimokatolikov in branik RKC. Te iste institucije, ki jo tisti, ki ga zdaj malikujejo, sistematično spodkopavajo – v imenu napredka, svobode in izključevalnega relativizma. In to je narobe. Ta dvojna morala, to hinavstvo – to je pravo znamenje našega časa. Kjer je tradicijo dovoljeno spoštovati samo takrat, ko jo je mogoče uporabiti za lasten PR.

Jure Kljajić

Nekaj dni nazaj smo v Sloveniji slavili državni praznik – dan upora proti okupatorju. A kot že tolikokrat so ga mnogi naši vrli politiki izkoristili za popolno nasprotje namena državnih praznikov. Za razdvajanje naroda. Pri tem ne prednjači le največja opozicijska stranka, temveč ji nič manj sledi največja koalicijska. Še več – celo njihov podmladek. Čeprav bi človek pričakoval, da bo mlajša generacija sposobna stopiti iz začaranega kroga neproduktivnega kulturnega boja, nas realnost znova trešči po obrazu. Upam staviti, da bo temu obračunu namenjen tudi praznik dela. Strateško dogovorjena taktika predvolilnega obdobja je jasna – intenzivno zastrupljanje naroda s parolami iz polpretekle zgodovine, kulturni boj in negativna politika. Naši in vaši. Partizani in domobranci. Branitelji svobode in izdajalci naroda. Fašisti in antifašisti – vsakdo razvrščen po vnaprej določenem ideološkem ključu. Vse to ni nič drugega kot pozorno izbran arzenal, s katerim se v času, ko bi morali debatirati o prihodnosti, zavestno odvrača pozornost na polpreteklo zgodovino in ustvarja umetna delitev. Namesto da bi se soočali z vprašanji, kako izboljšati družbo, kako Slovenijo popeljati naprej, raje seciramo kosti mrtvih sporov, v katerih ni zmagovalcev. Je to lažja pot do glasov? Nedvomno. Toda je pravilna? Nikakor. Je dolgoročno uničujoča za narodov blagor. V času, ko bi družba nujno potrebovala vizijo, pogum in sposobnost preseganja starega, vedno znova izbiramo med majhnimi ljudmi z velikimi apetiti – tistimi, ki oblast razumejo kot plen in ne kot orodje za skupno dobro. In potem bomo čez leto dni, z izbranci na čelu, spet presenečeni ugotavljali, da ne hodimo naprej, temveč v krogu. V zajčji luknji, kjer se vrtimo vedno globlje, brez prave poti navzgor, le z iluzijo, da bo naslednji obrat kaj drugačen. Sistemskih problemov se ne loteva nihče, ker se kapaciteta odločevalcev – tako na državni kot na lokalni ravni – izčrpa že pri enem samem cilju: pri ohranjanju, pridobivanju in izvrševanju politične moči. Na najbolj neproduktiven in družbeno najmanj koristen način.

Jure Kljajić

Čez teden dni se začne konklave in kardinali bodo volili novega papeža. Po nekaj dneh bo nad Sikstinsko kapelo zaplaval bel dim: Habemus papam! Kdo bo nastopil pontifikat, bo nedvomno imelo tudi geopolitične posledice. Konec koncev tudi za Slovenijo, kjer je ta hip izpraznjen sedež apostolskega nuncija, in za prihodnost soboške škofije. V približno istem času nas doma čaka eden tipičnih samoumevnih referendumov, ki so namenjeni kulturnemu boju in antipolitiki. Kljub temu je poziv k bojkotu sprevržen. Svojevrsten ritual izbire bo sledil prihodnje leto. Če gre soditi po zdajšnjih znamenjih, pa bomo pri nas namesto belega dima lahko kvečjemu izobesili bele zastave.